Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?

Marcel Proust se je rodil 10. julija leta 1871. Pripadal je premožni in ugledni meščanski družini, ki je sodila v najvišje plasti tedanje francoske družbe. Že kot otrok je bolehal za astmo in šibko zdravje ga je spremljalo tudi v odraslost. Kljub temu je v mladih letih zagnano obiskoval meščanske in aristokratske salone in ker si ni, zanašajoč se pač na družinsko bogastvo, nikoli poiskal službe, je v očeh sodobnikov obveljal za nekoliko puhloglavega snoba, iz katerega menda nikoli ne bo nič. Ta vtis so le še podkrepile njegove prve literarne objave, ki so bile hudo povprečne. Ko pa sta mu med letoma 1903 in 1905 umrla starša, na katera je bil močno navezan, se je v Proustovem življenju zgodila velikanska sprememba. Nenadoma se je namreč umaknil iz družabnega življenja, se zaprl v svoje pariško stanovanje in se izključno posvetil pisanju. Ustvarjal je večidel ponoči, čez dan pa spal in v tem ritmu je kakih 15 let – vse do smrti zaradi pljučnice, 18. novembra 1922 – pisal svoje osrednje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa, ki po splošni sodbi velja za eno največjih, najpomembnejših umetnin 20. stoletja.

Najbrž pa je treba priznati, da je Iskanje tudi eno tistih literarnih del, ki danes zbujajo kar največ strahospoštovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za dolžino, čeprav, kajpada, prebrati sedem knjig nikakor ni mačji kašelj. Gre tudi za to, da Proustovemu pisanju manjka tiste napetosti, zaradi katere sodobni bralke in bralci praviloma hočemo za vsako ceno priti do konca strani, jo obrniti in pogledati, kaj se zgodi potem. Pisatelj svojo pripoved pač začenja s stavkom »Dolgo sem hodil zgodaj spat,« s stavkom torej, ki je tako nenavadno spokojen in krotek, ki mu tako decidirano manjka slehernega dramatičnega naboja, da romanu niti v nadaljevanju – pa četudi se besedilo navsezadnje raztegne čez 4500 strani – ne uspe povedati zgodbe, ki bi bila prav posebej usodna ali vsaj polna nepričakovanih preobratov in zasukov.

S čim – če ne z zgodbo, ki bi nas v napetosti držala na samem robu pregovornega stola – je torej Proust prepričal tako poklicne kakor ljubiteljske bralke in bralce? In kaj je v njegovem pisanju tako izjemnega, tako prelomnega, da nas še danes – polno stoletje po avtorjevi smrti – v gimnazijah učijo, da brez Prousta in njegovega pisanja kratko malo ni ne modernega romana ne, širše gledano, literature 20. stoletja? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v današnji Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Filozofske fakultete: komparativistko dr. Vaneso Matajc ter dva francista, dr. Katarino Marinčič in dr. Primoža Viteza.

foto: Marcel Proust okoli leta 1895 (Wikipedia, javna last)