Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril

Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage.

Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa?

Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.

Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):
- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902
- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915
- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936
- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921
- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943
- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal
- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939
- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943
- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)
- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti
- Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam)
- Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu
- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem Dresdnu
Vse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program