Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. »Tisti, ki govorijo več jezikov, živijo več življenj«, pravi češki pregovor. Ali tudi ona živi več življenj, smo med drugim vprašali Tino Friedreich, predsednico Romskega akademskega kluba, ki jo odlikuje izjemen čut do sočloveka in je tudi zato tako aktivna na področju izobraževanja romskih otrok. Njeno sanjsko delo je povezano s strastjo do tujih jezikov in z delom z ljudmi. S Tino Friedreich, ki tako zelo obožuje peko slaščic, da jih peče za vso družino, se je v sredinem intervjuju pogovarjala Enisa Brizani.
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov, iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. Odraščanje v večjezičnem okolju je, kot pravi, izostrilo njen posluh za druge jezike, tudi v fonetičnem smislu. Njen prvi jezik je slovenščina, že od malih nog se je sočasno učila romščine in nemščine.
»Če bi lahko, bi zraven študirala še pet jezikov, dobro in suvereno se počutim tudi, ko govorim v kakem drugem tujem jeziku. S poznavanjem jezika spoznaš tudi kulturo naroda. Sozvočje jezika in kulture te vsaj za tisti trenutek premakne nekam drugam, mogoče tudi v drugo življenje,« pokomentira češki pregovor, da tisti, ki govori več jezikov, živi več življenj.
Tino Friedreich ne zaznamujejo le različni jeziki, temveč tudi različne kulture. Najbolj jo je oblikovalo odraščanje znotraj romske skupnosti, največ pa ji pomenita prav ta povezanost in pozornost, ki je je deležna.
»Sem zavedna in ponosna Slovenka, dejansko smo mi vsi Slovenci, ampak vseeno me je romska skupnost najbolj zaznamovala. Pri nas je znotraj družine in celotnega sorodstva neka posebna povezanost, ki ima ogromno prednosti, včasih seveda tudi kako pomanjkljivost. Ne bi si mogla predstavljati, da bi živela več kot tri ure vožnje stran od svojih staršev, ali pa da jih ne bi mogla vsak dan poklicati. Ne samo njih, ampak tudi precejšen del svojega sorodstva.«
Tina Friedreich vas ne bo povabila na rojstni dan, ker ve, da boste tisti dan vsi prišli. Poseben problem se pojavi ob težavah, pa ne, ker ne bi imela koga poklicati, temveč koga poklicati, da drugi ne bodo užaljeni. Njena idealna zaposlitev je povezana strastjo do tujih jezikov in delom z ljudmi. Če ji idealne zaposlitve ne bo uspelo najti, bo izpilila svojo strast do slaščičarstva. Peko slaščic tako obožuje, da jih peče za vso družino.
Predsednico Romskega akademskega kluba odlikuje tudi izjemen čut za sočloveka in tudi zato je tako dejavna na področju izobraževanja romskih otrok. Sinergija med izobraževanjem, integracijo in na drugi strani med ohranjanjem običajev, navad in s tem kulture je po njenem mogoča.
»Večina naših članov je izobraženih in ohranja kulturno identiteto, vse skozi romski jezik, ki ga govorimo. Včasih nam kdo od starejših pravi, da se izobražujemo, ker želimo postati Neromi, da se izobražujemo, da bomo njim podobni.«
V njeni družini je izobraževanje vrednota. Ni pa tako v vsaki romski družini. Tako na Dolenjskem kot v Prekmurju so, kar zadeva to področje, velike razlike. Na Dolenjskem je težko, ker otroci živijo v slabih bivalnih razmerah, brez vode in elektrike. Tudi v Prekmurju še vedno najdemo taka naselja. Romi po njenem mnenju ravno zato v izobraževanju ne prepoznajo prednosti in priložnosti.
»V družini, kjer ni nekega zdravega jedra, kjer noben od staršev ne hodi v službo, ni obiskoval šole in mu izobrazba ne pomeni nič, je težko motivirati otroke. Po drugi strani imamo izobražene Rome, ki službe kljub izobrazbi niso dobili samo zato, ker so Romi. Veliko je ovir na poti integracije romskih otrok. Najprej sta to jezik in njihov socialno-ekonomski status, nato to, da izobraževanje ni vrednota, da starši odpadejo kot motivatorji in na koncu tudi to, da za romske otroke še vedno veljajo drugačni, nižji standardi znanja.«
V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živi romska skupnost je skupaj z ostalimi člani romskega akademskega kluba pomagala mladim v romskih naseljih pri učenju. Rezultat projekta je bilo 9 srednješolcev.
»Tiste počitnice, ko se je projekt končal, sta ostala samo dva. Te dobre prakse bo treba sistematizirati.Vedno dobimo en in isti odgovor. Da so težava sredstva. Vse je dobro, vse je super, dokler to financira nekdo drug. Ko je treba dati denar iz lastnega proračuna, se zatakne. Težava je, ker ti projekti nimajo kontinuitete.«
Kot predsednica romskega akademskega kluba je vključena tudi v pripravo izobraževalnih načrtov na ministrstvu za šolstvo, ki zadevajo romske otroke. Vrtci in inkubatorji v romskih naseljih so njenem mnenju nujno potrebni in ne razmišlja o njih kot o še enem delu segregacije skupnosti.
»Mnenja o tem so deljena. Imamo vrtec, ki je danes multikulturen. Vrtec na Pušči se je izkazal za izjemno dober primer že zato, ker imamo otroka, ki je hodil v ta vrtec in je danes v tem istem vrtcu vzgojitelj. Pa tudi zato, ker ta vrtec obiskujejo tudi otroci, ki niso Romi. Romski vrtci v romskih naseljih – po moje da, vsaj prvi dve leti. Pozneje je treba otroke vpeti v redni vrtec, da se na prvi razred pripravijo v smislu pridobivanja novih prijateljev. Ti ljudje se bodo srečevali s temi otroki, poznali se bodo že iz vrtca in posledično bomo imeli pozneje v družbi manj stereotipov in predsodkov.«
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. »Tisti, ki govorijo več jezikov, živijo več življenj«, pravi češki pregovor. Ali tudi ona živi več življenj, smo med drugim vprašali Tino Friedreich, predsednico Romskega akademskega kluba, ki jo odlikuje izjemen čut do sočloveka in je tudi zato tako aktivna na področju izobraževanja romskih otrok. Njeno sanjsko delo je povezano s strastjo do tujih jezikov in z delom z ljudmi. S Tino Friedreich, ki tako zelo obožuje peko slaščic, da jih peče za vso družino, se je v sredinem intervjuju pogovarjala Enisa Brizani.
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov, iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. Odraščanje v večjezičnem okolju je, kot pravi, izostrilo njen posluh za druge jezike, tudi v fonetičnem smislu. Njen prvi jezik je slovenščina, že od malih nog se je sočasno učila romščine in nemščine.
»Če bi lahko, bi zraven študirala še pet jezikov, dobro in suvereno se počutim tudi, ko govorim v kakem drugem tujem jeziku. S poznavanjem jezika spoznaš tudi kulturo naroda. Sozvočje jezika in kulture te vsaj za tisti trenutek premakne nekam drugam, mogoče tudi v drugo življenje,« pokomentira češki pregovor, da tisti, ki govori več jezikov, živi več življenj.
Tino Friedreich ne zaznamujejo le različni jeziki, temveč tudi različne kulture. Najbolj jo je oblikovalo odraščanje znotraj romske skupnosti, največ pa ji pomenita prav ta povezanost in pozornost, ki je je deležna.
»Sem zavedna in ponosna Slovenka, dejansko smo mi vsi Slovenci, ampak vseeno me je romska skupnost najbolj zaznamovala. Pri nas je znotraj družine in celotnega sorodstva neka posebna povezanost, ki ima ogromno prednosti, včasih seveda tudi kako pomanjkljivost. Ne bi si mogla predstavljati, da bi živela več kot tri ure vožnje stran od svojih staršev, ali pa da jih ne bi mogla vsak dan poklicati. Ne samo njih, ampak tudi precejšen del svojega sorodstva.«
Tina Friedreich vas ne bo povabila na rojstni dan, ker ve, da boste tisti dan vsi prišli. Poseben problem se pojavi ob težavah, pa ne, ker ne bi imela koga poklicati, temveč koga poklicati, da drugi ne bodo užaljeni. Njena idealna zaposlitev je povezana strastjo do tujih jezikov in delom z ljudmi. Če ji idealne zaposlitve ne bo uspelo najti, bo izpilila svojo strast do slaščičarstva. Peko slaščic tako obožuje, da jih peče za vso družino.
Predsednico Romskega akademskega kluba odlikuje tudi izjemen čut za sočloveka in tudi zato je tako dejavna na področju izobraževanja romskih otrok. Sinergija med izobraževanjem, integracijo in na drugi strani med ohranjanjem običajev, navad in s tem kulture je po njenem mogoča.
»Večina naših članov je izobraženih in ohranja kulturno identiteto, vse skozi romski jezik, ki ga govorimo. Včasih nam kdo od starejših pravi, da se izobražujemo, ker želimo postati Neromi, da se izobražujemo, da bomo njim podobni.«
V njeni družini je izobraževanje vrednota. Ni pa tako v vsaki romski družini. Tako na Dolenjskem kot v Prekmurju so, kar zadeva to področje, velike razlike. Na Dolenjskem je težko, ker otroci živijo v slabih bivalnih razmerah, brez vode in elektrike. Tudi v Prekmurju še vedno najdemo taka naselja. Romi po njenem mnenju ravno zato v izobraževanju ne prepoznajo prednosti in priložnosti.
»V družini, kjer ni nekega zdravega jedra, kjer noben od staršev ne hodi v službo, ni obiskoval šole in mu izobrazba ne pomeni nič, je težko motivirati otroke. Po drugi strani imamo izobražene Rome, ki službe kljub izobrazbi niso dobili samo zato, ker so Romi. Veliko je ovir na poti integracije romskih otrok. Najprej sta to jezik in njihov socialno-ekonomski status, nato to, da izobraževanje ni vrednota, da starši odpadejo kot motivatorji in na koncu tudi to, da za romske otroke še vedno veljajo drugačni, nižji standardi znanja.«
V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živi romska skupnost je skupaj z ostalimi člani romskega akademskega kluba pomagala mladim v romskih naseljih pri učenju. Rezultat projekta je bilo 9 srednješolcev.
»Tiste počitnice, ko se je projekt končal, sta ostala samo dva. Te dobre prakse bo treba sistematizirati.Vedno dobimo en in isti odgovor. Da so težava sredstva. Vse je dobro, vse je super, dokler to financira nekdo drug. Ko je treba dati denar iz lastnega proračuna, se zatakne. Težava je, ker ti projekti nimajo kontinuitete.«
Kot predsednica romskega akademskega kluba je vključena tudi v pripravo izobraževalnih načrtov na ministrstvu za šolstvo, ki zadevajo romske otroke. Vrtci in inkubatorji v romskih naseljih so njenem mnenju nujno potrebni in ne razmišlja o njih kot o še enem delu segregacije skupnosti.
»Mnenja o tem so deljena. Imamo vrtec, ki je danes multikulturen. Vrtec na Pušči se je izkazal za izjemno dober primer že zato, ker imamo otroka, ki je hodil v ta vrtec in je danes v tem istem vrtcu vzgojitelj. Pa tudi zato, ker ta vrtec obiskujejo tudi otroci, ki niso Romi. Romski vrtci v romskih naseljih – po moje da, vsaj prvi dve leti. Pozneje je treba otroke vpeti v redni vrtec, da se na prvi razred pripravijo v smislu pridobivanja novih prijateljev. Ti ljudje se bodo srečevali s temi otroki, poznali se bodo že iz vrtca in posledično bomo imeli pozneje v družbi manj stereotipov in predsodkov.«
Slovenski matematik je prejel prestižno nagrado Kanadskega kraljevega združenja.
Društvo slovenskih pisateljev, vodenje katerega je po nepreklicnem odstopu Iva Svetine prevzela dr. Aksinja Kermauner, s tem imenom pisatelje povezuje že 50 let, čeprav so se pišoči ljudje pri nas v društveno delovanje organizirali že veliko prej, njihov vpliv pa je v preteklosti podpiral in izzival tudi družbene in kulturne spremembe. Za nekaj sprememb znotraj tega informativnega, literarnega središča si bo v prihodnje prizadevala tudi nova predsednica dr. Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica in tiflopedagoginja, ki se je do sedaj ukvarjala predvsem s področjem mladinske književnosti.
Znanje nas lahko reši iz težav in nam prinese lepšo prihodnost. Nekoč smo napovedovali, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo prodajali na tuje, žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje«- mlade diplomante, pravi doktor Miha Kos. Poudarja, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Pogum in želja po raziskovanju sta podstat Hiše eksperimentov, kjer se znanost, učenje, umetnost in humor prepletajo v celoto. Z doktorjem Miho Kosom se bomo pogovarjali o promociji znanosti in trajnostnega učenja, o vzpodbujanju pozitivnega načina mišljenja ter iskali odgovor na vprašanje, koliko korakov nas še loči od družbe radovednih in odprtih ljudi?
15. septembra 2018 bo potekala največja družbena akcija na svetu – Svetovni dan čiščenja. Na ta dan se bodo združili milijoni ljudi vsega sveta v boju proti enemu najbolj perečih ekoloških problemov – odpadkom. Tudi v Sloveniji bomo v enem dnevu ponovno očistili našo deželo. Čistilno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 že tretjič zapored organizirajo v društvu Ekologi brez meja – kot pravijo tokrat še zadnjič. Pred naš mikrofon smo povabili predsednico društva Uršo Zgojznik.
V tokratnem intervjuju bomo gostili akademskega kiparja in magistra s področja videa in novih medijev Zorana Pozniča, sicer že desetletje direktorja osrednje trboveljske kulturne ustanove Delavski dom Trbovlje. Prav pod njegovim vodstvom so se Trbovlje zapisale novomedijski umetnosti. Celoletna dejavnost Trbovelj kot novomedijskega mesta vrhunec doživlja od vsakoletnem, letos že desetem, festivalu novomedijske kulture Speculum Artium, ki ima v slovenskem prostoru trdno zasidrano mesto vodilnega novomedijskega festivala pri nas.
Ko se je z apneo (potapljanje na vdih), kot prvi na svetu na 50 metrov globine potopil legendarni Enzo Maiorca, pred skoraj 60. leti je medicinska znanost trdila, da je to skrajna meja človeške zmogljivosti. Da so pogoji na takšni globini za človeka smrtonosni. A skozi leta so se tekmovalci na površje vračali živi, globine pa so se večale in danes so potopi preko 100 m nekaj vsakdanjega. Konec julija je bilo na Bahamih najprestižnejše tekmovanje globinskih apneistov na svetu. V znameniti Deanovi luknji, ki je naravno poplavljeno 203 metre globoko brezno. Od tam se je z dvema novima državnima rekordoma oplemeniten vrnil Samo Jeranko. Naš najgloblji Slovenec, ki je do sedaj v apnei postavil 17 državnih rekordov, trenutno ima v lasti tudi vse globinske. Jeranko, ki je tudi magister inženir strojništva, nekdanji plavalski prvak in tudi inštruktor potapljanja na vdih, bo tokrat z nami za pogovor o svojih izkušnjah na tem imenitnem tekmovanju pa tudi o potapljanju na vdih nasploh, vendarle je to šport, ki ves čas kljubuje znanosti in premike meje človeške zmogljivosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Latok I v višino meri 7145m, a se zdi, da pravzaprav višje gore do zdaj ni preplezal še nihče. Kar 40 let so se številni izjemni alpinisti z vsega sveta trudili, da bi jim uspelo preplezati severni raz, nekakšen sveti gral sodobnega alpinizma. Zdaj je končana tudi ta saga. Pod njo so se podpisali vodja odprave Choktoi 2018 Aleš Česen, Luka Stražar in Britanec Tom Livingstone. Na Prvem sta oba slovenska akterja tega podviga z voditeljem Juretom K. Čoklom v intervjuju razkrila podrobnosti še enega zgodovinskega uspeha slovenskega alpinizma.
Že več desetletij je boj za ohranjanje etnografske dediščine spodnjega Podravja del življenja Branka Brumna. Dolgoletni vodja ptujskega Kurentovanja je prek kratkim postal tudi generalni sekretar evropskega združenja karnevalskih mest, že pred leti je njegovo delo z medaljo za zasluge nagradil predsednik republike. Ne samo o teh nagradah, tudi o izzivih ohranjanja etnografske dediščine v času sodobne tehnologije ter o prihodnji viziji ohranjanja tradicije bomo med drugim govorili v oddaji Intervjuju.
Pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani se je stoletja skrival obsežen pokopališki kompleks iz poznorimskih časov, ki je arheologe pošteno presenetil. Poleg 350 skeletnih pokopov in številnih sarkofagov, so naleteli tudi na ostanke zgradbe z mozaikom in freskami, ki nima veliko znanih vzporednic v svetu. Pokopališka cerkev je nastajala v več fazah sočasno s širjenjem pokopališča zgodnjekrščanske skupnosti v Emoni v drugi polovici 4. in na začetku 5. stoletja. Kakšen nov vpogled v življenje v Emoni nam nove najdbe prinašajo, bo v sredinem Intervjuju pojasnil strokovni koordinator izkopavanj, arheolog doc. dr. Andrej Gaspari.
Medtem ko se po Evropi, tudi pod vplivom dela politike, krepita nasprotovanje in strah pred priseljenci, pa skoraj vse evropske države glede na demografske trende in nataliteto nujno potrebujejo imigrante, če se želijo še naprej razvijati in vzdrževati sedanji standard družbenega razvoja. Konec koncev so migracije temeljna značilnost zgodovine človeškega razvoja in vsi smo migranti, ki smo v nekem zgodovinskem obdobju prišli iz Afrike, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, s katerim smo se pogovarjali o aktualnih vprašanjih v zvezi z migracijami.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Štefan Bogdan Barenboim Šalej živi v Sao Paulu. Iz Brazilije se je nekoč oglašal kot dopisnik, bil pa je tudi slovenski častni konzul in uspešen podjetnik. Še vedno povezuje slovensko gospodarstvo in diplomacijo z Brazilijo in je odličen poznavalec aktualnih razmer. Oktobra bodo Brazilci izbirali novega predsednika. Skoraj zagotovo to ne bo Luis Inácio Lula da Silva, ki prestaja kazen zaradi pasivne korupcije in pranja denarja. Njegova morebitna kandidatura pa je le ena izmed tem, ki pred volitvami razdvajajo Brazilce.
Ob začetku desetletja je Katja Perat z nagrajenima in zdaj že dolgo razprodanima pesniškima zbirkama, Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, zbudila pozornost najširše javnosti, celo tistih bralk in bralcev, ki praviloma nikoli ne posežejo po poeziji. Ampak že takrat je avtorica večkrat poudarila, da je še zdaleč ne zanima samo pesništvo in da bi se enkrat v prihodnje rada preizkusila v pisanju romana. No, ta prihodnost je zdaj nastopila; pred nekaj tedni je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec, Mazohistka, ki pripoveduje zgodbo, umeščeno na Dunaj ob prelomu 19. v 20. stoletje. Kolikor Katjo Perat poznamo tudi kot angažirano javno intelektualko, ki redno posega v slovenske javne debate o najbolj občutljivih družbenih temah, se zdi ta preskok v stoletje in četrt oddaljeno preteklost vsaj nekoliko presenetljiv … Ali pa tudi ne, če pomislimo na Cankarjevo prepričanje, da se probleme od daleč pravzaprav vidi bolje. O čem torej govori Mazohistka in na kakšen način se ta roman vpisuje v sodobnost, smo v pogovoru s pisateljico preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tihomir Pinter (iz osebnega arhiva Katje Perat)
Dr. Jože Rovan je pred dobrim mesecem postal novi predsednik Planinske zveze Slovenije, najbolj množične prostovoljne organizacije pri nas. Vodenje je prevzel v času vse večjega obiska slovenskih gora in v času, ko bi organizacija zaradi zahtevnega urejanja in markiranja planinskih poti ter ekološke in okoljske prenove planinskih koč potrebovala finančno pomoč države. Je diplomirani ekonomist, predavatelj statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti, več kot štiri desetletja je markacist, hribovec, turni smučar, v zadnjem času pa predvsem predan turni kolesar.
Neveljaven email naslov