Komaj 23-letnega kolesarja Jana Polanca, med poklicnimi kolesarji je šele drugo sezono, so v ekipo za letošnjo dirko po Italiji uvrstili šele tik pred startom. A svoji ekipi se je zahvalil na najboljši možni način - z zmago v peti etapi znamenitega Gira. Vztrajen kot je, že kot otrok je namreč vedel, da bo nekoč poklicni kolesar, z lahkoto premaguje najbolj zahtevne vzpone. Član poklicne kolesarske ekipe Lampre - Merida, Jan Polanc bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.

Komaj 23-letnega kolesarja Jana Polanca, med poklicnimi kolesarji je šele drugo sezono, so v ekipo za letošnjo dirko po Italiji uvrstili šele tik pred startom. A svoji ekipi se je zahvalil na najboljši možni način – z zmago v peti etapi znamenitega Gira. Vztrajen kot je, že kot otrok je namreč vedel, da bo nekoč poklicni kolesar, z lahkoto premaguje najbolj zahtevne vzpone. Član poklicne kolesarske ekipe Lampre – Merida, Jan Polanc bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se je pogovarjal  Robert Bogataj.

Počasi se zavedam, da sem zmagal na peti etapi Gira, po prihodu na cilj se tega namreč še nisem zavedal! Ko so me uvrstili v ekipo sem si rekel moram poskušati narediti nekaj dobrega na tej dirki in izkoristiti vsako priložnost. Letos sem šel na Giro z bolj “čisto” glavo, lani, ko sem na Giru nastopil prvvič sem bil bolj živčen. Nisem vedel kaj lahko pričakujem, kakšna dirka je to. Letos je bilo vse bolj mirno.

Moj najdaljši pobeg v karieri je bil na dirki po Lambordiji, dolg je bil 230 kilometrov. Ponavadi kadar si v begu ne uspe vedno, saj je treba obdržati prednost. A meni je tokrat uspelo in sem zelo veselo. Želel sem si čim prej otresti vseh zasledovalcev kajti vedel sem kakšen klanec je pred mano, saj mi je športni direktor pred dirko vse razložil. Ko mi je to uspelo sem samo še držal svoj tempo in skušal zadržati čim večjjo prednost.

“Enostavno je treba vsak dan sesti na kolo, to je namreč tudi naš kruh, vsak dan “gristi”do konca  in  priti na cilj v Milano!”

Kolesarji med dirko veliko pojemo in če ne bi treniral in dirkal bi se zelo zredil. Vsak poje za vsaj dva normalna odrasla človeka. Že za zajtrk krožnik makaronov, pa mueslije, nutelo, kruh … Med dirko ves čas jemo energijske ploščice, čokolado, energijske napitke, gele. Takoj po dirki riž, prioteine in v hotelu po masaži jogurt, temu pa sledi še večerja. A kot sem dejal porabimo veliko kalorij in na taki dirki na koncu zgubimo še kakšen kilogram. Problem je po dirki, da se držiš in ne ješ več toliko kot med dirko.iveti 10 odstotno športno.”

“Vsako leto prekolesarim od 25.000 do 30.000 kilometrov. Samo na Giru smo prekolesarili 3493 kilometrov.”