Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah - National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah – National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič je bil gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se je pogovarjal Robert Bogataj.
Ne ločim svojega življenja na delo in prosti čas. Samo živim pač!
To je čista resnica. Jaz mislim, da je zelo malo ljudi, vsaj jaz jih ne poznam veliko, ki bi tako uživali v svojem delu, poklicu, da bi imeli občutek, da ves čas pravzaprav lenarijo. Ali pa nič ne delajo. Jaz recimo ves dan delam, 13-14 ur in si zvečer rečem – mater saj nisem nič naredil. Zato ker nimam občutka da sem delal, ampak imam občutek, da sem se zabaval. In to mislim, da je res največji uspeh, ki ga lahko človek doseže.
“Moja nočna mora so datumi. datumi in prepletanja. tudi sanja se mi ne, da imam tri stvari anenkrat. To je največji problem zame ker se delo ka prikaže ali pa oddide in zelo težko kaj obljubim”.
Oče je na začetku vaše poti dejal, da bo njegov sin objavljal v National Geographicu in imel je prav!
Oče je razlog, vzrok, da sem tukaj kjer sem. On je rekel: delaj tisto kar te veseli. Kar te res veseli, ne vsak dan nekaj drugega. Naj bo to karkoli – jadranje, jamarstvo ali pa fotografija. In v tistem karkoli boš zagotovo uspel in to ti bo užitek celo življenje. Tudi on je kot zdravnik celo življenje užival. Preden je umrl je rekel – najhujša stvar je to, da ne morem več delati!
Imam kar srečo, da sem začel z analognim fotoaparatom. Ker je to zanimivo in se skozi to ogromno naučiš. Ljudjem, ki so začeli z digitalno fotografijo, kjer je rezultat viden takoj in ni potrebnega veliko razmišljanja, manjka ogromno tehničnega znanja. Digitalna fotografija je na nek način uničila fotografijo, na drug način pa jo je zelo pospešila. Tako, da imam zelo ambivalenten odnos do tega. Zagotovo je bil to enormen preskok v fotografiji. Fotografski poklic praktično izginja, Vsak je postal fotograf. In to ne slab fotograf, kar je super za fotografijo.
“Talent je super, če ga imamo, ni pa nujen. Moje sporočilo je delo, delo, delo. In potem nič pavze in zopet delo!”
Nekoč me je nekdo vprašal kam naj gre – na Tajsko, v Burmo, da bi naredil dobre fotografije. In sem mu dejal, da naj gre na Dolenjsko, Štajersko in se naj tam nauči narediti dobre fotografije.
“Fotografski kruh je trd. Življenje fotografa je res nekaj posebnega, fantastičnega in res uživam vsak trenutek. A časi so se spremenili prav ta digitalnost je ubila poklic fotografa. Ni lahko preživeti. In prodati fotografijo je zelo, zelo težko.”
Mislim, da je odgovor vseh fotografov, ki hodimo na območja kjer je vojna, revščina, zelo podoben. Ko si tam to dejansko odmisliš. Ja se te dotakne, ampak skozi nek zid, ki ga zgradiš, ker drugače ne moreš delati. V bistvu postaneš na nek način neobčutljiv. Seveda je problem, ko prideš domov, ko pride stvar za tabo. Te povratki so vedno težki in ne morem reči, da imam prav dober spanec.
Jasno, da je želja, da nekaj pustiš za sabo. V Etiopiji sem realiziral projekt, ki sem ga imel že kar nekaj časa v glavi. S prenosnim studiem in popolno studijsko opremo smo fotografirali ljudstva, ki so izjemno ogrožena in teh manjših v naslednjih letih zagotovo ne bo več. Ali pa ne bodo več taka kot so zdaj.
Fotografirali smo več kot 150 ljudi – po dva starejša, dva v zrelih letih in dva otroka.
Zagotovo je vloga fotografije zmanjšana. Zaradi videa, filma, ki prevzemata vlogo fotografije. Daleč od tega pa, da fotografija umira. Umira v nekih segmentih, v novičarstvu, morda tudi reportaži. Ampak še vedno bo ostala!
Če ne fotografiraš dovolj blizu, ko fotografiraš, fotografije niso dobre (Robert Capa).
Kaj je najboljši širokokotni objektiv – korak nazaj! (Ernst Hass)
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah - National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah – National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič je bil gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se je pogovarjal Robert Bogataj.
Ne ločim svojega življenja na delo in prosti čas. Samo živim pač!
To je čista resnica. Jaz mislim, da je zelo malo ljudi, vsaj jaz jih ne poznam veliko, ki bi tako uživali v svojem delu, poklicu, da bi imeli občutek, da ves čas pravzaprav lenarijo. Ali pa nič ne delajo. Jaz recimo ves dan delam, 13-14 ur in si zvečer rečem – mater saj nisem nič naredil. Zato ker nimam občutka da sem delal, ampak imam občutek, da sem se zabaval. In to mislim, da je res največji uspeh, ki ga lahko človek doseže.
“Moja nočna mora so datumi. datumi in prepletanja. tudi sanja se mi ne, da imam tri stvari anenkrat. To je največji problem zame ker se delo ka prikaže ali pa oddide in zelo težko kaj obljubim”.
Oče je na začetku vaše poti dejal, da bo njegov sin objavljal v National Geographicu in imel je prav!
Oče je razlog, vzrok, da sem tukaj kjer sem. On je rekel: delaj tisto kar te veseli. Kar te res veseli, ne vsak dan nekaj drugega. Naj bo to karkoli – jadranje, jamarstvo ali pa fotografija. In v tistem karkoli boš zagotovo uspel in to ti bo užitek celo življenje. Tudi on je kot zdravnik celo življenje užival. Preden je umrl je rekel – najhujša stvar je to, da ne morem več delati!
Imam kar srečo, da sem začel z analognim fotoaparatom. Ker je to zanimivo in se skozi to ogromno naučiš. Ljudjem, ki so začeli z digitalno fotografijo, kjer je rezultat viden takoj in ni potrebnega veliko razmišljanja, manjka ogromno tehničnega znanja. Digitalna fotografija je na nek način uničila fotografijo, na drug način pa jo je zelo pospešila. Tako, da imam zelo ambivalenten odnos do tega. Zagotovo je bil to enormen preskok v fotografiji. Fotografski poklic praktično izginja, Vsak je postal fotograf. In to ne slab fotograf, kar je super za fotografijo.
“Talent je super, če ga imamo, ni pa nujen. Moje sporočilo je delo, delo, delo. In potem nič pavze in zopet delo!”
Nekoč me je nekdo vprašal kam naj gre – na Tajsko, v Burmo, da bi naredil dobre fotografije. In sem mu dejal, da naj gre na Dolenjsko, Štajersko in se naj tam nauči narediti dobre fotografije.
“Fotografski kruh je trd. Življenje fotografa je res nekaj posebnega, fantastičnega in res uživam vsak trenutek. A časi so se spremenili prav ta digitalnost je ubila poklic fotografa. Ni lahko preživeti. In prodati fotografijo je zelo, zelo težko.”
Mislim, da je odgovor vseh fotografov, ki hodimo na območja kjer je vojna, revščina, zelo podoben. Ko si tam to dejansko odmisliš. Ja se te dotakne, ampak skozi nek zid, ki ga zgradiš, ker drugače ne moreš delati. V bistvu postaneš na nek način neobčutljiv. Seveda je problem, ko prideš domov, ko pride stvar za tabo. Te povratki so vedno težki in ne morem reči, da imam prav dober spanec.
Jasno, da je želja, da nekaj pustiš za sabo. V Etiopiji sem realiziral projekt, ki sem ga imel že kar nekaj časa v glavi. S prenosnim studiem in popolno studijsko opremo smo fotografirali ljudstva, ki so izjemno ogrožena in teh manjših v naslednjih letih zagotovo ne bo več. Ali pa ne bodo več taka kot so zdaj.
Fotografirali smo več kot 150 ljudi – po dva starejša, dva v zrelih letih in dva otroka.
Zagotovo je vloga fotografije zmanjšana. Zaradi videa, filma, ki prevzemata vlogo fotografije. Daleč od tega pa, da fotografija umira. Umira v nekih segmentih, v novičarstvu, morda tudi reportaži. Ampak še vedno bo ostala!
Če ne fotografiraš dovolj blizu, ko fotografiraš, fotografije niso dobre (Robert Capa).
Kaj je najboljši širokokotni objektiv – korak nazaj! (Ernst Hass)
Dr. Marinka Žitnik na Univerzi Harvard razvija modele generativne umetne inteligence, specifično namenjene uporabi v medicini. Pri tem sodeluje z vrsto vodilnih inštitucij in podjetij. Delovanje vsem dobro znanega ChatGPT-ja je lahko preverila že mesece prej, preden je zanj prvič slišala širša javnost. Tudi njo so presenetili njegovi odgovori. A razvoj novih, še mnogo zmogljivejših modelov je v polnem pogonu in z njimi se v temelju spreminjajo tako znanost in raziskovanje kot tudi vsakovrstne človeške dejavnosti. Kako danes poteka razvoj modelov generativne umetne inteligence, kje se že uvajajo, kako je z varnostjo podatkov in raznovrstnimi tveganji ter kako bodo v prihodnje načrtovali nova zdravila in najboljše možnosti zdravljenja, je le nekaj vidikov, ki jih prinaša Intervju. Strokovnjakinja za umetno inteligenco dr. Marinka Žitnik je docentka na Harvard Medical School, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je psihiatrinja, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa zaposlena na Ministrstvu za zdravje, kjer koordinira mobilne ekipe, ki priskrbijo psihosocialno pomoč ljudem na poplavnih območjih. V oddaji boste slišali tudi o duševnih stiskah prizadetih v poplavah, o tem, kje naj poiščejo pomoč, o stiskah otrok in tudi o sistemski stigmi na področju psihosocialnega varstva v Sloveniji. Dr. Mojco Zvezdano Dernovšek je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica oddaje Tita Mayer. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Tokrat se bomo z gostjo Intervjuja pogovarjali na terenu, in sicer v Zdravilišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič. To je bil njen drugi dom kar nekaj let, saj je letovišče vodila 11 let, pred tem je delala v zasebnem sektorju, kjer si je leta 2007 pridobila tudi naziv menedžerka leta 2007 v turizmu. Magistrica Ana Žerjal se je v začetku tega leta upokojila, nato pa konec junija postala nova predsednica Rdečega križa Slovenije. Čeprav to častno funkcijo opravlja šele dva meseca, je morala našo največjo humanitarno organizacijo voditi v kriznih časih. Vodna ujma, ki je razdejala cela območja in številnim vzela vse, kar so si ustvarili, je namreč pokazala, kako pomembne so v kriznih razmerah humanitarne organizacije.
Dogajanje v Sloveniji v zadnjem tednu je znova pokazalo, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja v Evropi. Hkrati pa drži tudi to, da ta temelji na prostovoljnem delu in množičnosti, ki pa ni samoumevna – v večjih mestih je za prostovoljno delo med gasilci manj zanimanja, kot ga je bilo nekoč. Gost intervjuja na Prvem je poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek, ki bo osvetlil tudi razsežnosti gasilskega dela med letošnjimi katastrofalnimi poplavami in vizijo dela prostovoljnih gasilk in gasilcev v prihodnosti. Z njim se bo pogovarjal Jure K. Čokl.
Že kot otrok je bil navdušen nad vlaki in avtomobili, predvsem nad njihovo obliko. Čeprav se ni šolal za oblikovalca, ampak je po izobrazbi gradbenik, so ga kot avtomobilskega oblikovalca že pri njegovih 25-ih zaposlili v podjetju Audi, sledila je sanjska služba v BMW-ju, nato pa je za slovenska podjetja IMV, TAM in Adria Mobil oblikoval vsem dobro znane počitniške prikolice, avtodome in turistične avtobuse … Georg Gedl, legenda slovenskega oblikovanja, pa tudi predavatelj, mentor, novinar in zbiratelj, je kljub svojim skoraj osmim križem še vedno zelo dejaven. O njegovi karierni poti, konjičkih in oblikovanju vozil nasploh se je z Georgom Gedlom pogovarjala Andreja Čokl.
Za Sandija Curka, regijskega poveljnika Civilne zaščite za Notranjsko, je skrb za skupnost življenjsko poslanstvo. Je človek, ki je že kot najstnik pomagal vrstnikom, človek, ki je s svojo predanostjo in človekoljubnostjo številnim, tudi otrokom iz Ukrajine, tlakoval pot v lepšo prihodnost. Požrtvovalnost do ljudi, do sočloveka, je pokazal tudi med vojno Bosni in Hercegovini, žledolomom na Postojnskem, pa tudi ob neurjih, ki to poletje divjajo tudi pri nas. V studio Prvega programa Radia Slovenija je prispel iz Ilirske Bistrice, kjer je po pustošenju tornada preživel vso noč.
V tokratnem intervjuju bo z nami Franjo Bobinac, gospodarstvenik, mendžer, navdušen športnik in že pol leta tudi predsednik slovenske športne krovne organizacije. Ta hip je najbolj vpet v največji večpanožni športni dogodek v zgodovini naše države, ki poteka v Mariboru. O olimpijskem festivalu evropske mladine pravi, da je dobro pripravljen, hkrati pa s svojo ekipo že načrtuje sodelovanja naše države na olimpijskih igrah v Parizu, ki bodo prihodnje leto. Kako se bo naša država predstavila na največjem svetovnem športnem dogodku? Kakšni so prvi vtisi o predsedovanju slovenski športni krovni organizaciji in kakšen je odnos države do slovenskega športa? Kakšno je njegovo stališče do prodaje Športne loterije najboljšim ponudnikom? S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije se bo pogovarjal Marko Rozman.
Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.
Andrej Gradišnik je s skoraj šestdesetimi leti letos maja postal najstarejši Slovenec, ki je stal na samem vrhu sveta. Sicer izkušen alpinist, ki je že prej stal na osemtisočaku, je v gorah doživel marsikaj. Prihranjene mu niso bile niti tragedije, ki jim je bil priča, a ga to od gora ni nikoli odvrnilo. Ob vseh preplezanih stenah pa je imela prednost zmeraj družina, za njim pa je tudi spoštovanja vredna poslovna pot. Kako so ga zaznamovali vsi njegovi življenjski vrhovi in kolikokrat je moral odnehati, da je lahko nekoč dosegel vrh, bo Andrej Gradišnik povedal v oddaji Intervju na Prvem.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in prvi v svetovnem merilu, ki je metode strojnega učenja preveril na realnih medicinskih podatkih. Že takrat – to je bilo v osemdesetih letih – z izrednim uspehom. Kljub temu se strojnega učenja zelo dolgo ni jemalo pretirano resno. V zadnjem desetletjem pa se je zaradi izrednega povečanja procesorskih zmogljivosti ter z razvojem tako imenovanih globokih nevronskih mrež to povsem spremenilo in danes se strojno učenje uporablja vsepovsod. A nič nam ni nazorneje predočilo izrednih zmogljivosti umetne inteligence, kot veliki jezikovni modeli, kakršen je ChatGPT. Njihova zmožnost, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila in da smiselno odgovarjajo na najrazličnejša vprašanja, zbujajo osuplost, a tudi zastavljajo pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati je številna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka in družbo. Koliko je ta strah upravičen in s kako globoko spremembo se pravzaprav soočamo, smo v sredinem Intervjuju preverili pri akademiku prof. Ivanu Bratku.
V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki
Če pomislimo na poplave, požare, žled, epidemije, ekološke katastrofe, množične migracije, najprej pomislimo na civilno zaščito. In če pomislimo na civilno zaščito, pomislimo tudi na njenega poveljnika Srečka Šestana. To funkcijo opravlja že 11 let in v vseh teh letih ni nikoli pustil na cedilu nikogar, ki je potreboval njegovo pomoč. Sabrina Mulec se bo z njim pogovarjala v terenskem studiu Prvega v Ilirski Bistrici, saj je Srečko Šestan tam domačin.
Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju. Lani je izdal knjigo z naslovom Spomeniki, v kateri je zbral 30 poglavij o primerih, nastajanja in o usodi spomenikov in obeležij; od Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, spomenika kralju Petru I. v Ljubljani, do spomenika zmage v Murski Soboti.
Jože Dakskobler je »grapar« v najboljšem pomenu te besede. Doma je iz Podbrda in je zelo ponosen na vso bogato in pestro naravno, kulturno in tehniško dediščino Baške grape. Zapisan je gasilstvu in pomoči ljudem v stiski. Bil je dolgoletni poveljnik tolminske gasilske zveze in poveljnik tolminskega občinskega štaba civilne zaščite. Zasnoval je gorski maraton štirih občin v Podbrdu, nato mu je uspel še veliki met, saj je v Grapo pripeljal svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Ob tem velja omeniti še njegovo ljubiteljsko pevsko kariero, ki traja že več kot 35 let, prepeval je v skoraj vseh zborih v Podbrdu in ustanovil tudi oktet Bača. Obiskovalci Baške grape ga lahko spoznajo tudi kot vodnika po sledeh nekdanje Rapalske meje. Svetovljan, ki ima najraje svojo Baško grapo, je bil gost sredinega intervjuja na Prvem.
Ob 60-letnici Zveze Sožitje, organizacije, ki si prizadeva za dostojno življenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin in katere cilj je, da bi vsaka oseba z motnjami v duševnem razvoju lahko živela tako samostojno in kakovostno, kolikor je le mogoče glede na njene sposobnosti, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Zveze Sožitje Branko Perne. O šestih desetletjih delovanja Zveze Sožitje pri nas, ki ga bodo zaznamovali prihodnji torek s prireditvijo v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njenem poslanstvu in načrtih, se bo z Branko Perne pogovarjala Petra Medved.
Zadnji žalostni dogodki v Srbiji, ki so zahtevali življenja otrok, odraščajočih, nas vse silijo v razmislek o tem, v kakšni družbi odraščajo otroci in kakšne vrednote pridobivajo mladi, ki bodo krojili prihodnost. Ali osnovni okolji, kot sta družina in šola, delujeta spodbudno in varno? O vsem tem v intervjuju z doktorico Mirjano Ule, socialno psihologinjo, ki se že desetletja ukvarja z mladino kot družbeno skupino. Od leta 2018 je zaslužna profesorica ljubljanske univerze, od leta 2021 tudi izredna članica SAZU.
Doc. Rok Žnidaršič je letošnjega januarja prevzel novo funkcijo – postal je podžupan Ljubljane in prvi mestni urbanist. Priznani 46-letni arhitekt je za svoje delo prejel že več nagrad in priznanj, med njimi je Plečnikova nagrada in medalja, Evropska nagrada za urbani javni prostor, priznanje Maks Fabiani, Zlati svinčnik, German design Award, nagrada Brumen. Prve nagrade je s soavtorji osvojil tudi na javnih natečajih, od katerih je večina realiziranih. S soavtorji je realiziral ureditve javnih odprtih prostorov v Ljubljani – denimo mestni park Rakova Jelša, območje Koseškega bajerja, Špice, Gosposvetske, Čopove, Mesarski most, tudi v Mariboru, Podgorici in Beogradu. Je avtor mnogih razstav o arhitekturi. Njegovi prispevki so bili objavljeni v slovenskih in tujih publikacijah. Leta 2010 je ustanovil arhitekturni atelje Medprostor in s sodelavci letos prejel Nagrado Prešernovega sklada za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti. Z Rokom Žnidaršičem se je v tokratnem Intervjuju pogovarjala avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič
Pred dvema letoma je bil na seznamu 2 % najpogosteje citiranih znanstvenikov na svetu, je vodja raziskovalne skupine SLOfit, vključen tudi v številne mednarodne projekte, sicer pa redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Predvsem pa je dr. Gregor Jurak profesor športne vzgoje in strokovnjak, ki ves čas opozarja na pomen gibanja in telesne zmogljivosti – tako za starejše, odrasle na delovnem mestu, predvsem pa za otroke in mlade, ki jih že leta spremlja ob s pomoči rezultatov športnovzgojnega kartona. S svojimi kolegi je poudarjal negativne posledice zaprtja šol, saj je bilo mladim odvzeto gibanje, s čimer je zelo upadla njihova telesna učinkovitost, debelost pa se je povečala. Obljubljena šolska reforma bo nagovarjala vprašanje gibanja v šoli, ali gre v pravo smer – tudi o tem z gostom sredinega Intervjuja na Prvem. S prof. dr. Gregorjem Jurakom se bo pogovarjala Špela Šebenik.
Na slovenskih sodiščih zaostanki niso več problem, vsaj ne sistemski. Enoviti prvostopenjski sodnik bi prinesel enakomernejšo obremenjenost sodnikov na različnih sodiščih, kazenski postopki še vedno tečejo nekoliko prepočasi, tudi izkušenih kazenskih sodnikov je premalo. Si pa sodniki že dolgo prizadevajo za izenačenje svojih plač s plačami drugih funkcionarjev. Ljubljanska sodišča so raztresena po vsem mestu, projekt sodne palače pa je vnovič zamrznjen. Kako bo obravnaval vse te teme, bomo v oddaji Intervju vprašali novega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Funkcijo je prevzel pred dobrima dvema mesecema in takrat je ocenil, da je sodstvo v dobri kondiciji.
V Cankarjevem domu bodo jutri in v petek potekali 34. dnevi rehabilitacijske medicine. Gre za osrednji strokovni dogodek na področju fizikalne in rehabilitacijske medicine ter celostne rehabilitacije v Sloveniji, ki ga organizirata URI Soča in Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj prinašajo dnevi rehabilitacijske medicine, kateri so klinični problemi, s katerimi se strokovnjaki srečujejo pri svojem delu, in kakšna je obravnava pacientov? Kakšne so novosti na različnih področjih rehabilitacije ter kakšno mesto ima Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča pri nas, v Evropi in svetu? O tem z gostjo Intervjuja docentko doktorico Metko Moharić, strokovno direktorico URI Soča.
Neveljaven email naslov
