Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področjih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo v sredinem Intervjuju s predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Maja Ahac.
V zadnjem času se je pokazala velika potreba po organiziranem prostovoljstvu, še posebej v teh zadnjih mesecih, ko je velik priliv ljudi iz tujine in si ne moremo privoščiti amaterskega pristopa, kajti posledice so lahko tragične, lahko pride tudi do smrti ljudi. Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. Tudi medsektorskega povezovanja, ni dovolj, da se povezujemo le organizacije med seboj.
Ko delamo razvojne projekte v tujini se vedno povezujemo z lokalnimi organizacijami in so lokalne organizacije tiste, ki izvajajo, oziroma opravljajo delo na terenu. Mi samo sodelujemo. Pomembno je spoštovati lokalno znanje, spoštovati lokalne ljudi. In seveda črpati tudi njihovo znanje in ga potem uporabiti v praksi v vsakdanjem življenju.
Trenutno lahko pri delu z begunci sodelujejo le polnoletni državljani. Starostna sestava, ne le pri beguncih, tudi pri drugih projektih, je zelo raznolika. Imamo tako mlade prostovoljce pa vse tja do 70 in več let. Natančnega števila prostovoljcev pri Adri nimamo, ker se iz dneva v dan spreminja. Dejstvo pa je, da imamo več prostovoljcev kot razpoložljivih prostovoljnih del.
Prava pomoč, če želimo dejansko delati na razvoju določene družbe, če želimo imeti pozitivne družbene spremmebe, če želimo nekaj spremeniti v sami družbi ni dovolj amaterski pristop. Potrebno je vlagati v pridobivanje znanja in potem to znanje uporabiti v praksi. Predvsem pa je treba delati na tem, da se vključi čim večji in širši krog ljudi in organizacij, da ta razpršenost v praksi obrodi določene sadove.
Pri razvojnih projektih gre za vlaganje v razvoj, v razvoj družbe same in gre za dolgoročni proces. Pri humanitarnih pa se ne ukvarjamo s političnimi zadevami, s političnimi vprašanji ampak dejansko pomagamo, ko nastane kritična situacija.
Prva stvar brez katere ne gremo nikamor je analiza potreb, lokalna dostopnost dobrin in znanja. Brez tega ne začnemo projektov. In gradimo od tam naprej.
Preden sem prvič šla v Burundi so me dodobra poučili kakšne so njihove navade – in njihova navada je, da ženske nosijo krila do tal. Meni je bilo grozno, ker smo tu večinoma navajene hoditi v hlačah, ampak sem se zavedala, da je moj vpliv večji od kateregakoli drugega vpliva v njihovem okolju, zato sem svojo obleko in način obnašanja prilagodila njihovi lokalni kulturi.
Dokler nisem začela delati na vodilnem položaju v določeni organizaciji, tudi v Sloveniji, se nisem zavedala te težave. Torej ženska na vodilnem položaju – ja, je težava. Že v sami Evropi, že v Sloveniji je to težava!
Delo humanitarnih delavcev je lahko zelo nevarno in je lahko tudi velik biznis. Potem je ugrabitev humanitarnega delavca tudi biznis.
Ne vem, če cenimo to, da imamo v Sloveniji Policijo, da imamo urejene socialne zadeve, šole, univerze, da imamo zdravstvene domove in bolnišnice. To so tako veliki privilegiji.
Pomembno ni število ljudi, prostovoljcev. Ampak ta srčnost in predanost prostovoljcev Adre, ki so predani skrbi za ljudi, ki se zavedajo, da je človeško življenje neprecenljivo.
V trenutni situaciji v Sloveniji, s trenutnim številom beguncev ki prihajajo, pravim, da imamo vojno stanje. In brez strogega načina organiziranja dela, delo ne bi potekalo brez nekih žrtev.
Mislim, da je pomoč za nekater postala tudi malo moderna. V humanitarnem delu ves čas poznamo tudi takoimenovane humanitarne turiste. Hodijo od ene do druge katastrofe in imajo občutek, da so rešili pol sveta ker so bili tam. Prav tako je tudi zdaj v tej humanitarni krizi. Imamo ljudi, ki pridejo na teren in ne upoštevajo varnostnega vidika. In delajo gnečo na terenu.
Naš poklic sodi med poklice, ki so opredeljeni kot zelo stresni. Predvsem govorimo o psihičnih obremenitvah. Veliko ljudi se psihično zlomi in potrebujejo pomoč.
Ko bom postala tako indifirentna do teh zadev, ko se me človerške usode ne bodo več dotaknile, takrat se bom umaknila.
V določenih trenutkih ne popustim. Ne pogajam se o določenih zadevah. Človeka je treba postaviti na prvo mesto. Predvsem možnost, da preživi in da se razvija.
Mi, ki delamo v razvojnem in humanitarnem delu, smo malo drugačni, malo bolj navdušeni od povprečnih ljudi. Na nek način si želimo spremniti svet. Zavedanje, da lahko malo naredimo ni opravičilo, da nič ne naredimo.
Mi kot ljudje imamo zelo veliko moč. Ne vem, če se zavedamo, da smo mi tisti, ki volimo politike. In da politiki morajo na nek način upoštevati glas ljudstva. In če mi pritisnemo in zahtevamo določene spremembe, se bodo te spremembe zagotovo zgodile. Če bomo tiho teh sprememb ne bo. Potrebno je, da smo glasni. In da pri tem vztrajamo!
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področjih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo v sredinem Intervjuju s predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Maja Ahac.
V zadnjem času se je pokazala velika potreba po organiziranem prostovoljstvu, še posebej v teh zadnjih mesecih, ko je velik priliv ljudi iz tujine in si ne moremo privoščiti amaterskega pristopa, kajti posledice so lahko tragične, lahko pride tudi do smrti ljudi. Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. Tudi medsektorskega povezovanja, ni dovolj, da se povezujemo le organizacije med seboj.
Ko delamo razvojne projekte v tujini se vedno povezujemo z lokalnimi organizacijami in so lokalne organizacije tiste, ki izvajajo, oziroma opravljajo delo na terenu. Mi samo sodelujemo. Pomembno je spoštovati lokalno znanje, spoštovati lokalne ljudi. In seveda črpati tudi njihovo znanje in ga potem uporabiti v praksi v vsakdanjem življenju.
Trenutno lahko pri delu z begunci sodelujejo le polnoletni državljani. Starostna sestava, ne le pri beguncih, tudi pri drugih projektih, je zelo raznolika. Imamo tako mlade prostovoljce pa vse tja do 70 in več let. Natančnega števila prostovoljcev pri Adri nimamo, ker se iz dneva v dan spreminja. Dejstvo pa je, da imamo več prostovoljcev kot razpoložljivih prostovoljnih del.
Prava pomoč, če želimo dejansko delati na razvoju določene družbe, če želimo imeti pozitivne družbene spremmebe, če želimo nekaj spremeniti v sami družbi ni dovolj amaterski pristop. Potrebno je vlagati v pridobivanje znanja in potem to znanje uporabiti v praksi. Predvsem pa je treba delati na tem, da se vključi čim večji in širši krog ljudi in organizacij, da ta razpršenost v praksi obrodi določene sadove.
Pri razvojnih projektih gre za vlaganje v razvoj, v razvoj družbe same in gre za dolgoročni proces. Pri humanitarnih pa se ne ukvarjamo s političnimi zadevami, s političnimi vprašanji ampak dejansko pomagamo, ko nastane kritična situacija.
Prva stvar brez katere ne gremo nikamor je analiza potreb, lokalna dostopnost dobrin in znanja. Brez tega ne začnemo projektov. In gradimo od tam naprej.
Preden sem prvič šla v Burundi so me dodobra poučili kakšne so njihove navade – in njihova navada je, da ženske nosijo krila do tal. Meni je bilo grozno, ker smo tu večinoma navajene hoditi v hlačah, ampak sem se zavedala, da je moj vpliv večji od kateregakoli drugega vpliva v njihovem okolju, zato sem svojo obleko in način obnašanja prilagodila njihovi lokalni kulturi.
Dokler nisem začela delati na vodilnem položaju v določeni organizaciji, tudi v Sloveniji, se nisem zavedala te težave. Torej ženska na vodilnem položaju – ja, je težava. Že v sami Evropi, že v Sloveniji je to težava!
Delo humanitarnih delavcev je lahko zelo nevarno in je lahko tudi velik biznis. Potem je ugrabitev humanitarnega delavca tudi biznis.
Ne vem, če cenimo to, da imamo v Sloveniji Policijo, da imamo urejene socialne zadeve, šole, univerze, da imamo zdravstvene domove in bolnišnice. To so tako veliki privilegiji.
Pomembno ni število ljudi, prostovoljcev. Ampak ta srčnost in predanost prostovoljcev Adre, ki so predani skrbi za ljudi, ki se zavedajo, da je človeško življenje neprecenljivo.
V trenutni situaciji v Sloveniji, s trenutnim številom beguncev ki prihajajo, pravim, da imamo vojno stanje. In brez strogega načina organiziranja dela, delo ne bi potekalo brez nekih žrtev.
Mislim, da je pomoč za nekater postala tudi malo moderna. V humanitarnem delu ves čas poznamo tudi takoimenovane humanitarne turiste. Hodijo od ene do druge katastrofe in imajo občutek, da so rešili pol sveta ker so bili tam. Prav tako je tudi zdaj v tej humanitarni krizi. Imamo ljudi, ki pridejo na teren in ne upoštevajo varnostnega vidika. In delajo gnečo na terenu.
Naš poklic sodi med poklice, ki so opredeljeni kot zelo stresni. Predvsem govorimo o psihičnih obremenitvah. Veliko ljudi se psihično zlomi in potrebujejo pomoč.
Ko bom postala tako indifirentna do teh zadev, ko se me človerške usode ne bodo več dotaknile, takrat se bom umaknila.
V določenih trenutkih ne popustim. Ne pogajam se o določenih zadevah. Človeka je treba postaviti na prvo mesto. Predvsem možnost, da preživi in da se razvija.
Mi, ki delamo v razvojnem in humanitarnem delu, smo malo drugačni, malo bolj navdušeni od povprečnih ljudi. Na nek način si želimo spremniti svet. Zavedanje, da lahko malo naredimo ni opravičilo, da nič ne naredimo.
Mi kot ljudje imamo zelo veliko moč. Ne vem, če se zavedamo, da smo mi tisti, ki volimo politike. In da politiki morajo na nek način upoštevati glas ljudstva. In če mi pritisnemo in zahtevamo določene spremembe, se bodo te spremembe zagotovo zgodile. Če bomo tiho teh sprememb ne bo. Potrebno je, da smo glasni. In da pri tem vztrajamo!
Na začetku tedna je Medvladni forum o podnebnih spremembah svetovno javnost opozoril, da bodo posledice segrevanja našega ozračja zaradi vse večjih izpustov toplogrednih plinov »ogromne in nepovratne«. Uničevalne posledice spreminjanja vremenskih vzorcev bi po priporočilih IPCC-ja lahko omilili z takojšnjim zmanjšanjem količin ogljikovega dioksida, kar pa še vedno ni prednostna naloga vlad po svetu. Podnebnim spremembam se bomo posvetili v tokratni oddaji Intervju. Gost je programski direktor evropskega dela organizacije Greenpeace, dr. Thomas Henningsen, ki se v zadnjih letih posveča predvsem energetiki, ki je z vidika podnebnih sprememb ključno področje. Prav tu bi namreč lahko v Evropi po njegovem mnenju daleč največ naredili za preprečitev najbolj črnih scenarijev, ki jih našemu planetu na okoljskem področju napovedujejo znanstveniki.
Če bi Slovence in Slovenke vprašali, ali je pomembno, da imamo Triglavski narodni park, bi najbrž večina odgovorila pritrdilno. Prav tako bi se najbrž strinjali, da se je treba na lokalni ravni truditi za politične rešitve, ki bodo omogočile, da kmetje ostanejo na gorskih področjih in pridelujejo lokalne mlečne izdelke in sonaravno meso. Kadar ste pred alpskimi predori stali v kolonah, ste si najbrž želeli, da jih prihodnjič ne bi bilo. Takšna vprašanja, pobude in težave nagovarja in ureja Alpska konvencija - mednarodna pogodba za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj v Alpah, s katero smo vsak dan posredno v stiku tudi prebivalke in prebivalci Slovenije. Gostja v oddaji Intervju na 1. programu Radia Slovenija bo Simona Vrevc, ki je januarja postala namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, s čimer se je med Slovenkami povzpela na najvišji položaj v kateri koli mednarodni organizaciji. Ker službuje na sedežu konvencije v italijanskem Bolzanu, smo se z njo pogovarjali konec januarja, ko je obiskala Slovenijo. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Slovenci se lahko pohvalimo s posebnim prispevkom pri iskanju sprave med pisatelji sprtih strani. Na Bledu ali v okviru Mirovnega odbora pri Mednarodnem PEN-u so se prvič srečali in pogovarjali Izraelci in Palestinci, Španci in Baski, Turki in Kurdi. Med aktivnejšimi je pri tovrstnih pobudah Edvard Kovač, ki se mu je na mestu predsednika Odbora pisateljev za mir iztekel drugi mandat, v prihodnje pa so mu zaupali nalogo posrednika pri iskanju sprave med Izraelskimi in Palestinskimi pisatelji. Kaj je odločilno pri iskanju sprave in miru? Zakaj velja Bled v mednarodnih pisateljskih krogih za simbol miru? Ali lahko pisatelji prinesejo več sprave tudi slovenskemu narodu, smo se na božič, katerega osrednje sporočilo je mir, pogovarjali z dr. Edvardom Kovačem.
Neveljaven email naslov