Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pierre-François Mourier

02.12.2015


»Radi bi spet zaživeli normalno in nihče nam ne bo vzel našega načina življenja, v katerem se lahko ljudje vseh veroizpovedi, narodnosti, ras in spolov svobodno in v miru združujemo,« pravi njegova ekscelenca, francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-Francois Mourier, ki smo ga k pogovoru povabili po nedavnih terorističnih napadih v Parizu. Kako odgovoriti na grožnjo teroristov? Ali smo za svojo varnost pripravljeni plačati z odrekanjem nekaterim svoboščinam? Zakaj se enačba, ki na eno stran enačaja postavlja begunce ali pa muslimane na drugo pa teroriste ne izide? Kako bo Francija negovala svojo multikulturno podobo? O tem se je s francoskim gostom pogovarjal Luka Robida.

 

Gospod veleposlanik Pierre-Francois Mourier, dobrodošli. S skladbo belgijsko-francoskega šansoniera Jacquesa Brela »Quand on n’a que l’amour« (Ko imava le ljubezen) so se minuli konec tedna na slovesnosti poslovili od žrtev pariških napadov. Kako se vas je dotaknilo jasno sporočilo pesmi, da se orožju lahko zoperstavimo z ljubeznijo?

Slovesnost se mi je zdela izjemno ganljiva. Šlo je za dogodek na državni ravni v spomin na 130 tistih, ki so jih ubili 13-ega novembra, in stotine ranjenih. Dogodek se je dotaknil vseh Francozov, ne glede na njihovo poreklo. Tudi Jacques Brel, kot omenjeno,  je bil belgijsko-francoskega porekla. Slovesnost pa je na nek način združila vse, ne na verski način, pač pa smo se združili v spominu na preminule.

 

Pariz je bil v tem letu dvakrat tarča terorističnih napadov. Kako se je življenje v francoski prestolnici spremenilo po napadih na Charlie Hebdo? Januarja je ulice francoskih mest preplavilo več milijonov Francozov, česa podobnega pa po 13-tem novembru nismo videli.

Mislim, da je med dogodkoma neka bistvena razlika. Sedmega januarja je Francija doživela velikanski šok. Ne le zaradi pomembnega števila žrtev, ampak tudi zaradi tega, kar so predstavljale.  Zgodil se je napad na osrednje vrednote francoske tradicije. Svoboda govora, svoboda izražanja sta zgodovinsko gledano rojeni v Franciji. Svoboda, da lahko poveš vse, ne da bi zato tvegal življenje, velja za naše največje bogastvo. Nekaj reči, še ne pomeni nekaj storiti. Ker beseda ni dejanje, pač pa je sredstvo za sporazumevanje. Beseda ni napad in po navadi ne sproži nesorazmerne reakcije – kot je bila smrt ilustratorjev in intelektualcev. Močna čustva so zajela Francoze in jih združila v tolikšnem številu. Pa ne le Francoze. Prišli so številni voditelji držav, tudi vaša predsednik vlade in zunanji minister sta bila na pariškem shodu. In to je dokaz, da ni bila napadena le Francija oziroma nekaj ilustratorjev, pač pa ideja, vrednote, ki jih živimo, njihovo bistvo pa je – svoboda. Napadi 13-ega novembra so drugačni. Ne moremo ocenjevati, da so bil bolj ali manj grozni od januarskih – drugačna je njihova narava! Nič več ni bila napadena le naša svoboda izražanja, ampak je bil napaden naš način življenja, družbeni način, ki smo ga zgradili v Franciji, v Evropi in v veliko drugih državah. Model, ki temelji na svobodi govora, na svobodnem in varnem gibanju. In zakaj tem napadom niso sledili tako množični shodi? Najprej zato, ker so oblasti nemudoma razglasile izredne razmere, v katerih so prepovedana množična zborovanja. Svet se je odzval drugače, tudi s profilnimi slikami na Facebooku, obarvanimi v francosko zastavo, in z izobešanjem zastav z oken domov, kar je predlagal predsednik republike. Takoj smo hoteli spet zaživeti normalno. In poteza, da so ljudje le nekaj dni po napadih vnovič napolnili terase restavracij, sporoča – “Ne. Ne boste nam vzeli našega svobodnega načina življenja!” »Ne boste nam vzeli načina življenja, v katerem lahko moški in ženska, jud in musliman, temnopolti in belci mirno sedejo na teraso kavarne.« Francija je namreč multikulturna dežela. In tudi dežela številnih veroizpovedi, čeprav je laična država.

 

Slišali smo torej Brelovo pesem, kako se nad orožje spraviti z ljubeznijo, pred tem so nas mediji zasipali s podobami francoskega parlamenta, ki poje Marseillaso, francosko himno in še posebej z njenim verzom “Aux armes, citoyens!” oziroma “K orožju, državljani!” Kako torej Francija odgovarja na teroristične grožnje – z ljubeznijo ali orožjem?

Odgovoriti je treba z vsemi razpoložljivimi sredstvi! Najprej nekaj pojasnil o himni. Slišal sem namreč precej napačnih razumevanj. Poziv “K orožju, državljani!” pomeni, da se lahko ljudstvo proti zatiranju legitimno upre z orožjem. Nekaj podobnega je zapisano v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, ki prav tako velja za enega temeljnih besedil o svoboščinah. Razumeti moramo, da je himna seveda bojna pesem, a nikakor ni ksenofobna, sovražna do tujcev, agresivna. Pač govori o narodnem ponosu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: ljubezen ali orožje? Oboje! Ljubezen kot sočutje, solidarnost, kot sporočilo, da je življenje vredno živeti, tudi v težkih trenutkih. Kar pa se je zgodilo, zrelativizira naše vsakdanje skrbi. In orožje … Kot je dejal predsednik republike, takih dogodkov ne moremo dopusti, nanje se moramo odzvati najodločneje, pa naj bo to pri nas ali kje drugje. To se je v nekaj dneh zgodilo z operacijo v predmestju Saint Denis in v številnih francoskih mestih ter s silovito operacijo zoper Islamsko državo v Siriji.

 

Terorizem s sejanjem strahu zmaguje! Kako naprej, da ne bi več živeli v svetu terorističnih groženj? Zadrživa se pri varnostnem vidiku.

Predsednik in vlada poudarjata nujnost, da mora biti Francozom zagotovljena varnost. Zato moramo kar najhuje udariti po Islamski državi, s podporo najširše koalicije in v okviru resolucije Združenih narodov. Nujno je treba razdejati tudi, kako naj rečem, islamomafijo, njena omrežja, fundamentalizem, razbojništvo.

 

Govorimo torej o dveh vojnah – o tisti zoper Islamsko državo v Siriji, in drugi, ki poteka, oziroma še bo potekala v Franciji, v Evropi. Francija se v Siriji ne more spopadati sama. Vaš predsednik se je podal na turnejo od Washingtona do Moskve. A različni geostrateški interesi držav otežujejo zadeve.

V pravnem pomenu smo lahko v vojni zgolj z neko državo, Islamska država pa to ni. Zato z njo v pravnem pomenu nismo v vojni, pač pa zoper Islamsko državo izvajamo vojaške, policijske operacije. Seveda z njo nismo v vojni na našem nacionalnem ozemlju, v vojni zoper ljudi, ki so tudi naši državljani. Gre za to, da državljanom zagotovimo varnost. Vse torej poteka striktno v zakonskem okviru. Čeprav so se pri nas streljali, to ni vojna, ampak policijska akcija. Glede velike koalicije naj rečem tole: zoper tovrstno nevarnost potrebujemo vse – Združene države Amerike, Evropo, v njej največji vojaški sili Veliko Britanijo in Francijo, pomoč obljublja Nemčija, potrebujemo Slovenijo, ki nam bo pomagala, potrebujemo Rusijo, ki je bila tudi sama napadena, ko so nad Sinajem strmoglavili potniško letalo z ruskimi državljani. Bolj kot kdajkoli prej pa potrebujemo muslimanski svet. Ne glede na to, ali gre za večinsko šiitske ali večinsko sunitske države – počutiti se morajo kot del boja proti Islamski državi. Ta deluje po preprostem načelu vsesplošnega uničenja.

 

Kaj lahko pričakujemo od posredovanja v Siriji?

Ocenjujemo, da je oboroženih pripadnikov Islamske države približno 30 tisoč in proti takemu številu je možno izvesti operacije. To nameravamo storiti s klasičnim vojaškim posredovanjem, z uničenjem njihovih položajev, z gospodarskim posredovanjem, tako da preprečimo njihovo financiranje, ki temelji zlasti na preprodaji nafte, presekati je treba tudi dovod drugih finančnih virov, tu je še posredovanje v kibernetskem prostoru. Mislim, da je vprašanje Islamske države rešljivo. Precej bolj zapleteno od tega pa je vprašanje terorizma na splošno.

 

Francija je dobila tudi podporo Slovenije. Ta se nanaša zlasti na napotitev dodatnih inštruktorjev na misijo Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil Malija. A je Francija s tem dobila, kar je pričakovala od Slovenije?

Odkrito rečeno, kot vselej je odziv Slovenije vzoren. Seveda nismo pričakovali, da nam Slovenija pošlje, denimo, 50 letal, 50 tisoč mož. Pričakovali smo, da nam bo pomagala po  svojih močeh. In to, da nam Slovenija na pomoč priskoči z do desetimi vojaki, je za nas bistvenega pomena. Tega ne razumemo zgolj kot simbolno potezo. Gre za skupni trud na poti k skupnemu cilju. Vsak prispeva, kolikor zmore. Več od Slovenije ne bi mogli pričakovati. Izkazalo se je tudi, da združeni stojimo nasproti grožnji, ki preti nam vsem. Terorizem ne pozna meja, lahko udari kjerkoli.

 

Naša svoboda dobiva udarce z dveh strani. Najprej so jo napadli teroristi, zdaj pa se v imenu zagotavljanja naše varnosti bomo mogli več gibati tako svobodno kot doslej, sprejemljivo nam bo, da smo bolj nadzorovani. Koliko svobode smo pripravljeni žrtvovati za lastno varnost?

Ne gre za to, da bi bili pripravljeni sprejeti večji nadzor. Preprosto nimamo izbire! Spomnite se – ste si pred 11-tim septembrom sezuvali čevlje pri nadzoru pred vstopom na letalo? Ne! Po 11-tem septembru to počnemo vsi in povsod. Ko pomisliš na to, se zdi noro! Potem je to postal običajen način, saj gre lahko za vprašanje življenja ali smrti. V Franciji so zdaj razglasili izredne razmere. S tem nam niso odvzete svoboščine, izredne razmere je izglasoval parlament, torej voljeni predstavniki državljanov. Govorimo o prostovoljni odpovedi nekaterim svoboščinam, za določen čas, v zameno za našo varnost.

 

Januarja se je zdelo, da bomo po hitrem postopku dobili evropsko bazo podatkov o potnikih, ki naj bi prišla prav v boju proti terorizmu.

To pa je vprašanje demokracije, kjer država ali pa federacija demokratičnih držav kot je Evropska unija, za sprejem odločitve potrebuje določen čas. Tako imenovani Passanger Name Record  bomo po mojem dobili, sicer bo vsaka država sprejela svojega, kar pa ne bi bilo dobro. Povzročilo bi težave ustreznosti podatkov in operativnosti med posameznimi bazami podatkov. To bi bilo manj učinkovito. Torej to bazo podatkov potrebujemo.

 

In ob vprašanju prostega gibanja smo nevarno trčili ob begunsko vprašanje. Napadalci naj bi za prihod v Pariz izkoristili begunski tok. Okrepljeni napadi v Siriji lahko še dodatno pospešijo migracije. Evropa pa svojih vrat ne more imeti odprtih v nedogled, smo te dni slišali reči francoskega premiera Manuela Vallsa, ki pa pri tej oceni ni osamljen politik. V zadnjem času smo slišali pozive k solidarnosti, po drugi strani pa ideje o mini-schengenu, v okviru katerega bi se trdneje povezale le nekatere države. Kaj to pomeni za ohranitev evropske ideje. Je zapiranje meja pravi odgovor?

V odprtem svetu, svetu prostega trga, kot je Evropska unija, je to slab ukrep. Saj je naš družbeni model utemeljen na prostem pretoku ljudi, gospodarski model pa na prostem pretoku storitev, blaga. In to je ideja, na kateri je zrasla Evropa. Očitno je torej, da vse ideje o delitvi Evrope, naj gre za mini-schengen ali kaj drugega, ne vodijo v pravo smer. Pa vendarle, naj grem za trenutek nekoliko nazaj. Na žalost, so nekateri teroristi prišli pomešani med begunce. Izkoristili so to možnost. Kar je pomembno in to so odločno zagovarjali tako francoski premier Manuel Valls, predsednik republike in nemška kanclerka Angela Merkel – treba se je izogibati enačenju beguncev s teroristi! Begunci bežijo pred natanko istimi dogodki, kot so se pripetili v Parizu, bežijo pred enako grožnjo.

Skušajo zaščititi svoje otroke, žene, sebe, tako da gredo nekam, kjer menijo, da jih bodo prijazno sprejeli. Naša naloga je, da jih obravnavamo najbolje kolikor zmoremo. Ampak v določenem trenutku moramo reči, da ne moremo sprejeti več kot toliko in toliko ljudi. Ker za to nimamo finančnih sredstev, ker za kaj takega nimamo družbenih zmogljivosti … Z drugimi besedami. Vzpostavitev nacionalnih meja ni prava rešitev. Treba je ohraniti schengensko območje. Prosto gibanje je poleg miru bistven dosežek Evropske unije.

Kar pa tiče nas, je treba bolje zaščititi zunanje meje Evropske unije, urediti razmere v državah, od koder izvirajo težave – in to je pravzaprav vse, kar počnemo v Siriji. Poskrbeti moramo, da so begunci sprejeti kar se da blizu svoji držav. Saj se bodo nekega dne želeli vrniti v svojo domovino. Nihče z lahkoto ne zapušča svoje domovine. Nihče!

 

V tem duhu je potekal nedeljski vrh Evropska unija – Turčija.

Dialog s Turčijo je obrodil sadove. Turki potrebujejo našo pomoč, saj ne morejo kar tako poskrbeti za dva milijona prišlekov. V tem pogledu smo naredili pomemben napredek in čez čas se bo to poznalo pri migracijskem toku.

 

V vojni proti terorizmu je torej tudi prostor za mržnjo migrantov, ustrahovanje, paranojo, militarizacijo vsakdanjega življenja, izredne razmere se podaljšujejo, vsakdo je lahko osumljenec, etnonacionalizem dobiva krila. Napete razmere so voda na mlin skrajni desnici.

Seveda v Franciji nismo pričakovali napadov 13-ega novembra, da okrepili skrajno desnico. Ta se hrani iz družbeno-gospodarskih razmer, ki niso dobre, čeprav se izboljšujejo. In od tu poganja ksenofobija, ideje, da ne moremo sprejeti tujcev. Več ko bodo vzeli nekateri, manj dobijo drugi. Predstavljajte si, da imamo kolač, ki ga moramo razdeliti med vse nas.

 

Več ko namenimo varnosti, manj nam ostane za socialo in najšibkejše spet potiskamo na rob.

Drži. A postavljen smo pred izbiro in tu je na prvem mestu varnost. Zgodba vzpona skrajne desnice se dogaja že 30 let. Korak za korakom se vse bolj splošno uveljavlja. Tako v Franciji kot drugih državah, tudi v Nemčiji, ki je sicer precej imuna na skrajno desnico. V Sloveniji je tega manj.

 

Francijo v prihodnjih dneh čakajo regionalne volitve. Ali gre pričakovati vzpon skrajne desnice, ali pa bodo volivci prepoznali, da ena skrajnost vodi v drugo?

Možno je, da bo skrajno desna Nacionalna Fronta dobila zelo veliko podporo. Morda bomo videli učinek teh napadov, čeprav je še prezgodaj govoriti o tem. Treba je torej ponuditi neko kredibilno alternativo. In tako si vlada premiera Vallsa in predsednik Francois Hollande že tri leta prizadevata za vzpostavitev moderne levice. Levice, ki bo liberalna v pomenu financiranja, liberalizacije gospodarstva. Stavita na ponovno gospodarsko rast. Ob tem gre poudarek povrnitvi zaupanja v državo, državo, ki ne bo podlegla skušnjavam nacionalizma in ksenofobije. Ne rečem, da bo lahko. S tem se sooča vsa Evropa.

 

Teroristično grožnjo se išče med tujci. Evropo so po drugi svetovni vojni pomagali na noge postaviti tudi migranti. Švicarski pisatelj Max Frisch je o tem nekoč zapisal, »Potrebovali so delavce, prišli so ljudje«. Tu so ostali, zaživeli, si ustvarili družine, brez njih migrantov Francija ne bi bila videti tako multikulturno kot je. Nezadovoljstvo pa pogosto vznikne prav v priseljenskih skupnostih. Spomnimo se nemirov v getoiziranem Saint Denisu leta 2005, zdaj je tja vodila sled za napadalci, tako kot v bruseljsko četrt Moelenbeek. Prva generacija priseljencev ni bila problematična, težave ima četrta generacija, rojena v Franciji. Kaj je Francija dala priseljencem v integracijskem procesu, kje ji je spodletelo?

Prav imate, ko pravite, da je Francija multikulturna. Naj grem še korak naprej. Poznate četrti, ki so bile tarče napadov. 10-to okrožje je popolnoma mešano – socialno, kulturno, etnično. Zakaj so ga napadli? Napadli so model, ki učinkuje, v katerem gre vsakdo lahko kamorkoli ne glede na to ali je moški, ženska, črn, bel, Kitajec ali severnoafričan… Ta model integracije je za teroriste nesprejemljiv. Oni so največji ksenofobi, oni zahtevajo neko absurdno neomadeževanost, menijo, da se lahko ženska po rodu iz Magerba druži le z moškim istega porekla. Radi bi vzpostavili neko čistost.

 

Kot je minuli teden ob obisku Ljubljane dejal francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner – teroristov ni strah smrti, strah jih je življenja, svobode in s tem možnosti, da jim v življenju morda celo spodleti.

Točno tako. Strah jih je življenja, kakršnega mi radi živimo. Svobodno življenje, brez spon, brez prepovedi, razen tistih, ki jih narekuje človečnost. In napade so usmerili prav v to. Zato niso šli kam drugam, v kakšno drugo četrt. Eden najbolj ostrih mislecev današnjih dni, filozof in zgodovinar Marcel Gauchet je dejal, da napadi niso znak islamizacije, fundamentalizacije muslimanov. Opozoril je, da odražajo sekularizacijo precejšnjega dela muslimanov. Od mojega otroštva je Pariz popolnoma spremenil svoj obraz. Mesto je postalo multikulturno. Ko sem bil v 70-ih letih prvič v New Yorku, so me dobesedno osupnile raznolikost, pisanost, različni jeziki, in tako dalje. Takšen ja danes Pariz, je svetovno mesto. In teroristi, fundamentalisti tega ne morejo prenesti. Po njihovem je kozmopolitizem nekaj, proti čemer se je treba boriti in uničiti. A kozmopolitizem je prihodnost človeštva.

 

Naj ponovim vprašanje, kje je Franciji v procesu integracije spodletelo?

Integracija v je 80-ih odstotkih uspešna. Že v mojem otroštvu je bil Pariz zelo mešan, v moji četrti so živeli Turki, Jugoslovani, priseljenci iz Magreba, Španci, Italijani. Takrat smo še razlikovali enega od drugega. Danes nihče niti za sekundo ne pomisli, da nekdo z italijanskim poreklom ni pravi Francoz.  Enako je, ko govorimo o ljudeh ki izhajajo iz muslimanske kulture, katoliške, protestantske ali judovske – naša skupna in glavna kultura je francoska.

 

Pravite pa, da so težavni zlasti moški v letih odraščanja.

In tu jim je treba priti nasproti s socialnimi ukrepi, problem bi po mojem v velikanski meri odpravili, če bi vsi imeli zaposlitev. Če ne gre drugače so tu lahko tudi ukrepi kazenske narave.

 

Kot beguncev ne gre enačiti s teroristi, tudi islama ne gre enačiti s terorizmom. V nedeljo se je več kot 400 imamov, verskih voditeljev in islamskih aktivistov jasno distanciralo od terorizma. Notranji minister Bernard Cazeneuve pa jih je podprl z besedami, da lahko zmago zoper mračnjaške poglede na islam, kakršne ima Islamska država, zagotovijo le verski voditelji.

Že ideja sama, da nekdo združuje islam s fundamentalizmom, je absurdna. Muslimanom škoduje, ker fundamentalizem – to ni njihov islam, ni njihova kultura. Kar lahko muslimani storijo, je, tako kot je to takoj storila islamska skupnost v Sloveniji, da se distancirajo od Islamske države. Da povejo, naj fundamentalisti ne govorijo tudi v njihovem imenu, da povejo, da so drugačni, da ne sprejemajo ideologije Islamske države. To jim je lahko v pomoč.

 

Za konec še vprašanje: Kako bi lahko trenutne razmere bolj plodno, konstruktivno izkoristili za krepitev evropskih vrednost, svobode, človekovih pravic, socialne države? Kako bi okrepili strpnost? Lahko to dosežemo v duhu slišane Brelove pesmi? Bo Francija ohranila multikulturno podobo?

Kot bi rekli Američani – hočeš ali ne – da, ostala bo multikulturna. O tem ni prav nikakršnega dvoma. Vse države bodo postajale vedno bolj multikulturne. Naj pa se to dogaja v takem ritmu, kot ga posamezne države zmorejo. In ne morem se izogniti, da se ne bi v tem pogovoru obregnil še ob podnebno konferenco Združenih narodov, ki te dni poteka v Parizu. Če se ne bomo zdaj borili proti podnebnim spremembam, čez 20 let Slovenije ne bosta prečkala dva ampak 150 milijonov beguncev. Osebno sem naklonjen selitvam prebivalstva, prav tako mešanju prebivalstva. A to se mora zgoditi na strpen način. Družbe se mešajo, ena trči v drugo. Lažje je to reči, kot pa storiti . A treba bi bilo ohraniti naš odprt model globalnega gibanja ljudi, pri tem naj vsak spoštuje kulturo drugega. Dežele, ki pa jih migranti zapuščajo, se morajo kljub temu razvijati. Razvojna pomoč je v 21-tem stoletju bistvena. Z drugimi besedami – potovati in se ustaliti kjerkoli na svetu – s tem je vse lepo in prav, a to se mora dogajati tako, da je to sprejemljivo za državo, ki prišleka sprejme.

 

Gospod veleposlanik, hvala za obisk, hvala za pogovor.

Hvala vam.


Pierre-François Mourier

02.12.2015


»Radi bi spet zaživeli normalno in nihče nam ne bo vzel našega načina življenja, v katerem se lahko ljudje vseh veroizpovedi, narodnosti, ras in spolov svobodno in v miru združujemo,« pravi njegova ekscelenca, francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-Francois Mourier, ki smo ga k pogovoru povabili po nedavnih terorističnih napadih v Parizu. Kako odgovoriti na grožnjo teroristov? Ali smo za svojo varnost pripravljeni plačati z odrekanjem nekaterim svoboščinam? Zakaj se enačba, ki na eno stran enačaja postavlja begunce ali pa muslimane na drugo pa teroriste ne izide? Kako bo Francija negovala svojo multikulturno podobo? O tem se je s francoskim gostom pogovarjal Luka Robida.

 

Gospod veleposlanik Pierre-Francois Mourier, dobrodošli. S skladbo belgijsko-francoskega šansoniera Jacquesa Brela »Quand on n’a que l’amour« (Ko imava le ljubezen) so se minuli konec tedna na slovesnosti poslovili od žrtev pariških napadov. Kako se vas je dotaknilo jasno sporočilo pesmi, da se orožju lahko zoperstavimo z ljubeznijo?

Slovesnost se mi je zdela izjemno ganljiva. Šlo je za dogodek na državni ravni v spomin na 130 tistih, ki so jih ubili 13-ega novembra, in stotine ranjenih. Dogodek se je dotaknil vseh Francozov, ne glede na njihovo poreklo. Tudi Jacques Brel, kot omenjeno,  je bil belgijsko-francoskega porekla. Slovesnost pa je na nek način združila vse, ne na verski način, pač pa smo se združili v spominu na preminule.

 

Pariz je bil v tem letu dvakrat tarča terorističnih napadov. Kako se je življenje v francoski prestolnici spremenilo po napadih na Charlie Hebdo? Januarja je ulice francoskih mest preplavilo več milijonov Francozov, česa podobnega pa po 13-tem novembru nismo videli.

Mislim, da je med dogodkoma neka bistvena razlika. Sedmega januarja je Francija doživela velikanski šok. Ne le zaradi pomembnega števila žrtev, ampak tudi zaradi tega, kar so predstavljale.  Zgodil se je napad na osrednje vrednote francoske tradicije. Svoboda govora, svoboda izražanja sta zgodovinsko gledano rojeni v Franciji. Svoboda, da lahko poveš vse, ne da bi zato tvegal življenje, velja za naše največje bogastvo. Nekaj reči, še ne pomeni nekaj storiti. Ker beseda ni dejanje, pač pa je sredstvo za sporazumevanje. Beseda ni napad in po navadi ne sproži nesorazmerne reakcije – kot je bila smrt ilustratorjev in intelektualcev. Močna čustva so zajela Francoze in jih združila v tolikšnem številu. Pa ne le Francoze. Prišli so številni voditelji držav, tudi vaša predsednik vlade in zunanji minister sta bila na pariškem shodu. In to je dokaz, da ni bila napadena le Francija oziroma nekaj ilustratorjev, pač pa ideja, vrednote, ki jih živimo, njihovo bistvo pa je – svoboda. Napadi 13-ega novembra so drugačni. Ne moremo ocenjevati, da so bil bolj ali manj grozni od januarskih – drugačna je njihova narava! Nič več ni bila napadena le naša svoboda izražanja, ampak je bil napaden naš način življenja, družbeni način, ki smo ga zgradili v Franciji, v Evropi in v veliko drugih državah. Model, ki temelji na svobodi govora, na svobodnem in varnem gibanju. In zakaj tem napadom niso sledili tako množični shodi? Najprej zato, ker so oblasti nemudoma razglasile izredne razmere, v katerih so prepovedana množična zborovanja. Svet se je odzval drugače, tudi s profilnimi slikami na Facebooku, obarvanimi v francosko zastavo, in z izobešanjem zastav z oken domov, kar je predlagal predsednik republike. Takoj smo hoteli spet zaživeti normalno. In poteza, da so ljudje le nekaj dni po napadih vnovič napolnili terase restavracij, sporoča – “Ne. Ne boste nam vzeli našega svobodnega načina življenja!” »Ne boste nam vzeli načina življenja, v katerem lahko moški in ženska, jud in musliman, temnopolti in belci mirno sedejo na teraso kavarne.« Francija je namreč multikulturna dežela. In tudi dežela številnih veroizpovedi, čeprav je laična država.

 

Slišali smo torej Brelovo pesem, kako se nad orožje spraviti z ljubeznijo, pred tem so nas mediji zasipali s podobami francoskega parlamenta, ki poje Marseillaso, francosko himno in še posebej z njenim verzom “Aux armes, citoyens!” oziroma “K orožju, državljani!” Kako torej Francija odgovarja na teroristične grožnje – z ljubeznijo ali orožjem?

Odgovoriti je treba z vsemi razpoložljivimi sredstvi! Najprej nekaj pojasnil o himni. Slišal sem namreč precej napačnih razumevanj. Poziv “K orožju, državljani!” pomeni, da se lahko ljudstvo proti zatiranju legitimno upre z orožjem. Nekaj podobnega je zapisano v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, ki prav tako velja za enega temeljnih besedil o svoboščinah. Razumeti moramo, da je himna seveda bojna pesem, a nikakor ni ksenofobna, sovražna do tujcev, agresivna. Pač govori o narodnem ponosu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: ljubezen ali orožje? Oboje! Ljubezen kot sočutje, solidarnost, kot sporočilo, da je življenje vredno živeti, tudi v težkih trenutkih. Kar pa se je zgodilo, zrelativizira naše vsakdanje skrbi. In orožje … Kot je dejal predsednik republike, takih dogodkov ne moremo dopusti, nanje se moramo odzvati najodločneje, pa naj bo to pri nas ali kje drugje. To se je v nekaj dneh zgodilo z operacijo v predmestju Saint Denis in v številnih francoskih mestih ter s silovito operacijo zoper Islamsko državo v Siriji.

 

Terorizem s sejanjem strahu zmaguje! Kako naprej, da ne bi več živeli v svetu terorističnih groženj? Zadrživa se pri varnostnem vidiku.

Predsednik in vlada poudarjata nujnost, da mora biti Francozom zagotovljena varnost. Zato moramo kar najhuje udariti po Islamski državi, s podporo najširše koalicije in v okviru resolucije Združenih narodov. Nujno je treba razdejati tudi, kako naj rečem, islamomafijo, njena omrežja, fundamentalizem, razbojništvo.

 

Govorimo torej o dveh vojnah – o tisti zoper Islamsko državo v Siriji, in drugi, ki poteka, oziroma še bo potekala v Franciji, v Evropi. Francija se v Siriji ne more spopadati sama. Vaš predsednik se je podal na turnejo od Washingtona do Moskve. A različni geostrateški interesi držav otežujejo zadeve.

V pravnem pomenu smo lahko v vojni zgolj z neko državo, Islamska država pa to ni. Zato z njo v pravnem pomenu nismo v vojni, pač pa zoper Islamsko državo izvajamo vojaške, policijske operacije. Seveda z njo nismo v vojni na našem nacionalnem ozemlju, v vojni zoper ljudi, ki so tudi naši državljani. Gre za to, da državljanom zagotovimo varnost. Vse torej poteka striktno v zakonskem okviru. Čeprav so se pri nas streljali, to ni vojna, ampak policijska akcija. Glede velike koalicije naj rečem tole: zoper tovrstno nevarnost potrebujemo vse – Združene države Amerike, Evropo, v njej največji vojaški sili Veliko Britanijo in Francijo, pomoč obljublja Nemčija, potrebujemo Slovenijo, ki nam bo pomagala, potrebujemo Rusijo, ki je bila tudi sama napadena, ko so nad Sinajem strmoglavili potniško letalo z ruskimi državljani. Bolj kot kdajkoli prej pa potrebujemo muslimanski svet. Ne glede na to, ali gre za večinsko šiitske ali večinsko sunitske države – počutiti se morajo kot del boja proti Islamski državi. Ta deluje po preprostem načelu vsesplošnega uničenja.

 

Kaj lahko pričakujemo od posredovanja v Siriji?

Ocenjujemo, da je oboroženih pripadnikov Islamske države približno 30 tisoč in proti takemu številu je možno izvesti operacije. To nameravamo storiti s klasičnim vojaškim posredovanjem, z uničenjem njihovih položajev, z gospodarskim posredovanjem, tako da preprečimo njihovo financiranje, ki temelji zlasti na preprodaji nafte, presekati je treba tudi dovod drugih finančnih virov, tu je še posredovanje v kibernetskem prostoru. Mislim, da je vprašanje Islamske države rešljivo. Precej bolj zapleteno od tega pa je vprašanje terorizma na splošno.

 

Francija je dobila tudi podporo Slovenije. Ta se nanaša zlasti na napotitev dodatnih inštruktorjev na misijo Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil Malija. A je Francija s tem dobila, kar je pričakovala od Slovenije?

Odkrito rečeno, kot vselej je odziv Slovenije vzoren. Seveda nismo pričakovali, da nam Slovenija pošlje, denimo, 50 letal, 50 tisoč mož. Pričakovali smo, da nam bo pomagala po  svojih močeh. In to, da nam Slovenija na pomoč priskoči z do desetimi vojaki, je za nas bistvenega pomena. Tega ne razumemo zgolj kot simbolno potezo. Gre za skupni trud na poti k skupnemu cilju. Vsak prispeva, kolikor zmore. Več od Slovenije ne bi mogli pričakovati. Izkazalo se je tudi, da združeni stojimo nasproti grožnji, ki preti nam vsem. Terorizem ne pozna meja, lahko udari kjerkoli.

 

Naša svoboda dobiva udarce z dveh strani. Najprej so jo napadli teroristi, zdaj pa se v imenu zagotavljanja naše varnosti bomo mogli več gibati tako svobodno kot doslej, sprejemljivo nam bo, da smo bolj nadzorovani. Koliko svobode smo pripravljeni žrtvovati za lastno varnost?

Ne gre za to, da bi bili pripravljeni sprejeti večji nadzor. Preprosto nimamo izbire! Spomnite se – ste si pred 11-tim septembrom sezuvali čevlje pri nadzoru pred vstopom na letalo? Ne! Po 11-tem septembru to počnemo vsi in povsod. Ko pomisliš na to, se zdi noro! Potem je to postal običajen način, saj gre lahko za vprašanje življenja ali smrti. V Franciji so zdaj razglasili izredne razmere. S tem nam niso odvzete svoboščine, izredne razmere je izglasoval parlament, torej voljeni predstavniki državljanov. Govorimo o prostovoljni odpovedi nekaterim svoboščinam, za določen čas, v zameno za našo varnost.

 

Januarja se je zdelo, da bomo po hitrem postopku dobili evropsko bazo podatkov o potnikih, ki naj bi prišla prav v boju proti terorizmu.

To pa je vprašanje demokracije, kjer država ali pa federacija demokratičnih držav kot je Evropska unija, za sprejem odločitve potrebuje določen čas. Tako imenovani Passanger Name Record  bomo po mojem dobili, sicer bo vsaka država sprejela svojega, kar pa ne bi bilo dobro. Povzročilo bi težave ustreznosti podatkov in operativnosti med posameznimi bazami podatkov. To bi bilo manj učinkovito. Torej to bazo podatkov potrebujemo.

 

In ob vprašanju prostega gibanja smo nevarno trčili ob begunsko vprašanje. Napadalci naj bi za prihod v Pariz izkoristili begunski tok. Okrepljeni napadi v Siriji lahko še dodatno pospešijo migracije. Evropa pa svojih vrat ne more imeti odprtih v nedogled, smo te dni slišali reči francoskega premiera Manuela Vallsa, ki pa pri tej oceni ni osamljen politik. V zadnjem času smo slišali pozive k solidarnosti, po drugi strani pa ideje o mini-schengenu, v okviru katerega bi se trdneje povezale le nekatere države. Kaj to pomeni za ohranitev evropske ideje. Je zapiranje meja pravi odgovor?

V odprtem svetu, svetu prostega trga, kot je Evropska unija, je to slab ukrep. Saj je naš družbeni model utemeljen na prostem pretoku ljudi, gospodarski model pa na prostem pretoku storitev, blaga. In to je ideja, na kateri je zrasla Evropa. Očitno je torej, da vse ideje o delitvi Evrope, naj gre za mini-schengen ali kaj drugega, ne vodijo v pravo smer. Pa vendarle, naj grem za trenutek nekoliko nazaj. Na žalost, so nekateri teroristi prišli pomešani med begunce. Izkoristili so to možnost. Kar je pomembno in to so odločno zagovarjali tako francoski premier Manuel Valls, predsednik republike in nemška kanclerka Angela Merkel – treba se je izogibati enačenju beguncev s teroristi! Begunci bežijo pred natanko istimi dogodki, kot so se pripetili v Parizu, bežijo pred enako grožnjo.

Skušajo zaščititi svoje otroke, žene, sebe, tako da gredo nekam, kjer menijo, da jih bodo prijazno sprejeli. Naša naloga je, da jih obravnavamo najbolje kolikor zmoremo. Ampak v določenem trenutku moramo reči, da ne moremo sprejeti več kot toliko in toliko ljudi. Ker za to nimamo finančnih sredstev, ker za kaj takega nimamo družbenih zmogljivosti … Z drugimi besedami. Vzpostavitev nacionalnih meja ni prava rešitev. Treba je ohraniti schengensko območje. Prosto gibanje je poleg miru bistven dosežek Evropske unije.

Kar pa tiče nas, je treba bolje zaščititi zunanje meje Evropske unije, urediti razmere v državah, od koder izvirajo težave – in to je pravzaprav vse, kar počnemo v Siriji. Poskrbeti moramo, da so begunci sprejeti kar se da blizu svoji držav. Saj se bodo nekega dne želeli vrniti v svojo domovino. Nihče z lahkoto ne zapušča svoje domovine. Nihče!

 

V tem duhu je potekal nedeljski vrh Evropska unija – Turčija.

Dialog s Turčijo je obrodil sadove. Turki potrebujejo našo pomoč, saj ne morejo kar tako poskrbeti za dva milijona prišlekov. V tem pogledu smo naredili pomemben napredek in čez čas se bo to poznalo pri migracijskem toku.

 

V vojni proti terorizmu je torej tudi prostor za mržnjo migrantov, ustrahovanje, paranojo, militarizacijo vsakdanjega življenja, izredne razmere se podaljšujejo, vsakdo je lahko osumljenec, etnonacionalizem dobiva krila. Napete razmere so voda na mlin skrajni desnici.

Seveda v Franciji nismo pričakovali napadov 13-ega novembra, da okrepili skrajno desnico. Ta se hrani iz družbeno-gospodarskih razmer, ki niso dobre, čeprav se izboljšujejo. In od tu poganja ksenofobija, ideje, da ne moremo sprejeti tujcev. Več ko bodo vzeli nekateri, manj dobijo drugi. Predstavljajte si, da imamo kolač, ki ga moramo razdeliti med vse nas.

 

Več ko namenimo varnosti, manj nam ostane za socialo in najšibkejše spet potiskamo na rob.

Drži. A postavljen smo pred izbiro in tu je na prvem mestu varnost. Zgodba vzpona skrajne desnice se dogaja že 30 let. Korak za korakom se vse bolj splošno uveljavlja. Tako v Franciji kot drugih državah, tudi v Nemčiji, ki je sicer precej imuna na skrajno desnico. V Sloveniji je tega manj.

 

Francijo v prihodnjih dneh čakajo regionalne volitve. Ali gre pričakovati vzpon skrajne desnice, ali pa bodo volivci prepoznali, da ena skrajnost vodi v drugo?

Možno je, da bo skrajno desna Nacionalna Fronta dobila zelo veliko podporo. Morda bomo videli učinek teh napadov, čeprav je še prezgodaj govoriti o tem. Treba je torej ponuditi neko kredibilno alternativo. In tako si vlada premiera Vallsa in predsednik Francois Hollande že tri leta prizadevata za vzpostavitev moderne levice. Levice, ki bo liberalna v pomenu financiranja, liberalizacije gospodarstva. Stavita na ponovno gospodarsko rast. Ob tem gre poudarek povrnitvi zaupanja v državo, državo, ki ne bo podlegla skušnjavam nacionalizma in ksenofobije. Ne rečem, da bo lahko. S tem se sooča vsa Evropa.

 

Teroristično grožnjo se išče med tujci. Evropo so po drugi svetovni vojni pomagali na noge postaviti tudi migranti. Švicarski pisatelj Max Frisch je o tem nekoč zapisal, »Potrebovali so delavce, prišli so ljudje«. Tu so ostali, zaživeli, si ustvarili družine, brez njih migrantov Francija ne bi bila videti tako multikulturno kot je. Nezadovoljstvo pa pogosto vznikne prav v priseljenskih skupnostih. Spomnimo se nemirov v getoiziranem Saint Denisu leta 2005, zdaj je tja vodila sled za napadalci, tako kot v bruseljsko četrt Moelenbeek. Prva generacija priseljencev ni bila problematična, težave ima četrta generacija, rojena v Franciji. Kaj je Francija dala priseljencem v integracijskem procesu, kje ji je spodletelo?

Prav imate, ko pravite, da je Francija multikulturna. Naj grem še korak naprej. Poznate četrti, ki so bile tarče napadov. 10-to okrožje je popolnoma mešano – socialno, kulturno, etnično. Zakaj so ga napadli? Napadli so model, ki učinkuje, v katerem gre vsakdo lahko kamorkoli ne glede na to ali je moški, ženska, črn, bel, Kitajec ali severnoafričan… Ta model integracije je za teroriste nesprejemljiv. Oni so največji ksenofobi, oni zahtevajo neko absurdno neomadeževanost, menijo, da se lahko ženska po rodu iz Magerba druži le z moškim istega porekla. Radi bi vzpostavili neko čistost.

 

Kot je minuli teden ob obisku Ljubljane dejal francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner – teroristov ni strah smrti, strah jih je življenja, svobode in s tem možnosti, da jim v življenju morda celo spodleti.

Točno tako. Strah jih je življenja, kakršnega mi radi živimo. Svobodno življenje, brez spon, brez prepovedi, razen tistih, ki jih narekuje človečnost. In napade so usmerili prav v to. Zato niso šli kam drugam, v kakšno drugo četrt. Eden najbolj ostrih mislecev današnjih dni, filozof in zgodovinar Marcel Gauchet je dejal, da napadi niso znak islamizacije, fundamentalizacije muslimanov. Opozoril je, da odražajo sekularizacijo precejšnjega dela muslimanov. Od mojega otroštva je Pariz popolnoma spremenil svoj obraz. Mesto je postalo multikulturno. Ko sem bil v 70-ih letih prvič v New Yorku, so me dobesedno osupnile raznolikost, pisanost, različni jeziki, in tako dalje. Takšen ja danes Pariz, je svetovno mesto. In teroristi, fundamentalisti tega ne morejo prenesti. Po njihovem je kozmopolitizem nekaj, proti čemer se je treba boriti in uničiti. A kozmopolitizem je prihodnost človeštva.

 

Naj ponovim vprašanje, kje je Franciji v procesu integracije spodletelo?

Integracija v je 80-ih odstotkih uspešna. Že v mojem otroštvu je bil Pariz zelo mešan, v moji četrti so živeli Turki, Jugoslovani, priseljenci iz Magreba, Španci, Italijani. Takrat smo še razlikovali enega od drugega. Danes nihče niti za sekundo ne pomisli, da nekdo z italijanskim poreklom ni pravi Francoz.  Enako je, ko govorimo o ljudeh ki izhajajo iz muslimanske kulture, katoliške, protestantske ali judovske – naša skupna in glavna kultura je francoska.

 

Pravite pa, da so težavni zlasti moški v letih odraščanja.

In tu jim je treba priti nasproti s socialnimi ukrepi, problem bi po mojem v velikanski meri odpravili, če bi vsi imeli zaposlitev. Če ne gre drugače so tu lahko tudi ukrepi kazenske narave.

 

Kot beguncev ne gre enačiti s teroristi, tudi islama ne gre enačiti s terorizmom. V nedeljo se je več kot 400 imamov, verskih voditeljev in islamskih aktivistov jasno distanciralo od terorizma. Notranji minister Bernard Cazeneuve pa jih je podprl z besedami, da lahko zmago zoper mračnjaške poglede na islam, kakršne ima Islamska država, zagotovijo le verski voditelji.

Že ideja sama, da nekdo združuje islam s fundamentalizmom, je absurdna. Muslimanom škoduje, ker fundamentalizem – to ni njihov islam, ni njihova kultura. Kar lahko muslimani storijo, je, tako kot je to takoj storila islamska skupnost v Sloveniji, da se distancirajo od Islamske države. Da povejo, naj fundamentalisti ne govorijo tudi v njihovem imenu, da povejo, da so drugačni, da ne sprejemajo ideologije Islamske države. To jim je lahko v pomoč.

 

Za konec še vprašanje: Kako bi lahko trenutne razmere bolj plodno, konstruktivno izkoristili za krepitev evropskih vrednost, svobode, človekovih pravic, socialne države? Kako bi okrepili strpnost? Lahko to dosežemo v duhu slišane Brelove pesmi? Bo Francija ohranila multikulturno podobo?

Kot bi rekli Američani – hočeš ali ne – da, ostala bo multikulturna. O tem ni prav nikakršnega dvoma. Vse države bodo postajale vedno bolj multikulturne. Naj pa se to dogaja v takem ritmu, kot ga posamezne države zmorejo. In ne morem se izogniti, da se ne bi v tem pogovoru obregnil še ob podnebno konferenco Združenih narodov, ki te dni poteka v Parizu. Če se ne bomo zdaj borili proti podnebnim spremembam, čez 20 let Slovenije ne bosta prečkala dva ampak 150 milijonov beguncev. Osebno sem naklonjen selitvam prebivalstva, prav tako mešanju prebivalstva. A to se mora zgoditi na strpen način. Družbe se mešajo, ena trči v drugo. Lažje je to reči, kot pa storiti . A treba bi bilo ohraniti naš odprt model globalnega gibanja ljudi, pri tem naj vsak spoštuje kulturo drugega. Dežele, ki pa jih migranti zapuščajo, se morajo kljub temu razvijati. Razvojna pomoč je v 21-tem stoletju bistvena. Z drugimi besedami – potovati in se ustaliti kjerkoli na svetu – s tem je vse lepo in prav, a to se mora dogajati tako, da je to sprejemljivo za državo, ki prišleka sprejme.

 

Gospod veleposlanik, hvala za obisk, hvala za pogovor.

Hvala vam.


06.09.2023

Marinka Žitnik, Harvard: Veliki jezikovni modeli spreminjajo razumevanje biologije, medicine

Dr. Marinka Žitnik na Univerzi Harvard razvija modele generativne umetne inteligence, specifično namenjene uporabi v medicini. Pri tem sodeluje z vrsto vodilnih inštitucij in podjetij. Delovanje vsem dobro znanega ChatGPT-ja je lahko preverila že mesece prej, preden je zanj prvič slišala širša javnost. Tudi njo so presenetili njegovi odgovori. A razvoj novih, še mnogo zmogljivejših modelov je v polnem pogonu in z njimi se v temelju spreminjajo tako znanost in raziskovanje kot tudi vsakovrstne človeške dejavnosti. Kako danes poteka razvoj modelov generativne umetne inteligence, kje se že uvajajo, kako je z varnostjo podatkov in raznovrstnimi tveganji ter kako bodo v prihodnje načrtovali nova zdravila in najboljše možnosti zdravljenja, je le nekaj vidikov, ki jih prinaša Intervju. Strokovnjakinja za umetno inteligenco dr. Marinka Žitnik je docentka na Harvard Medical School, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.


30.08.2023

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: "Vse, kar ljudje občutijo v teh kritičnih situacijah, je normalno."

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je psihiatrinja, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa zaposlena na Ministrstvu za zdravje, kjer koordinira mobilne ekipe, ki priskrbijo psihosocialno pomoč ljudem na poplavnih območjih. V oddaji boste slišali tudi o duševnih stiskah prizadetih v poplavah, o tem, kje naj poiščejo pomoč, o stiskah otrok in tudi o sistemski stigmi na področju psihosocialnega varstva v Sloveniji. Dr. Mojco Zvezdano Dernovšek je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica oddaje Tita Mayer. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo


23.08.2023

Ana Žerjal, predsednica Rdečega križa Slovenije: Trenutno ljudje potrebujejo finančno in psihosocialno pomoč

Tokrat se bomo z gostjo Intervjuja pogovarjali na terenu, in sicer v Zdravilišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič. To je bil njen drugi dom kar nekaj let, saj je letovišče vodila 11 let, pred tem je delala v zasebnem sektorju, kjer si je leta 2007 pridobila tudi naziv menedžerka leta 2007 v turizmu. Magistrica Ana Žerjal se je v začetku tega leta upokojila, nato pa konec junija postala nova predsednica Rdečega križa Slovenije. Čeprav to častno funkcijo opravlja šele dva meseca, je morala našo največjo humanitarno organizacijo voditi v kriznih časih. Vodna ujma, ki je razdejala cela območja in številnim vzela vse, kar so si ustvarili, je namreč pokazala, kako pomembne so v kriznih razmerah humanitarne organizacije.


16.08.2023

Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije: "Intervencija zaradi poplav še traja."

Dogajanje v Sloveniji v zadnjem tednu je znova pokazalo, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja v Evropi. Hkrati pa drži tudi to, da ta temelji na prostovoljnem delu in množičnosti, ki pa ni samoumevna – v večjih mestih je za prostovoljno delo med gasilci manj zanimanja, kot ga je bilo nekoč. Gost intervjuja na Prvem je poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek, ki bo osvetlil tudi razsežnosti gasilskega dela med letošnjimi katastrofalnimi poplavami in vizijo dela prostovoljnih gasilk in gasilcev v prihodnosti. Z njim se bo pogovarjal Jure K. Čokl.


09.08.2023

Georg Gedl: "Začetne skice avtomobilov še vedno nastajajo na papirju."

Že kot otrok je bil navdušen nad vlaki in avtomobili, predvsem nad njihovo obliko. Čeprav se ni šolal za oblikovalca, ampak je po izobrazbi gradbenik, so ga kot avtomobilskega oblikovalca že pri njegovih 25-ih zaposlili v podjetju Audi, sledila je sanjska služba v BMW-ju, nato pa je za slovenska podjetja IMV, TAM in Adria Mobil oblikoval vsem dobro znane počitniške prikolice, avtodome in turistične avtobuse … Georg Gedl, legenda slovenskega oblikovanja, pa tudi predavatelj, mentor, novinar in zbiratelj, je kljub svojim skoraj osmim križem še vedno zelo dejaven. O njegovi karierni poti, konjičkih in oblikovanju vozil nasploh se je z Georgom Gedlom pogovarjala Andreja Čokl.


02.08.2023

Sandi Curk: »Nimamo vse tehnike, imamo pa ljudi!«

Za Sandija Curka, regijskega poveljnika Civilne zaščite za Notranjsko, je skrb za skupnost življenjsko poslanstvo. Je človek, ki je že kot najstnik pomagal vrstnikom, človek, ki je s svojo predanostjo in človekoljubnostjo številnim, tudi otrokom iz Ukrajine, tlakoval pot v lepšo prihodnost. Požrtvovalnost do ljudi, do sočloveka, je pokazal tudi med vojno Bosni in Hercegovini, žledolomom na Postojnskem, pa tudi ob neurjih, ki to poletje divjajo tudi pri nas. V studio Prvega programa Radia Slovenija je prispel iz Ilirske Bistrice, kjer je po pustošenju tornada preživel vso noč.


26.07.2023

Franjo Bobinac: V Mariboru lahko te dni spremljamo bodoče olimpijske šampione

V tokratnem intervjuju bo z nami Franjo Bobinac, gospodarstvenik, mendžer, navdušen športnik in že pol leta tudi predsednik slovenske športne krovne organizacije. Ta hip je najbolj vpet v največji večpanožni športni dogodek v zgodovini naše države, ki poteka v Mariboru. O olimpijskem festivalu evropske mladine pravi, da je dobro pripravljen, hkrati pa s svojo ekipo že načrtuje sodelovanja naše države na olimpijskih igrah v Parizu, ki bodo prihodnje leto. Kako se bo naša država predstavila na največjem svetovnem športnem dogodku? Kakšni so prvi vtisi o predsedovanju slovenski športni krovni organizaciji in kakšen je odnos države do slovenskega športa? Kakšno je njegovo stališče do prodaje Športne loterije najboljšim ponudnikom? S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije se bo pogovarjal Marko Rozman.


12.07.2023

Mateja Korošec: Pri dolgotrajni rehabilitaciji oseb s pridobljeno možgansko poškodbo varujemo njihovo osebno dostojanstvo, zelo pomembno pa je zaupanje v terapevta

Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.


28.06.2023

Andrej Gradišnik, najstarejši Slovenec, ki je stal na vrhu sveta

Andrej Gradišnik je s skoraj šestdesetimi leti letos maja postal najstarejši Slovenec, ki je stal na samem vrhu sveta. Sicer izkušen alpinist, ki je že prej stal na osemtisočaku, je v gorah doživel marsikaj. Prihranjene mu niso bile niti tragedije, ki jim je bil priča, a ga to od gora ni nikoli odvrnilo. Ob vseh preplezanih stenah pa je imela prednost zmeraj družina, za njim pa je tudi spoštovanja vredna poslovna pot. Kako so ga zaznamovali vsi njegovi življenjski vrhovi in kolikokrat je moral odnehati, da je lahko nekoč dosegel vrh, bo Andrej Gradišnik povedal v oddaji Intervju na Prvem.


21.06.2023

Ivan Bratko: Brez regulacije bodo veliki jezikovni modeli krojili rezultate volitev

Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in prvi v svetovnem merilu, ki je metode strojnega učenja preveril na realnih medicinskih podatkih. Že takrat – to je bilo v osemdesetih letih – z izrednim uspehom. Kljub temu se strojnega učenja zelo dolgo ni jemalo pretirano resno. V zadnjem desetletjem pa se je zaradi izrednega povečanja procesorskih zmogljivosti ter z razvojem tako imenovanih globokih nevronskih mrež to povsem spremenilo in danes se strojno učenje uporablja vsepovsod. A nič nam ni nazorneje predočilo izrednih zmogljivosti umetne inteligence, kot veliki jezikovni modeli, kakršen je ChatGPT. Njihova zmožnost, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila in da smiselno odgovarjajo na najrazličnejša vprašanja, zbujajo osuplost, a tudi zastavljajo pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati je številna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka in družbo. Koliko je ta strah upravičen in s kako globoko spremembo se pravzaprav soočamo, smo v sredinem Intervjuju preverili pri akademiku prof. Ivanu Bratku.


14.06.2023

Mojca Kumerdej: V svojem pisanju stvari nočem olepševati po nepotrebnem

V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki


07.06.2023

Srečko Šestan: Iz vsake nesreče se lahko veliko naučimo

Če pomislimo na poplave, požare, žled, epidemije, ekološke katastrofe, množične migracije, najprej pomislimo na civilno zaščito. In če pomislimo na civilno zaščito, pomislimo tudi na njenega poveljnika Srečka Šestana. To funkcijo opravlja že 11 let in v vseh teh letih ni nikoli pustil na cedilu nikogar, ki je potreboval njegovo pomoč. Sabrina Mulec se bo z njim pogovarjala v terenskem studiu Prvega v Ilirski Bistrici, saj je Srečko Šestan tam domačin.


31.05.2023

Ddr. Damir Globočnik: Spomeniki želijo ohraniti spomin, niso pa večni

Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju. Lani je izdal knjigo z naslovom Spomeniki, v kateri je zbral 30 poglavij o primerih, nastajanja in o usodi spomenikov in obeležij; od Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, spomenika kralju Petru I. v Ljubljani, do spomenika zmage v Murski Soboti.


24.05.2023

Jože Dakskobler: Brez graparske trme se nič ne premakne

Jože Dakskobler je »grapar« v najboljšem pomenu te besede. Doma je iz Podbrda in je zelo ponosen na vso bogato in pestro naravno, kulturno in tehniško dediščino Baške grape. Zapisan je gasilstvu in pomoči ljudem v stiski. Bil je dolgoletni poveljnik tolminske gasilske zveze in poveljnik tolminskega občinskega štaba civilne zaščite. Zasnoval je gorski maraton štirih občin v Podbrdu, nato mu je uspel še veliki met, saj je v Grapo pripeljal svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Ob tem velja omeniti še njegovo ljubiteljsko pevsko kariero, ki traja že več kot 35 let, prepeval je v skoraj vseh zborih v Podbrdu in ustanovil tudi oktet Bača. Obiskovalci Baške grape ga lahko spoznajo tudi kot vodnika po sledeh nekdanje Rapalske meje. Svetovljan, ki ima najraje svojo Baško grapo, je bil gost sredinega intervjuja na Prvem.


17.05.2023

Kjer je volja, tam je pot – 60 let delovanja Zveze Sožitje

Ob 60-letnici Zveze Sožitje, organizacije, ki si prizadeva za dostojno življenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin in katere cilj je, da bi vsaka oseba z motnjami v duševnem razvoju lahko živela tako samostojno in kakovostno, kolikor je le mogoče glede na njene sposobnosti, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Zveze Sožitje Branko Perne. O šestih desetletjih delovanja Zveze Sožitje pri nas, ki ga bodo zaznamovali prihodnji torek s prireditvijo v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njenem poslanstvu in načrtih, se bo z Branko Perne pogovarjala Petra Medved.


10.05.2023

Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule: Mladi potrebujejo več veselja, vedoželjnosti in manj tekmovalnosti

Zadnji žalostni dogodki v Srbiji, ki so zahtevali življenja otrok, odraščajočih, nas vse silijo v razmislek o tem, v kakšni družbi odraščajo otroci in kakšne vrednote pridobivajo mladi, ki bodo krojili prihodnost. Ali osnovni okolji, kot sta družina in šola, delujeta spodbudno in varno? O vsem tem v intervjuju z doktorico Mirjano Ule, socialno psihologinjo, ki se že desetletja ukvarja z mladino kot družbeno skupino. Od leta 2018 je zaslužna profesorica ljubljanske univerze, od leta 2021 tudi izredna članica SAZU.


03.05.2023

doc. Rok Žnidaršič – ljubljanski podžupan in prvi mestni urbanist

Doc. Rok Žnidaršič je letošnjega januarja prevzel novo funkcijo – postal je podžupan Ljubljane in prvi mestni urbanist. Priznani 46-letni arhitekt je za svoje delo prejel že več nagrad in priznanj, med njimi je Plečnikova nagrada in medalja, Evropska nagrada za urbani javni prostor, priznanje Maks Fabiani, Zlati svinčnik, German design Award, nagrada Brumen. Prve nagrade je s soavtorji osvojil tudi na javnih natečajih, od katerih je večina realiziranih. S soavtorji je realiziral ureditve javnih odprtih prostorov v Ljubljani – denimo mestni park Rakova Jelša, območje Koseškega bajerja, Špice, Gosposvetske, Čopove, Mesarski most, tudi v Mariboru, Podgorici in Beogradu. Je avtor mnogih razstav o arhitekturi. Njegovi prispevki so bili objavljeni v slovenskih in tujih publikacijah. Leta 2010 je ustanovil arhitekturni atelje Medprostor in s sodelavci letos prejel Nagrado Prešernovega sklada za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti. Z Rokom Žnidaršičem se je v tokratnem Intervjuju pogovarjala avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič


26.04.2023

Dr. Gregor Jurak: Šola premalo upošteva potrebe otrok

Pred dvema letoma je bil na seznamu 2 % najpogosteje citiranih znanstvenikov na svetu, je vodja raziskovalne skupine SLOfit, vključen tudi v številne mednarodne projekte, sicer pa redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Predvsem pa je dr. Gregor Jurak profesor športne vzgoje in strokovnjak, ki ves čas opozarja na pomen gibanja in telesne zmogljivosti – tako za starejše, odrasle na delovnem mestu, predvsem pa za otroke in mlade, ki jih že leta spremlja ob s pomoči rezultatov športnovzgojnega kartona. S svojimi kolegi je poudarjal negativne posledice zaprtja šol, saj je bilo mladim odvzeto gibanje, s čimer je zelo upadla njihova telesna učinkovitost, debelost pa se je povečala. Obljubljena šolska reforma bo nagovarjala vprašanje gibanja v šoli, ali gre v pravo smer – tudi o tem z gostom sredinega Intervjuja na Prvem. S prof. dr. Gregorjem Jurakom se bo pogovarjala Špela Šebenik.


19.04.2023

Novi predsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević: "Sodstvo je v dobri kondiciji."

Na slovenskih sodiščih zaostanki niso več problem, vsaj ne sistemski. Enoviti prvostopenjski sodnik bi prinesel enakomernejšo obremenjenost sodnikov na različnih sodiščih, kazenski postopki še vedno tečejo nekoliko prepočasi, tudi izkušenih kazenskih sodnikov je premalo. Si pa sodniki že dolgo prizadevajo za izenačenje svojih plač s plačami drugih funkcionarjev. Ljubljanska sodišča so raztresena po vsem mestu, projekt sodne palače pa je vnovič zamrznjen. Kako bo obravnaval vse te teme, bomo v oddaji Intervju vprašali novega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Funkcijo je prevzel pred dobrima dvema mesecema in takrat je ocenil, da je sodstvo v dobri kondiciji.


12.04.2023

Metka Moharić: "Potrebovali bi vsaj še eno tako organizacijo, kot je URI Soča."

V Cankarjevem domu bodo jutri in v petek potekali 34. dnevi rehabilitacijske medicine. Gre za osrednji strokovni dogodek na področju fizikalne in rehabilitacijske medicine ter celostne rehabilitacije v Sloveniji, ki ga organizirata URI Soča in Katedra za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj prinašajo dnevi rehabilitacijske medicine, kateri so klinični problemi, s katerimi se strokovnjaki srečujejo pri svojem delu, in kakšna je obravnava pacientov? Kakšne so novosti na različnih področjih rehabilitacije ter kakšno mesto ima Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča pri nas, v Evropi in svetu? O tem z gostjo Intervjuja docentko doktorico Metko Moharić, strokovno direktorico URI Soča.


Stran 4 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov