Reševanje znanstvenih problemov, razvijanje novih inovativnih izdelkov, prenos ideje v realnost, vse to zahteva kreativen in domišljen pristop, če naj trud obrodi sadove. Da bi se na podoben način spopadli s težavami, ki nas pestijo v našem vsakdanjem življenju, nam običajno ne pride na misel. Toda nad rezultati bi bili navdušeni, je prepričan ameriški znanstvenik Bernard Roth, utemeljitelj in programski direktor stanfordskega Hasso Platter Institute of Design, bolj znanega kot »D.school«. Profesor Roth, ki je sicer eden od očetov sodobne robotike, je kreativnost in pravi pristop, ki je potreben za uspešno delo na enem področju uspešno prenesel na številna druga. Metoda kreativnega timskega dela, kot jo razvija d.school, je danes temelj za delo številnih inovativnih razvojnih podjetij po vsem svetu, predvsem seveda Silicijeve doline, lahko pa je tudi temelj uspešnega življenja, je prepričan Bernard Roth. Foto: Nina Slaček

Vedno se prepričajte, ali se lotevate pravega problema. Pogosto se ga ne.

Reševanje znanstvenih problemov, razvijanje novih inovativnih izdelkov, prenos ideje v realnost, vse to zahteva kreativen in domišljen pristop, če naj trud obrodi sadove. Da bi se na podoben način spopadli s težavami, ki nas pestijo v našem vsakdanjem življenju, nam običajno ne pride na misel. Toda nad rezultati bi bili navdušeni, je prepričan ameriški znanstvenik Bernard Roth, utemeljitelj in programski direktor stanfordskega Hasso Platter Institute of Design, bolj znanega kot »D.school«. Profesor Roth, ki je sicer eden od očetov sodobne robotike, je kreativnost in pravi pristop, ki je potreben za uspešno delo na enem področju uspešno prenesel na številna druga. Metoda kreativnega timskega dela, kot jo razvija d.school, je danes temelj za delo številnih inovativnih razvojnih podjetij po vsem svetu, predvsem seveda Silicijeve doline, lahko pa je tudi temelj uspešnega življenja.

Profesor Bernard Roth, vaša poklicna pot se je razvijala na zelo ustvarjalen način. Od strojništva do razvijanja inovacij in razvoja osebnosti. Bi rekli, da ste ustvarjalni že po značaju ali ste se tega naučili sproti?

Dobro vprašanje. Najbrž sem se kreativnosti naučil sproti. V tem smislu, da so stvari in dogodki sledili eden drugemu. Nisem imel napisanega načrta, ki bi ga izpolnjeval črko za črko skozi življenje. Nekako je en uspeh vodil k drugemu. Najbrž se to zgodi pri večini. Če imaš srečo, te to okrepi in potem nadaljuješ.

Kako pa se je pravzaprav zgodilo, da ste karierno pot iz strojništva preusmerili v precej drugačne vode?

Odraščal sem v New Yorku, izšolal sem se za strojnika, imam tri diplome s tega področja. Vse to je potekalo povsem v okvirih običajnega strojništva. Potem sem prišel v Kalifornijo in spoznal ljudi, ki so se ukvarjali s kreativnostjo. Šel sem na Inštitut Esalan, ki je bil del gibanja za krepitev človeškega potenciala in postopoma sem spoznaval nove pristope, ki so mi ugajali in mi šli kar dobro od rok. To me je pripeljalo do tega, da sem začel na stvari gledati drugače.

Širši javnosti ste verjetno najbolj znani kot soustanovitelj in programski direktor Inštituta za dizajn Hasso Plattner na Stanfordski univerzi oziroma tako imenovane d.school. Toda samo ime bi lahko bilo zavajajoče. Ne poučujete namreč oblikovanja, ampak nekaj drugega.

Moram poudariti, da nisem edini ustanovitelj d.school. Več nas je bilo in včasih je nekoliko neprijetno, saj kdo trdi, da je ustanovitelj. V resnici nas je bilo več.

D.school je pravzaprav prostor, ki uporablja …. no, predvsem to ni šola, ampak inštitut, kar je strokovni izraz. D pomeni dizajn, ampak ne gre za šolo, kjer bi poučevali dizajn, ampak učimo tako imenovano oblikovalsko oziroma načrtovalno razmišljanje. Temelji na ideji, da metode, ki jih običajno uporabljamo za načrtovanje stvari, uporabimo za reševanje najrazličnejših problemov.

Z njimi smo se lotili vseh vrst problemov: od družbenih in organizacijskih do zdravstvenih. Res ni pomembno, za kakšne vrste problem gre. Lotimo se ga z orodji, ki jih običajno uporabljamo predvsem za načrtovanje stvari. To je temeljna ideja. Inštitut je del Stanfordske univerze in vključuje ljudi s celotne univerze, zato nismo omejeni le na strojništvo, medicino, pravo, sociologijo ali humanistiko. Ljudje z različnih področij se usedejo za isto mizo, razdelimo jih v skupine, samo učenje pa poteka s pomočjo konkretnega dela. Delamo torej na dejanskih problemih, ki jih imajo resnični ljudje v realnem življenju. In zdi se, da smo razvili metodo, ki zelo dobro deluje.

Kakšna je torej vaša metoda? Kako deluje to oblikovalsko oziroma načrtovalno razmišljanje?

V osnovi gre za dve stvari: ljudje morajo skozi vrsto procesov, od empatije oziroma vživljanja v problem, do zamišljanja oziroma razvijanja idej, definiranja problema, razvijanja prototipov in konkretnih rešitev, ki jih je nato treba preveriti v praksi. Vse to je zelo podobno temu, kar se dogaja pri načrtovanju izdelkov. Toda ključno je, da ob tem razvijamo nove načine razmišljanja in ti so izredno pomembni. Določen način razmišljanja, denimo, temelji na ideji, da se je treba posvetiti človeku. Karkoli že počnete, morate biti pozorni na to, za koga nekaj izvajate in ne, kdo vas plačuje. Kdo so torej tisti, ki bodo končni uporabniki ali tisti, katerih težave oziroma potrebe pravzaprav rešujete.

Drug vidik je, da vas ne sme biti strah neuspeha. Večina ljudi se med šolanjem navzame prepričanja, da je neuspeh katastrofa in da je grozno, če vam spodleti. Še prav posebej na Stanfordu se srečujemo s študenti, ki so bili vedno in povsod nadvse uspešni. Ko pridejo sem, jih je strah, da bi naredili napako. Takšno prepričanje ljudi ovira pri napredku in rasti. Zato jih učimo, da so napake povsem običajne, ni pa dobro, kadar se iz njih ničesar ne naučimo. Tega se lotevamo s spodbujanjem delovanja, kar je povsem nov način razmišljanja. Bistveno pri njem je napredovanje, ne da neprestano razmišljaš, razmišljaš in razmišljaš. Ko si spodbujen k delovanju, se zavedaš, da včasih ne veš povsem, kaj delaš, a le, ko se nečesa lotiš, se lahko naučiš, kako to pravilno storiti.

Usmerjenost k delovanju te torej spravi v pogon. Če te ni strah neuspeha, se lahko prebiješ skozi vse neuspehe do pravega odgovora. Učimo kopico takih pomembnih reči. Učimo jih tako, da se stvari lotimo. Skratka, delamo na konkretnih problemih, ki jih imajo študenti, da premagajo strah pred neuspehom, ne da samo sedijo in razmišljajo o njih. Spodbujamo jih, da se izražajo bolj vizualno in jih ni strah neuspeha. Za večino je to zelo osvobajajoče, ker je proces pravzaprav bolj naraven od privzgojenih prepričanj.

Veliko pozornost namenjate tudi določanju, kaj je pravzaprav pravi problem, ki ga je treba rešiti.

Absolutno. Meni se zdi prav to ključno. Ljudje se večinoma bolj trudijo z iskanjem odgovora oziroma rešitev kot pa s samim vprašanjem. Obstaja razlika med poslovnim razmišljanjem, tehničnim razmišljanjem in načrtovalnim razmišljanjem. Pri poslovnem in tehničnem razmišljanju bom, če ste vi moj šef in mi naročite naredi to in to, rekel »Seveda!« in to hitro opravil in bil dober delavec. Kadar se lotimo načrtovalnega razmišljanja in mi naročite, naj nekaj naredim, bom najprej ocenil razmere, se pogovoril z različnimi ljudmi in se morda vrnil s predlogom, kako drugače rešiti problem. Morda je pravi problem pravzaprav drugod. To je izrednega pomena in del tega, čemur pravimo empatija in definiranje. Vedno se prepričajte, ali se lotevate pravega problema. Pogosto se namreč v življenju lotimo napačnih problemov. Probleme moramo jasno videti pred očmi in jih pravilno ovrednotiti. Za naše delo je to ključno.

Kako pa človek ve, da je našel pravi problem, ki ga je treba rešiti?

Dve stvari se zgodita. Ena je, da se zataknete. Če se ukvarjate z napačnim problemom, ne morete naprej. Veste, da to ni pravi problem, ker ste probleme v življenju načeloma sposobni reševati. Veste, kako se obleči, zmožni ste se pogovarjati, znate si poiskati službo in podobno. Vedno se sprašujem, kako je mogoče, da se ljudje, ki so sposobni rešiti najrazličnejše težave, potem spotaknejo ob majhne stvari, ki jih dotolčejo in zaradi njih ne morejo spati. Večinoma zato, ker se ubadajo z napačnimi problemi. En način, kako ugotovite, da stvari ne gredo v pravo smer, je, da sploh zaznate, da imate problem. Večinoma se ob problemih sploh ne zadržujemo, rešujemo jih sproti in temu se reče življenje. Po drugi strani zaradi kakšnih težav ne morete spati in vas bremenijo. V teh primerih je zelo verjetno, da se ukvarjate z napačnim problemom, ki ga morate začeti reševati drugače.

V kakšnem drugem primeru si pogledate rezultat, ki preprosto ne ustreza načrtom in ni zadovoljiv. Mislili ste, da ste problem že rešili, a se še kar vrača in vrača in v življenje vnaša nekakšno razdejanje. Tudi tako ugotovite, da morda niste ravnali pravilno. Vedno poudarjam, da je treba biti čuječ in pozoren na dogajanje in posledice dogodkov. Pogosto se zgodi, da ne pomagate ljudem, ki ste jim nameravali pomagati. Odličen zgled je primer, ki ga radi večkrat predstavimo.

Na d.school je prišel Doug Dietz, ki je za General Electric razvil napravo za magnetno resonanco. Vsi vemo, kako uspešen izum je magnetna resonanca. Nato je ugotovil, kakšno grozo doživijo otroci med postopkom. 95-im odstotkom so morali dati pomirjevala. Za Dietza je bila naprava za resonanco cela polomija. Zato smo se osredotočili na njihovo doživljanje postopka. Seveda se moraš pogovoriti z uporabniki izdelka. Dietz je že govoril z zdravniki in inženirji, nikoli pa ni govoril z otroki. Ko se je začel z njimi pogovarjati, je ugledal napravo skozi njihove oči. Otroci so magnetno resonanco doživljali kot kovinsko pošast, v katero se morajo splaziti in se ji prepustiti. Seveda so bili prestrašeni. Zdravniki so bili zadovoljni in sestre prav tako, za otroke pa je bila grozljiva.

Osredotočil se je na kronične otroške bolnike, ki so morali večkrat na preiskavo, povezal se je z otroškim muzejem, psihologi in drugimi. Nikomur ni bilo treba spreminjati magnetne resonance, otrokom so morali omogočiti drugačno izkušnjo. Pobarvali so jo v piratsko ladjo in ko greš notri, moraš biti čisto pri miru, da te pirati ne odkrijejo. Eno od naprav so denimo spremenili v poletni tabor, v katerem otroci opazujejo zvezde. Stres zdravstvenega pregleda so spremenili v pustolovščino. Otrok ni bilo več strah in potreba po pomirjevalih je upadla na samo en odstotek. Otroci so pustolovščino v napravi celo hoteli ponoviti in to je odličen primer, kako je imel nekdo v mislih povsem napačnega uporabnika. Ko je problem postavil v nov kontekst, se je zgodil čudež. Rešitev je bila izredno preprosta: nekaj barve, slik in privlačen scenarij.

Spomnim se še enega primera. Skupina študentov se je odpravila v Mjanmar, kjer naj bi načrtovali črpalke za vodo za namakanje polj. Ko so prišli v domove mjanmarskih kmetov, so ugotovili, da za razsvetljavo uporabljajo kerozin in sveče, saj niso imeli elektrike. Težko je bilo dihati, ugotovili so, da je dim strupen, bilo jim je slabo. Za povrh je bila taka razsvetljava tudi draga. Raje so zasnovali svetilke z zdržljivimi led diodami na sončno energijo, ki je zastonj. Z odločitvijo so do danes spremenili življenja 65-ih milijonov ljudi po svetu. V tem primeru so ugotovili, da je bil problem zaradi vira razsvetljave veliko večji od težav z vodo. Takšne ideje se pojavijo, če ste skrbni in pozorno opazujete dogajanje okoli vas. Lahko se prilagodite in spremenite razmere.

V učinkovitost svojih metod ste trdno prepričani. Ne samo, da ste pristope, ki se sicer uporabljajo pri načrtovanju izdelkov, uporabili za reševanje vsakovrstnih problemov, prepričani ste tudi, da lahko te iste metode prispevajo h kvalitetnejšemu življenju, da lahko torej na isti način rešujemo tudi svoje čisto osebne probleme.

To je zelo pomembno. Preden rešiš svet, moraš v določeni meri najprej rešiti samega sebe. Ugotovil sem, da so naše metode zelo dobre. Zanimivo je, da sem se na začetku, kot sem omenil, ukvarjal s strojništvom, z načrtovanjem strojev in robotov, nato me je vse bolj začenjala zanimati dinamika človeških odnosov, kako ljudje sodelujemo in podobno. Sprva sem mislil, da gre za povsem ločena vprašanja, a sem ugotovil, da gre v bistvu za zelo podobne stvari, le da se nanašajo na različna področja. Tako sem začel iste ideje uporabljati pri napravah in na splošno v življenju.

Kaj so problemi, ki se pojavijo pri načrtovanju strojev in recimo pri reševanju osebnih težav res tako sorodni, da se jih lahko uspešno lotimo s povsem istimi orodji?

Ja. So. Sicer o njih razmišljamo povsem ločeno, a obstaja veliko skupnih točk. Seveda ni povsem isto, ampak … Nekateri ljudje celo mislijo, da smo ljudje pravzaprav neke vrste stroji. Sam ne mislim tako. Toda reševanje problemov ima na vseh področjih skupne točke. Morate definirati pravi problem, poiskati rešitve in biti pozorni na dogajanje. Številne stvari se med seboj oplajajo. Tak pogled se je izkazal za nadvse učinkovitega. Ves smisel je bil v tem, da so se študenti morali naučiti, kako pravzaprav gledati na svoje življenje. Na univerzi se lahko naučimo številnih stvari, o samem sebi pa ne ravno veliko. Nekako se predpostavlja, da si se tega naučil doma, a se mnogi nikoli niso.

Večina staršev je preveč zaposlenih, da bi otroke učila o življenju. Po mojih izkušnjah, in imel sem študente z vseh koncev sveta, se večina ni nikoli naučila pravilno pretresati življenjskih situacij. Večinoma mislijo, da morajo s svojimi problemi pač živeti, počakati na diplomo, preden se česa lotijo, jaz pa jim skušam dopovedati, da se njihovo življenje odvija prav tukaj in prav zdaj. Po diplomi bodo imeli morda manj časa kot danes, ker bodo imeli družino in podobno. Učim jih, naj si ogledajo življenje, se lotijo problemov in znebijo vsega, kar ne deluje. Večinoma so potem zelo hvaležni in povejo, da je bilo to najboljše, kar je kdo kdaj storil za njih, ali pa, da je bil zanje to najkoristnejši predmet. Učim že več kot 50 let in zadeva deluje. To ni višja matematika. V samem bistvu je vse skupaj zelo preprosto, le da ljudje večinoma temu ne namenjajo pozornosti. Mislijo, da življenje tako pač je in ne dojamejo, da ga je mogoče spremeniti v nekaj z več smisla.

Kako temeljito pa se je v teh desetletjih pravzaprav spremenil naš pristop k reševanju problemov? Se danes vendarle številnih stvari lotevamo drugače?

Seveda. Sam sem se spremenil. Ne samo skozi desetletja, v nekaj dneh ali urah se lahko spremeniš. Vsi se spreminjamo. Smisel spreminjanja je v tem, da rastete, se učite, ste bolj zadovoljni s seboj in da postanete boljši človek. Jaz sem drugačen, kot sem bil, drugače učim in drugače se učim. Smo živeči organizmi in zdi se mi pomembno, da rastemo na način, ki nam omogoča, da spodbujamo tisto, kar je za nas pomembno. Nič takega ni, v kar bi pred petdesetimi leti trdno verjel in bi pri tem vztrajal do smrti. Moja prepričanja so se vedno spreminjala. V določenih vidikih sem ista oseba, v drugih sem danes popolnoma drugačen človek. Učimo se prek kopice drobnih izkušenj. Tako rastemo in smo srečni. Na začetku ste me vprašali, če sem že od nekdaj tak ali sem tak postal? Po mojih izkušnjah vsakič, ko vam uspe, postanete nekoliko boljši in vas izkušnja uspeha okrepi. In ko ponovno nekaj uspešno izvedete, imate spet nov zalet in tako naprej. Da postopoma postanete, kar si želite.

Želja, da smo v življenju uspešni, je danes zelo močna. Lahko bi tudi rekli, da gre pogosto kar za zahtevo. Uspešni želimo biti ne samo na kariernem področju, ampak tudi zasebno. Želimo imeti kvaliteten partnerski odnos, kvalitetno preživljati prosti čas, se osebnostno razvijati. Vse to je lahko zelo stresno in ima lahko celo negativni učinek. Profesor Bernard Roth, kako se človek izogne tej pasti sodobnega življenja?

Strinjam se. Rekel bi, da morate najprej vedeti, kaj hočete. In to je težko. Da res veste, kaj hočete vi sami, ne pa, da denimo uresničujete načrte, ki jih ima za vas nekdo drug. Pogosto ljudje počnejo, kar želijo njihovi starši ali tisto, kar mislijo, da od njih pričakujejo sodelavci. Ko ugotovite, kaj hočete, potem vaša prizadevanja niso več napor. Za številne ljudi je življenje zelo naporno, ker delajo tisto, kar mislijo, da morajo delati. Prepričan sem, da bi se morali zavedati, da ni treba delati ničesar, kar nočemo. Potem marsikaj, za kar si si mukoma prizadeval, odpade. Če počneš tisto, kar želiš, potem to postane potovanje. Ljudje so preveč osredotočeni na cilj, ampak ta ni bistven. To je sicer že popoln kliše, a v življenju je dejansko ključno potovanje, ne cilj. Ko prideš na cilj, tam ni ničesar več.

To neprestano opažam pri študentih. Na Stanford prihajajo iz najrazličnejših držav, iz Indije denimo, in mislijo, da se jim bo življenje s tem povsem spremenilo. Potem delajo doktorat in ko ga naredijo, nastopi depresija, ker jih še vedno čaka preostanek življenja. Nič se ne konča, ko pridete na postajo. Delati morate naprej. In to vsak dan. Če ste zadovoljni s tem, kar delate in s svojimi cilji, je super. Niti ni pomembno, če ciljev ne dosežete. Na koncu boste umrli, če cilje dosežete ali ne. Ne obstaja nek konkreten trenutek ali prostor, ki bi ga lahko dočakali ali pripotovali do njega. Vsak dan je treba dobro živeti. Biti nad nečem tako navdušeni, da vstanete iz postelje. Če nimate ničesar, kar bi vas navduševalo, ste depresivni; lahko tudi kar ostanete v postelji.

Tako kot v romanu Gončarova z naslovom Oblomov, v katerem glavni junak skoraj ves čas ne vstane iz postelje. Roman prikazuje dekadenco aristokratov v carski Rusiji. Ekstremen primer, ampak v njem je zrno resnice. Kadar imam sam problem v življenju, zaradi katerega ne morem spati, takrat vstajam zgodaj in ga rešujem. Če se nič ne dogaja, je kar malo dolgčas. Moje sporočilo je: ljudje probleme razumemo narobe. Dobro je imeti probleme, z njimi se lahko zaposliš. In odlično je potovati proti svojemu cilju, a ni pomembno, ali ga dosežeš. Pomembno je, da ga zasleduješ, če gre seveda za pravi cilj. Če gre za nekaj, kar ste mi dodelili in meni ni do tega, potem je to muka. Če pa si to sam določim in to res hočem narediti, potem je super. Če se na pol poti premislim, tudi prav. Bom našel kaj drugega. To je zame užitek v življenju. V svojem delu res uživam. Služba mi ni muka. Veselim se je. Morate se veseliti tega, kar počnete in če vas ne veseli, bi verjetno morali poiskati nekaj drugega. In upam, da boste našli nekaj, v čemer uživate. Za večino je denimo zelo pomemben status, toda v resnici so nekateri ljudje z visokim položajem ujetniki statusa. To ni tisto, kar naj bi si ljudje zares želeli. Najti morate torej nekaj, kar vam je v osebno zadovoljstvo – še boljše je, če to počnete z ljudmi, ki blagodejno vplivajo na vas. Za to pravzaprav gre – v življenju.

Vaš pristop vso odgovornost za uspeh v življenju, za doseganje zastavljenih ciljev polaga na posameznika. Se vam ne zdi, da preveč zanemarjate zunanje družbene dejavnike? Dejstvo je, da imajo nekateri ljudje že v izhodišču veliko slabše možnosti za uspeh.

No, ljudje se zelo razlikujejo. Verjetno lahko navedete primer, pa se bom morda moral strinjati z njim. Toda nekaj vem iz svojega življenja: nisem se rodil kot profesor. Bil sem prvi v družini, ki je šel na univerzo in ko sem bil mlad, sem opravljal najrazličnejša dela. Služil sem že pri štirinajstih. Delal sem v tovarnah, zunaj na terenu, imel sem več kot 20 različnih služb. In po mojih izkušnjah, ne glede na to, kje sem bil, so bili nekateri ljudje povsem zadovoljni z življenjem in tem, kar delajo, drugi pa so bili povsem nesrečni. Tako je bilo, ko sem delal za tekočim trakom v tovarni in tako je zdaj na prestižni univerzi, kjer delam z ljudmi na vodilnih položajih. Nekateri so nesrečni, ne glede na okoliščine in drugi so srečni, ponovno – ne glede na okoliščine.

Odvisno, kako gledamo na stvari. Vsak sam osmišlja svoj svet. Nobena stvar ali dogodek ne vsebujeta smisla sama po sebi. Ista stvar se vam lahko zdi čudovita ali pa grozna. Vi odločate o tem. To velja na vseh področjih: za zakon, za prijateljstvo, za kar koli hočete. Če se recimo zaljubiva, boste vi mislili, da sem čudovit in jaz bom mislil, da ste vi čudoviti in potem se skregava in greva narazen in bom prepričan, da ste grozni in vse, kar je povezano z vami, se mi bo zdelo grozno – in obratno. Še vedno sva ista človeka. Kako je torej mogoče, da najprej pripišemo partnerju vse najboljše in ne more narediti nič narobe, potem pa ne zmore ničesar več narediti prav? V življenju je pogosto tako. Vsi poznamo takšne primere in jasno kažejo, da stvarem sami pripišemo vrednost. Druga oseba se ne spremeni, ker ga ali jo ljubimo ali pa ne. Enako velja tudi za naše delo.

To je še najbolj zabavno pri vsem skupaj. Lahko se odločite glede tega, kako boste gledali na svet. Če pa ne, potem spremenite to, kar počnete. Lahko se tudi odločite za spremembo, a se sami ne spremenite. Poznam žensko, nekoč je delala z menoj, ki se je že petkrat ločila. Morda se je res petkrat narobe odločila, morda samo ni znala videti sveta na način, ki bi ji prinesel večje zadovoljstvo.

Profesor Roth, v nekem intervjuju ste povedali, da je bilo v času, ko ste sami prišli na univerzo Stanford, tam veliko mladih inženirjev, ki so sanjali, da bi ustanovili svoje podjetje, a tega niso storili. V vmesnem času se je ta odnos povsem spremenil. V tem istem času se je razvila Silicijeva dolina in postala svetovno središče inovativnih visokotehnoloških podjetij, ki jih odlikuje prav pristop do dela in razvijanje novih idej, kot to vi zagovarjate. Ste torej tudi sami, profesor Bernard Roth, pomagali ustvariti Silicijevo dolino?

Bilo bi skrajno arogantno, če bi rekel, da sem ustvaril Silicijevo dolino. Seveda obstajajo ljudje, ki dejansko mislijo, da so jo res. Silicijeva dolina presega posameznike v njej. Rekel bi, da sem bil del časa in kulture. Nekateri moji študenti znajo povedati, kako sem jih denimo navdihnil, da so naredili, kar pač so, ustanovili podjetje in bili nadvse uspešni in vse to, ampak nisem edini. Veliko ljudi so navdihnili učitelji, kot sem jaz, veliko tudi sodelavci ali vzorniki. To je posledica tamkajšnje kulture. Silicijeva dolina je zelo nenavaden kraj, ki ga želijo številni posnemati. Preprosto je šlo za razmere, ki so ustvarile popolno nevihto dobrih pogojev. Ob mojem prihodu leta 1962 se je sicer nekaj malega dogajalo, a predvsem v podjetju Hewlett Packard. In večina tistih, ki so tedaj sanjali, da bi ustanovili svoje podjetje, se je nato zaposlila v računalniškem gigantu ali pa kje drugje.

Danes je res vse drugače: obstaja močna kultura ustanavljanja lastnih podjetij. Aplikacije na pametnih telefonih omogočajo ustanavljanje podjetij celo srednješolcem. V današnjem svetu, ki je vseeno nekoliko drugačen od tistih časov, so takšna podjetja lahko uspešna ali pa ne. Bil sem pač del tistega časa, tistega dogajanja. Spremenilo je mene in tudi sam sem nekoliko prispeval k spremembam. Ko sem odraščal, so si vsi prizadevali dobiti službo v zanesljivem podjetju in tam ostati do konca življenja. Danes ljudje ne razmišljajo več tako.

Je torej pristop, ki je značilen za Silicijevo dolino, postal ključni sestavni del današnje sodobne poslovne kulture?

Ne vem, če je ključni del, zagotovo pa je njen del. Ima tako dobre kot slabe strani. Take stvari močno spremenijo celoten način dela in pogosto prinesejo s seboj slabe strani, prinesejo pa tudi koristi. Vse, kar počnete, bo najverjetneje imelo dobre in slabe posledice. Glede tega nimate veliko izbire: v svetu živite v določenem času in ste del tega sveta, razen če se iz njega povsem umaknete.

Vsekakor je postala ustvarjalnost osrednje vodilo v poslovnem svetu, pa tudi na drugih področjih. Iskanje naslednje ustvarjalne inovacije, ki bi prinesla nekaj prednosti v današnjem tekmovalnem svetu, je marsikje postalo norma. Prof. Roth, kako produktivno je pravzaprav takšno neprestano iskanje ustvarjalnih idej?

Kreativnost je včasih precenjena. Je modna beseda in nihče točno ne ve, kaj odtenki njenih pomenov sploh predstavljajo. Po drugi strani v nekaterih podjetjih nočejo, da bi bili njihovi zaposleni preveč ustvarjalni. Lahko so kreativni, samo ne preveč. Deloma je to povsem v redu. Samo zato, ker je neka ideja nova, še ne pomeni, da je boljša. Lahko je boljša v določenih vidikih, a slabša v drugih. Gre za ravnotežje: ustvarjalnost ima pozitiven naboj, nedvomno vas lahko pripelje v boljši položaj, ni pa brez pomanjkljivosti in nujna. V življenju je treba iskati ravnotežje. Dobro je eksperimentirati in iskati nove možnosti ter se razvijati, obenem pa ni dobro početi stvari, ki so destruktivne. Vsaka sprememba ni nujno pozitivna.

Glede na določeno inflacijo kreativnosti,  kje se po vašem mnenju skriva resnična ustvarjalnost?

Ljudje vedno mislijo, da mora biti tisto, kar je kreativno, tudi originalno. Dovolj je, če je originalno za vas. V življenju sem izumil številne stvari in potem ugotovil, da so drugi že naredili nekaj podobnega. Ne mislim, da sem zato kaj manj ustvarjalen. Gre za to, da se lotite stvari malo drugače, kot je običajno. Biti vam mora v zadovoljstvo, imeti mora določeno lepoto in eleganco in vas navdati z dobrim počutjem. Tako jaz doživljam ustvarjalnost. Ko si lahko rečete: »Vauuu«, rešil sem to, uspelo mi je, počutim se super. To mi zadostuje. Primerjave z drugimi ne potrebujem.

Omenili ste lepoto, ki se v sodobnem času pogosto umika v ozadje in veliko bolj izpostavljamo vrhunsko oblikovanje, ustvarjalnost, eleganco ali denimo slog. Kako pomembna je torej sama lepota danes po vašem mnenju?

Lepota je prijetna … (se zasmeji). Pravimo, da je v očeh opazovalca, zato je vedno na mestu vprašanje, za koga je torej ta lepota? Ampak če ustvarite nekaj, kar se ljudi dotakne, s tem nedvomno ustvarite nekaj več zadovoljstva v svetu in na to ste lahko ponosni. Jasno, ni nujno, da gre za fizično stvar. Tudi besede imajo močan učinek. Če vam denimo rečem: to je čudovito vprašanje, se boste brez dvoma počutili zelo ustvarjalno. V tem je bistvo. Kar koli počnete, morate imeti občutek, da je dobro in primerno za čas, okoliščine in namen. Nekateri ljudje imajo zelo visok standard za besedo kreativnost. Meni je bolj pomemben občutek, ki mi ga vzbudi.

Če si v življenju zastavimo zelo visoke cilje, je te pogosto težko doseči. Vi pa, po drugi strani, vedno ponavljate, da se v življenju nikoli ne smemo ukvarjati s tem, kolikšna je pravzaprav  verjetnost, da nam dejansko uspe.

Če dobro pomislite, je v življenju zelo veliko stvari, ki jih je zelo težko doseči, saj so možnosti izredno majhne. Statistično gledano so možnosti, da postanete znana pevka, tudi če imate izjemen talent, izjemno majhne. Možnosti, da postanete milijonar so prav tako zelo majhne. V resnici ni bistveno, kakšna je verjetnost, da vam uspe. Posamezniki in posameznice, ki so postali milijarderji, kot denimo ustanovitelj družabnega omrežja Facebook Mark Zuckerberg, so imeli statistično gledano ravno tako zelo malo možnosti. Verjetnost, da študentu Harvarda v prvem ali drugem letniku uspe ustanoviti eno največjih podjetij na svetu, so zanemarljive, pa se je to vseeno zgodilo.

To velja tudi za najmanjše stvari. Ogromno dejavnosti v življenju je povsem v nasprotju s statistično verjetnostjo. Statistika je uporabna na abstraktni ravni, pri osebnih odločitvah pa ne, ker se preprosto lahko zgodi vse. Če se ukvarjate samo s tistim, za kar naj bi imeli dobre možnosti, boste dejansko naredili zelo malo. Življenje je nekakšen niz nezgod: nekaj storite in lahko se zgodijo čudovite reči. Ali pa ne. Sploh ni pomembno. Temu se ne smete posvečati.

Posamezniki se ne bi smeli ukvarjati z verjetnostjo. Ljudje so sposobni na podlagi znanstvene raziskave sklepati, da bi morali ravnati na določen način. V resnici je raziskava razkrila samo to, da jih je 45 odstotkov ravnalo tako in 55 odstotkov drugače. Tistim 45 odstotkom, ki ravnajo drugače od večine, to povsem ustreza. Tudi če so odstotki bolj enostranski, recimo 90 : 10, bo vseeno 10 odstotkov zmagalo. Lahko ste med temi desetimi odstotki in za vas so potem možnosti 100-odstotne, kar je svojevrsten paradoks. Statistično razmišljanje je uporabno, kadar imate opravka z neko celoto in takrat je seveda točno. Toda ne morete ga uporabiti za posameznika.

Vi ste ta posameznik. Svoje možnosti ste sposobni nekoliko spremeniti. Pravila morda niso taka, kot mislite, da so. Pa tudi, če so, kako veste, da niste v prej omenjeni manjšini. Kdo vas lahko ustavi, razen vas samih? Če pa nikoli ne poskusite, potem vam seveda ne more uspeti.

Hipotetično vprašanje imam. Če bi se vsi ljudje na planetu odločili, da bodo sledili vašim nasvetom in bi se dejansko lotili tistega v življenju, kar si dejansko želijo početi ali narediti, kakšen bi bil zaradi tega svet?

Svet bi bil kaotičen, tako kot je danes. Saj pravzaprav vsak počne, kar pač želi početi. Če ne sledijo mojim, vsekakor sledijo nekakšnim predlogom. Vse, kar se dogaja, se pravzaprav dogaja na tak način. Svet pač tak je. Trdim samo, da morate kot posameznik ugotoviti, katero vlogo bi želeli opravljati. Strogo rečeno: svet se zato ne bi spremenil, vaše življenje pa bi se lahko. Še vedno je možnost recimo samo desetodstotna. Lahko boste v desetih odstotkih, ki jim uspe, če seveda poskusite. Če ne poskusite, boste zagotovo v tistih 90-ih, ki jim ne.

Priznam, da ne morem spremeniti sveta, vsaj glede na vse, kar vem. Morda pa bi moral poskusiti! Morda bi moral poslušati svoj nasvet in spremeniti svet. Razmislil bom o tem.

Toda po svoje bi lahko rekli, da ste vendarle sami spremenili svet. Zaradi vašega pionirskega dela na področju teoretske mehanike vas pogosto navajajo kot enega izmed očetov sodobne robotike. To je nedvomno področje, ki je in bo tudi v prihodnje pomembno oblikovalo svet, v katerem živimo. 

Vsi spreminjajo svet. Tudi če nimajo svoje znamke, tudi če niso profesorji. Prav vsi, že samo s tem, da so tukaj. Vsak otrok, vsak pes in vsa živa bitja spreminjajo svet. Ker smo postali del nečesa, kar prej nismo bili. Zato je zanimivo, kakšen pomen damo temu. Nekateri so zelo arogantni in so prepričani, kako pomembne spremembe so povzročili. Drugi pripišejo temu zelo malo pomena. Vendarle, ne glede na to, kako gledamo na stvari, vsi spreminjamo svet. Vsak odnos šteje, pravzaprav vsaka malenkost. Vi ste v tem trenutku spremenili moje življenje. Veste to? S tem intervjujem. In jaz sem spremenil vašega, ko sem pristal nanj. Svet se bo še vedno vrtel in vse bo povsem enako, toda v bistvu bova zaradi te izkušnje nekoliko drugačna. In vsi, ki bodo poslušali najin pogovor, bodo tudi nekoliko drugačni. Zelo zanimivo je, kako nas pravzaprav oblikujejo drobne stvari.

Robotika je nedvomno področje, ki postaja v zadnjem času vse bolj pomembno. Roboti so vse bolj prisotni v sodobni družbi, kos so vedno več nalogam in tako se jim odpirajo nova področja, kjer lahko uspešno delujejo. Kako bo po vašem mnenju robotika preoblikovala svet v naslednjem desetletju ali dveh?

To je hecna reč. Vprašanje je, kaj mislite z besedo robot. Vrsto let vztrajam pri tem, da ljudje napačno gledajo na robote. Ideja o uporabi računalnikov in avtomatizacije v različnih napravah – sodobnih avtomobilih, pralnih strojih – zame so to robotske naprave. Vsakič, ko nekaj storijo s prejetimi podatki, temu prilagodijo vedenje. To je bistvo robota. Nekaj, kar je videti kot človek, pa je iz kovine, se mi ne zdi drugačno od nečesa, kar je videti kot pralni stroj ali hladilnik. Res pa je, da so danes zelo drugačne kot v mojem otroštvu. Takrat smo imeli škatle z ledom, hladilniki so bili redki, avtomobili so bili povsem drugačni in podobno.

Naše življenje se je že spremenilo. Roboti so že tu, samo ne zavedamo se tega. Kaj je sploh robot? Robot je nekaj, kar dela, kar so včasih delali ljudje. Stroj, ki opravlja delo, ki so ga včasih ljudje. Če nekdo danes opravlja delo strojev, je ta človek tudi robot. Če nenadoma izgubim vso domišljijo, boste morda rekli, da se obnašam kot robot. In kaj mislite s tem? Da se obnašam kot neumen stroj. Mar ni to zanimivo? Po drugi strani, če stroj dela nekaj, kar sem včasih počel sam, potem je »pameten« in se obnaša kot robot. Zanimivo mejo postavljamo med ljudmi in stroji. Vsakič, ko stroji opravijo več dela in ljudje opravimo vse manj mehaničnega dela, jo premaknemo. Roboti so tukaj. V trenutku, ko so prvič izumili kompas za navigacijo ladij, so bili med nami roboti. Vedno znova poslušamo, kako bodo roboti zavzeli svet. Naj vam povem, da so že tu in vse je v najlepšem redu. Ostali bodo in še naprej bodo delali. Morda bomo imeli samovozeče avtomobile in tudi to bomo preživeli. Nikakršne katastrofe ne bo.

Seveda prihaja do sprememb in premestitev. Ekonomske premestitve se dogajajo, odkar smo začeli uporabljati mehanizacijo. Ljudje so uničevali statve, ko so prišli prvi tkalni stroji. Iskanje ravnotežja med ljudmi in stroji ima pestro zgodovino. Ko smo prvič pobrali kamen in ga v nekoga vrgli, smo se odpravili po poti robotike. In na tem popotovanju stroji prevzemajo delo, ki so ga nekoč z rokami opravljali ljudje in tega ne bo mogoče ustaviti.

Ne vem, kakšna bo prihodnost, a vsekakor je ne vidim kot katastrofo. Po drugi strani seveda že je nekakšna katastrofa – odvisno, kako gledamo na vse skupaj. Kot sem že dejal v pogovoru: sami pripisujemo pomene stvarem in dogodkom. Nekateri moji prijatelji mislijo, da bi bilo čudovito, če bi stroji delali prav vse. Jaz menim, da je fantastično, če opravljajo nekatere stvari in da je enako fantastično, če določene reči opravimo ljudje. Odvisno od stališča.