Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Melita Močnik, diplomirana pravnica, je v slovenski policiji 23 let. Potem ko je opravljala odgovorna dela na vodilnih mestih, je med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in drugimi varnostno zahtevnimi dogodki na Gorenjskem prevzela vodenje Policijske uprave Kranj. Tako je postala prva in edina direktorica policijske uprave v državi. To se je zgodilo v obdobju negotovih covidnih razmer in okrnjenega zaupanja v policijo. Novih priložnosti na karierni poti, službovala je tudi pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce v Ljubljani, se vedno loteva s svežo delovno in osebnostno energijo.
Ob začetku novega šolskega leta smo v oddajo Intervju povabili Fani Al Mansour, dolgoletno predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov ter ravnateljico Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana. Sama je v mladosti želela postati kozmetičarka, pozneje tudi strokovnjakinja za klimatske naprave, pot pa jo je nato vodila v pedagoške vode. Kot diplomantka strojništva ima dober vpogled v poklicno izobraževanje in povezovanje šolstva z gospodarstvom. Kako so se skozi desetletja spremenili dijaki in kako učitelji, kakšne so zaposlitvene možnosti slovenskih dijakov in kako učinkovite so spodbude za deficitarne poklice, je v pogovoru povedala Juretu Čepinu.
Gostja sredinega intervjuja na Prvem je izr. prof. dr. Katja Košir, psihologinja, predavateljica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Več let je predavala na Pedagoški fakulteti bodočim učiteljem. Je predstojnica Centra za vseživljenjsko izobraževanje na mariborski Filozofski fakulteti in področna urednica pri reviji Psihološka obzorja. Raziskovalno se ukvarja z različnimi vidiki socialnih odnosov v šoli kot prostoru socialnega in čustvenega učenja. Kot svetovalka in supervizorka sodeluje pri svetovalnici To sem jaz. O dejavnikih učne uspešnosti, o pomenu odnosov v učnem procesu in pomenu izkušenj, ki jih mladostniki doživljajo v medvrstniških odnosih, o šolanju na daljavo in o vplivu zaprtja šol na stiske otrok in mladostnikov ter o neprimernosti reduciranja vloge šole le na njeno izobraževalno funkcijo se bo s z dr. Katjo Košir pogovarjala Cirila Štuber.
Je novinarka in pisateljica. Pravi, da ji pri pisanju romana najbolj pomagajo izkušnje – tako novinarske kot bralske. Potem ko je napisala tri publicistične knjige, in sicer o italijanski mafiji, političnih akrobacijah Berlusconija in tudi o papežu, ki je odstopil, se je lotila pisanja tistega, kar ji je všeč kot bralki – kriminalke in trilerja. Kriminalka Pogodba se dogaja v Italiji in se začne – kot se za kriminalko spodobi – z najdbo trupla. Njen zadnji roman Evidenca odstira kriminalno dogajanje na slovenskih tleh, prepleteno s politiko in medijskim svetom. Zgodba je v celoti izmišljena. A zveni resnično. Ali Mojca, ki je trenutno dopisnica RTV iz Bruslja, ideje dobi pri svojem delu? Kakšno je to dopisniško delo, spremljanje in poročanje o dogajanju v središču moči v Bruslju? In kakšen je pogled na Slovenijo z bruseljskih hodnikov?
V intervjuju na Prvem bomo predvajali skrajšano različico pogovora z direktorjem visokotehnološkega podjetja Cosylab, doktorjem jedrske fizike Markom Pleškom. Leta 2001 je s študenti na Inštitutu Jožef Stefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa je softver za protonsko terapijo. O vsem tem in o številnih poslovnih ter družbenih vprašanjih je govoril v junijskem podkastu SRCE BIJE ZA POSEL. V intervjuju lahko prisluhnete delu podkasta, ki sta ga posneli Urška Jereb in Maja Derčar.
Doktor kemije Aleš Štrancar je direktor lani prevzetega ajdovskega podjetja Bia Separations. Nemški konglomerat Sartorius je za Štrancarjevo visokotehnološko podjetje, ki razvija produkte za čiščenje zdravil, odštel 350 milijonov evrov. Širitev podjetja se dogaja že nekaj časa in bo tudi naprej neizogibna. Direktor spregovori o poslovanju, kadrovanju, nečistočah v cepivih, ki povzročajo stranske učinke, in o položaju podjetja v nemški skupini. Z Alešem Štrancarjem sta se konec maja pogovarjali Urška Jereb in Maja Derčar.
V današnjem Intervjuju gostimo programskega vodjo za jazz in glasbe sveta ter vodjo Jazz festivala Ljubljana, Bogdana Benigarja.
Njen pogled seže naravnost iz oči do srca, je iskren, prijazen, topel. Žari pod visokim čelom, nad nasmejanimi ustnicami in pod prameni gostih las, včasih spetih v čop, drugič skrbno oblikovanih v paž pričesko. Močna in muzikalna osebnost je; ona, ki je dala vse za svojo muzo, glasbo. To je dirigentka Jerica Bukovec: štirikratna štipendistka Kraljeve glasbene akademije v Stockholmu, stalna gostujoča dirigentka Zbora Slovenske filharmonije, dirigentka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani in letošnja dobitnica Zlatega priznanja Zveze kulturnih društev in Zlatega znaka JSKD. Na tekmovanju za mlade zborovske dirigente Europa Cantat leta 2009 je osvojila 3. mesto, na tekmovanju Erica Ericsona v Stockholmu leta 2010 se je uvrstila med tri finaliste. Med festivalom Europa Cantat v Ljubljani bo v pogovoru s Simono Moličnik razkrila skrivnostne moči vokalne glasbe.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Od prvega julija letos največjo nekrščansko versko skupnost pri nas – Islamsko skupnost v Sloveniji – vodi novi mufti mag. Nevzet Porić. Ta je širši slovenski javnosti znano ime. V sredinem Intervjuju razmišlja o načrtih Islamske skupnosti v prihodnjih petih letih, kot traja mandat muftija, o reševanju odprtih vprašanjih z državo (cirkumcizija, zaposlovanje imamov v slovenski vojski), o stereotipnih in klišejskih predstavah o muslimanski veri, o obravnavi muslimanov v šolskih učbenikih, pa tudi med drugim še o snovanju muslimanske gimnazije v Ljubljani. Mufti mag. Nevzet Porič se je leta 1977 rodil v Bihaću v Bosni in Hercegovini. Kot otrok se je skupaj s starši preselil na Jesenice, kjer je končal osnovno šolo, teološko srednjo šolo je obiskoval v Zagrebu, študiral pa je na Fakulteti za islamske znanosti v Sarajevu. Mufti Porić je poročen in oče dveh otrok.
Joco Žnidaršič, zdaj 83-letni, je legenda, mojster reportažne in umetniške fotografije. Kot fotoreporter je delal pri Študentski tribuni, TT-ju, Tovarišu, od leta 1974 pa do upokojitve, torej 25 let, pa kot urednik fotografije pri časopisnem podjetju Delo. Za skorajda vse relevantne domače in svetovne časopisne medije je ustvaril obilje izjemnih fotoreporterskih del in tudi kopico izjemnih fotomonografij, kar mu je povsem zasluženo prineslo sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Bil je na vseh zimskih olimpijadah od Innsbrucka leta 1976 naprej, pa vse do Nagana na Japonskem, leta 1998. Bil je uradni fotograf jugoslovanskega maršala Tita, najbolj blizu od vseh, mu je uspelo fotografirati papeža Janeza Pavla II., ko je ta obiskal hipodrom v Stožicah. Njegov opus je res pester, saj sega vse od fotografij Lipicancev, bil je na frontni liniji med iraško-iransko vojno, med osamosvojitveno vojno, do fotografij Triglava - njegove so znamenite zgodovinske fotografije z vrha ob osamosvojitvi leta 1991, bil je tudi na prizorišču nesreče letala na Korziki in revščine na Kozjanskem. Je tudi prvi slovenski prejemnik prestižne svetovne fotografske nagrade "World Press Photo", sicer pa je prejel že več kot 50 domačih in tujih nagrad, nekatere najpomembnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo, nagrada »Consortium veritatis« - najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Leta 2009 ga je predsednik republike Slovenije Danilo Turk odlikoval z »Zlatim redom za zasluge« za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane, leta 2017 pa ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z »Redom za zasluge«, ki ga je prejel kot soavtor v skupini ustvarjalcev akcije »Slovenija moja dežela«. Deluje kot svobodni fotoreporter in solastnik založbe Veduta AŽ, d.o.o., ki izdaja fotomonografije.. Je tudi mednarodni mojster umetniške fotografije - EFIAP, najbolj od vsega pa ga odlikuje izjemen čut za sočloveka. Tokrat je gost oddaje Intervju, z njim se je pogovarjala Liana Buršič
Predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade, dvakratni zunanji minister in dolgoletni poslanec v Evropskem parlament- Lojze Peterle v sredinem Intervjuju razmišlja, kaj je Slovenija v 30-tih letih državnosti opravila nadpovprečno dobro, kje nam je spodletelo in odgovarja na vprašanja, ali opozicija res ne bi smela zibati barke, zakaj politika zmanjšuje vlogo in pomen civilne družbe, ali je prihodnost Slovenije v povezovanju z državami, ki si želijo manj Evrope in kaj sporoča Trg republike 30 let potem.
Ivan Simič že drugič vodi davčno upravo. Med prvim vodenjem je poskrbel za uvedbo informativnega izračuna dohodnine. Ali lahko zavezanci kaj podobnega pričakujejo tokrat? Ivan Simič, po izobrazbi pravnik, se sicer poklicno pretežno ukvarja z davki. Bo na čelu finančne uprave res samo pol leta, kot zatrjuje?
Prof. dr. Andrej Janež, dr. med., diabetolog, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana, eden vodilnih strokovnjakov pri zdravljenju diabetesa. Nenehni raziskovalec in tisti zdravnik, ki mu je diabetologija všeč zato, ker mora svoje paciente ves čas spremljati, z njimi gre skozi različna življenjska obdobja, tako rekoč se s svojimi pacienti stara. Po diplomi leta 1996 in po strokovnem izpitu se je zaposlil v ljubljanskem Kliničnem centru na oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni in opravil magisterij s področja celične biologije. Doktoriral je v ZDA, leta 2003 pa v Sloveniji opravil specialistični izpit iz interne medicine. Predava tudi na medicinski fakulteti. Skupaj z drugimi raziskovalci po svetu je v fazi kliničnega testiranja novega inzulina, ki bo bolnikom z diabetesom tipa 2 močno olajšal življenje, in je soavtor članka o tem, objavili so ga v znameniti reviji The New England Journal of Medicine. Priznanja so le še potrditev njegovega trdega dela in neomajne vere v napredek medicine. Prof. dr. Andreja Janeža je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Na svoji poklicni poti je opravljal številne visoke funkcije. Leta 1992 je postal prvi stalni predstavnik Republike Slovenije na sedežu OZN v New Yorku in bil tudi več kot 5 let pomočnik generalnega sekretarja Kofija Anana za politične zadeve. V letih od 2007 do 2012 je bil predsednik države - prvi predsednik, ki je - zgodilo se je leta 2011 - razpustil parlament in razpisal predčasne volitve. Avtor prvega slovenskega učbenika na področju mednarodnega prava je danes zaslužni profesor in kritični opazovalec dogajanja. Kako komentira notranjepolitične razmere, zunanjepolitična ravnanja naše države, kateri so po njegovem mnenju poglavitni problemi sedanjega sveta, kako je zadovoljen s 30-letnim jubilejem naše države in razmerami na področju varovanja človekovih pravic v Sloveniji?
»Brez močne ekonomije ni splošne blaginje«, je prepričan novi predsednik GZS Tibor Šimonka. Krizni manager, sanator in dolgoletni vodilni v jeklarski družbi SIJ na čelu GZS napoveduje globalno, zeleno in sodobno zbornico. V času negotovosti, ko še ni povsem razvidno v kolikšni meri je pandemija prizadela slovensko gospodarstvo, Šimonko čakajo številni izzivi. Od tega, kako okrepiti vlogo zbornice in njenih članov, na kakšen način sodelovati s socialnimi partnerji, predvsem pa, kako naj se slovensko gospodarstvo iz večinoma dodelavnih poslov usmeri v izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo.
Novinar, urednik, dopisnik, zdaj pa že od leta 2009 direktor STA. A vedno v stiku z mediji in informacijami. V tem letu gre gotovo za izstopajoče ime medijskega področja. Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije, tega dejstva gotovo ni vesel, saj je povezano s težavnim odnosom med tiskovno agencijo, ki je osnovni medijski steber države, in vlado – ta se je odločila za zaustavitev z zakonom določenega financiranja javne službe STA. Kakšno je ozadje? Kako razmišlja o novinarstvu in prihodnosti STA?
Podnebno ukrepanje se je, predvsem po zaslugi pandemičnega šoka, po dolgoletnih prizadevanjih končno oblikovalo v ambicioznejše načrte z močnim finančnim zaledjem. A naloga, ki je zdaj pred človeštvom, je mnogo obsežnejša, kot se običajno zavedamo, in sega na vsa področja. Hitra opustitev fosilnih goriv je absolutno nujna, a glede na trenutno stanje planeta je to samo prvi korak. Pot pred nami je vse prej kot lahka. Pravzaprav se številni vidiki potrebnega prilagajanja na podnebne spremembe – vsaj z današnje perspektive – zdijo tako zahtevni, da bi se jim raje kar izognili. A posledicam vse toplejšega planeta se ne bomo mogli, zato so tudi prilagajanja povsem neizogibna. Kakšne strategije so v takšnih okoliščinah najbolj perspektivne in kakšni načrti bi bili zares dovolj daljnosežni, da zagotovimo vzdržno prihodnost tudi mladim in vsem kasnejšim generacijam, bomo preverjali v današnjem Intervjuju. Nekaj dni pred svetovnim dnevom podnebnih sprememb je bila gostja sredinega Intervjuja na Prvem klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Foto: Nina Slaček
Kljub napredku v zadnjem desetletju se invalidi še vedno spopadajo s precejšnjimi ovirami pri dostopu do zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja in prostočasnih dejavnosti, pa tudi pri udeležbi v političnem življenju. Pri njih obstaja večje tveganje revščine ali socialne izključenosti (28,4 %) v primerjavi z neinvalidi (18,4 %). Več kot polovica invalidov navaja, da se je v letu 2019 počutila diskriminirano, je zapisano v dokumentu Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021-2030. Kakšno je stanje na področju invalidskega varstva v Sloveniji in katere so prednosti, ki bi jih bilo treba urediti na sistemski ravni, da bi bili invalidi vsestransko in kakovostno vključeni v vse oblike družbenega življenja? Gost sredinega Intervjuja bo predsednik Zveze paraplegikov Slovenije in državni svetnik Dane Kastelic. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Prepis ali overitev dokumenta, prodaja nepremičnine, prepis deleža družbe, ločitev, oporoka…. To so vse situacije, v katerih se srečamo z notarjem. Nekateri radi rečejo, da nas notarji spremljajo vse od rojstva do smrti. A o delu notarjev ne govorimo pogosto. Izjema so različne afere, v katere so bili vpleteni tudi notarji: največja je zagotovo Orion. Notarska zbornica je pred mesecem dobila novega predsednika. To je vnovič postal ljubljanski notar Bojan Podgoršek. Napoveduje spremembe. Predvsem na področju digitalizacije notarskih postopkov, v kar jih je - delno - prisilila tudi epidemija.
Neveljaven email naslov