Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment. Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije. Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment.
Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije.
Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment. Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije. Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
Avtomobil in pametni telefon; penicilin in dekodiranje človeškega genoma; enakost pred zakonom in javno šolstvo – vseh teh civilizacijskih dosežkov oziroma pridobitev bi slej ko prej ne bilo, ko bi na Zahodu družbe že nekaj stoletij ne gradili na trezni uporabi razuma, na metodičnem dvomu, na eksperimentalnem preverjanju, na znanstveni metodi. In vendar se v Evropi in Amerikah v zadnjih letih oziroma desetletjih dovolj opazno krepi proti-racionalističen sentiment.
Zdi se namreč, da vse pogosteje, vse raje ugotavljamo, da obstajajo resnice in spoznanja, do katerih se z razsodno uporabo razuma pač ni mogoče dokopati. In da se, kdor v svojem življenju raje kakor na čustva, intuicijo ali vero stavi na razum, na nek način pravzaprav odreka samemu bistvu lastne človeškosti. Za dobro mero pa lahko kritiki racionalnosti vselej pokažejo še na holokavst in sodobna omrežja elektronskega nadzora – pojava, ki temeljita natanko na premišljeni uporabi tehnoloških sadov racionalistične civilizacije.
Toda – kaj bi tu lahko bila alternativa? Si, denimo, pot iz trenutne ekološke, ekonomske in humanitarne krize res lahko utremo z opiranjem na vse tisto, kar je v človeku neracionalno? – Dr. Andrej Ule, predavatelj logike in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se že desetletja posveča vprašanjem, kot so: kolikšna je moč razuma; kako daleč dejansko sežejo spoznanja, do katerih se lahko dokoplje razum; nas bo znanost osvobodila prej kakor nas bo tehnologija zasužnjila?
Če bi Slovence in Slovenke vprašali, ali je pomembno, da imamo Triglavski narodni park, bi najbrž večina odgovorila pritrdilno. Prav tako bi se najbrž strinjali, da se je treba na lokalni ravni truditi za politične rešitve, ki bodo omogočile, da kmetje ostanejo na gorskih področjih in pridelujejo lokalne mlečne izdelke in sonaravno meso. Kadar ste pred alpskimi predori stali v kolonah, ste si najbrž želeli, da jih prihodnjič ne bi bilo. Takšna vprašanja, pobude in težave nagovarja in ureja Alpska konvencija - mednarodna pogodba za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj v Alpah, s katero smo vsak dan posredno v stiku tudi prebivalke in prebivalci Slovenije. Gostja v oddaji Intervju na 1. programu Radia Slovenija bo Simona Vrevc, ki je januarja postala namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, s čimer se je med Slovenkami povzpela na najvišji položaj v kateri koli mednarodni organizaciji. Ker službuje na sedežu konvencije v italijanskem Bolzanu, smo se z njo pogovarjali konec januarja, ko je obiskala Slovenijo. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Slovenci se lahko pohvalimo s posebnim prispevkom pri iskanju sprave med pisatelji sprtih strani. Na Bledu ali v okviru Mirovnega odbora pri Mednarodnem PEN-u so se prvič srečali in pogovarjali Izraelci in Palestinci, Španci in Baski, Turki in Kurdi. Med aktivnejšimi je pri tovrstnih pobudah Edvard Kovač, ki se mu je na mestu predsednika Odbora pisateljev za mir iztekel drugi mandat, v prihodnje pa so mu zaupali nalogo posrednika pri iskanju sprave med Izraelskimi in Palestinskimi pisatelji. Kaj je odločilno pri iskanju sprave in miru? Zakaj velja Bled v mednarodnih pisateljskih krogih za simbol miru? Ali lahko pisatelji prinesejo več sprave tudi slovenskemu narodu, smo se na božič, katerega osrednje sporočilo je mir, pogovarjali z dr. Edvardom Kovačem.
Neveljaven email naslov