Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj 10 km zemeljske skorje pod našimi nogami nudi življenju na planetu in sploh vsemu našemu početju nadvse čvrsto podlago. Da se spodaj pravzaprav dogaja marsikaj, se po navadi spomnimo le, kadar nas strese kak večji potres. Toda zgodba tal pod našimi nogami je mnogo bolj pestra in tudi polna presenečenj, kot bi si vsi tisti, ki se z geologijo ne ukvarjamo, mogli misliti. V tleh se skriva velik del zgodovine zemlje, tam so mineralne snovi in fosilna goriva, na katerih sloni sodobna civilizacija, pod zemljo se nahaja velik del naše pitne vode. Vse to, in še marsikaj drugega so področja, s katerimi se ukvarja Geološki zavod Slovenije, ki bo 7. maja praznoval okroglih 70. let delovanja. Ob tej priložnosti smo v goste povabili direktorja Geološkega zavoda Slovenije, geologa dr. Miloša Bavca.
Foto: Nina Slaček
direktor Geološkega zavoda Slovenije
Nekaj 10 km zemeljske skorje pod našimi nogami nudi življenju na planetu in sploh vsemu našemu početju nadvse čvrsto podlago. Da se spodaj pravzaprav dogaja marsikaj, se po navadi spomnimo le, kadar nas strese kak večji potres. Toda zgodba tal pod našimi nogami je mnogo bolj pestra in tudi polna presenečenj, kot bi si vsi tisti, ki se z geologijo ne ukvarjamo, mogli misliti. V tleh se skriva velik del zgodovine zemlje, tam so mineralne snovi in fosilna goriva, na katerih sloni sodobna civilizacija, pod zemljo se nahaja velik del naše pitne vode. Vse to, in še marsikaj drugega so področja, s katerimi se ukvarja Geološki zavod Slovenije, ki bo 7. maja praznoval okroglih 70. let delovanja. Gost v oddaji Intervju je bil zato direktor Geološkega zavoda Slovenije, geolog dr. Miloš Bavec.
V sedemdesetih letih je geologija nedvomno doživela naglel razvoj in postala v zadnjih letih vse bolj pomembna in tudi prepoznavna v širši javnosti.
Če se malce pošalim, je bil eden ključnih mejnikov za razvoj naše stroke film Jurski park, ki je to temo predstavil otrokom in prek njih njihovim staršem. Vzporedno s to večjo popularnostjo, se je geološka stroka neverjetno razvila, začela je ponujati odgovore in ne samo zastavljati vprašanja. To se je na srečo zgodilo v trenutku, ko je bila geologija dejansko tudi zmožna ponuditi kvalitetne odgovore.
Med odgovori, pri katerih je imela geologija ključno vlogo, velja izpostaviti preučevanje podnebnih sprememb. Sledovi preteklih podnebnih sprememb so namreč zapisani v kamninah in ledu in prav na osnovi geoloških spoznanj lahko danes govorimo o tem, da kljub dejstvu, da se podnebje neprestano spreminja, je danes pri spremembah, ki jih planet doživlja danes, zaznati tudi vpliv človeka.
Danes živimo v povsem običajnem izseku geološkega časa. To, kar se nam danes dogaja, ni konec geološke zgodovine. Današnji čas je pravzaprav sorazmerno miren, razmere na planetu so človeku prijazne. V zgodovini pa so bili – in to velja tudi za Slovenijo – veliko bolj burni dogodki. Od tega, da je bila Sloveniija verjetno kar večino svoje geološke zgodovine pod morsko gladino, da so pri nas bruhali aktivni vulkani in da so se dogajali potresi neverjetnih razsežnosti.
Čeprav je trenutno dogajanje pod našimi nogami torej precej umirjeno, to ne pomeni, da je tudi povsem mirno.
Slovenija se trenutno manjša. Smo na stičišču dveh velikih plošč, evropske in afriške, ki se s hitrostjo več milimetrov na leto primikata ena k drugi. Zaradi tega procesa rastejo Alpe in iz istega razloga se Slovenija približno za štiri milimetre na leto skrči.
Za geologe so spremebe stalnica. Obenem raziskave kažejo, da ljudje hitro pozabimo na lekcije iz preteklosti. Pokazalo se denimo je, da spomin na naravne katastrofe zbledi najkasneje v času ene generacije in da ljudje vedno znova gradimo na krajih, kjer je pred dvajsetimi ali tridesetimi leti plaz že odnesel hišo. Priporočila stroke se v teh pogledih vse premalo upošteva.
Kar nas kot civilizacijo zavira, je vsekakor naš neverjeten človeški pohlep po poseganju v prostor. Tudi tam, kjer so naši predniki že ugotovili, da to ni primerno. Boriti se proti pohlepu je pa zelo težko. Ljudje pa smo zelo pohlepni, ko gre za krajo narave.
Kako globoke rane bo torej pustil človek na Zemljinem površju?
Udar meteorita pred 65 milijoni let ob koncu krede, ki je praktično uničil življenje na celem planetu, je pustil približno cm debelo sled na Zemljinem površju. Toliko o tem, koliko sledi ostane v dolgem časovnem obdobju tudi za največjimi dogodki. Lahko se bojimo, da bo človek nekoč v prihodnosti obveljal za velik dogodek v zemljini zgodovini. Za seboj bo brez dvoma pustil zelo močno geokemično sled, ki bo precej debelejša od enega centimetra.
Nekaj 10 km zemeljske skorje pod našimi nogami nudi življenju na planetu in sploh vsemu našemu početju nadvse čvrsto podlago. Da se spodaj pravzaprav dogaja marsikaj, se po navadi spomnimo le, kadar nas strese kak večji potres. Toda zgodba tal pod našimi nogami je mnogo bolj pestra in tudi polna presenečenj, kot bi si vsi tisti, ki se z geologijo ne ukvarjamo, mogli misliti. V tleh se skriva velik del zgodovine zemlje, tam so mineralne snovi in fosilna goriva, na katerih sloni sodobna civilizacija, pod zemljo se nahaja velik del naše pitne vode. Vse to, in še marsikaj drugega so področja, s katerimi se ukvarja Geološki zavod Slovenije, ki bo 7. maja praznoval okroglih 70. let delovanja. Ob tej priložnosti smo v goste povabili direktorja Geološkega zavoda Slovenije, geologa dr. Miloša Bavca.
Foto: Nina Slaček
direktor Geološkega zavoda Slovenije
Nekaj 10 km zemeljske skorje pod našimi nogami nudi življenju na planetu in sploh vsemu našemu početju nadvse čvrsto podlago. Da se spodaj pravzaprav dogaja marsikaj, se po navadi spomnimo le, kadar nas strese kak večji potres. Toda zgodba tal pod našimi nogami je mnogo bolj pestra in tudi polna presenečenj, kot bi si vsi tisti, ki se z geologijo ne ukvarjamo, mogli misliti. V tleh se skriva velik del zgodovine zemlje, tam so mineralne snovi in fosilna goriva, na katerih sloni sodobna civilizacija, pod zemljo se nahaja velik del naše pitne vode. Vse to, in še marsikaj drugega so področja, s katerimi se ukvarja Geološki zavod Slovenije, ki bo 7. maja praznoval okroglih 70. let delovanja. Gost v oddaji Intervju je bil zato direktor Geološkega zavoda Slovenije, geolog dr. Miloš Bavec.
V sedemdesetih letih je geologija nedvomno doživela naglel razvoj in postala v zadnjih letih vse bolj pomembna in tudi prepoznavna v širši javnosti.
Če se malce pošalim, je bil eden ključnih mejnikov za razvoj naše stroke film Jurski park, ki je to temo predstavil otrokom in prek njih njihovim staršem. Vzporedno s to večjo popularnostjo, se je geološka stroka neverjetno razvila, začela je ponujati odgovore in ne samo zastavljati vprašanja. To se je na srečo zgodilo v trenutku, ko je bila geologija dejansko tudi zmožna ponuditi kvalitetne odgovore.
Med odgovori, pri katerih je imela geologija ključno vlogo, velja izpostaviti preučevanje podnebnih sprememb. Sledovi preteklih podnebnih sprememb so namreč zapisani v kamninah in ledu in prav na osnovi geoloških spoznanj lahko danes govorimo o tem, da kljub dejstvu, da se podnebje neprestano spreminja, je danes pri spremembah, ki jih planet doživlja danes, zaznati tudi vpliv človeka.
Danes živimo v povsem običajnem izseku geološkega časa. To, kar se nam danes dogaja, ni konec geološke zgodovine. Današnji čas je pravzaprav sorazmerno miren, razmere na planetu so človeku prijazne. V zgodovini pa so bili – in to velja tudi za Slovenijo – veliko bolj burni dogodki. Od tega, da je bila Sloveniija verjetno kar večino svoje geološke zgodovine pod morsko gladino, da so pri nas bruhali aktivni vulkani in da so se dogajali potresi neverjetnih razsežnosti.
Čeprav je trenutno dogajanje pod našimi nogami torej precej umirjeno, to ne pomeni, da je tudi povsem mirno.
Slovenija se trenutno manjša. Smo na stičišču dveh velikih plošč, evropske in afriške, ki se s hitrostjo več milimetrov na leto primikata ena k drugi. Zaradi tega procesa rastejo Alpe in iz istega razloga se Slovenija približno za štiri milimetre na leto skrči.
Za geologe so spremebe stalnica. Obenem raziskave kažejo, da ljudje hitro pozabimo na lekcije iz preteklosti. Pokazalo se denimo je, da spomin na naravne katastrofe zbledi najkasneje v času ene generacije in da ljudje vedno znova gradimo na krajih, kjer je pred dvajsetimi ali tridesetimi leti plaz že odnesel hišo. Priporočila stroke se v teh pogledih vse premalo upošteva.
Kar nas kot civilizacijo zavira, je vsekakor naš neverjeten človeški pohlep po poseganju v prostor. Tudi tam, kjer so naši predniki že ugotovili, da to ni primerno. Boriti se proti pohlepu je pa zelo težko. Ljudje pa smo zelo pohlepni, ko gre za krajo narave.
Kako globoke rane bo torej pustil človek na Zemljinem površju?
Udar meteorita pred 65 milijoni let ob koncu krede, ki je praktično uničil življenje na celem planetu, je pustil približno cm debelo sled na Zemljinem površju. Toliko o tem, koliko sledi ostane v dolgem časovnem obdobju tudi za največjimi dogodki. Lahko se bojimo, da bo človek nekoč v prihodnosti obveljal za velik dogodek v zemljini zgodovini. Za seboj bo brez dvoma pustil zelo močno geokemično sled, ki bo precej debelejša od enega centimetra.
Prvega maja letos bo minilo 60 let od prve izdaje časopisa z imenom Delo, celoletno praznovanje pa medijska hiša Delo začenja že danes (9. januarja). Jure Apih je bil z delom na Delu povezan skoraj štiri desetletja: od kreativnega direktorja prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji, Studia Marketing Delo, prek urednika politično-informativnega tednika Teleks, do glavnega urednika in predsednika uprave Dela. Zakaj je ideja, da časopis lahko kupi bralce zgolj iluzija? O komercializaciji in monopolih v slovenski medijski krajini, o mokrih sanjah politike imeti »svoje« medije, in tudi, zakaj so mediji krivi za vse ter kam so se izgubili slovenski »brandi«.
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kolikor letošnje leto v polju kulture, v polju umetnosti ni bilo samo Cankarjevo, je v pomembni meri minilo natanko v znamenju našega tokratnega gosta. Pa tu ne gre le za to, da je Drago Jančar na pomlad dopolnil sedemdeset let, spričo česar so se na naših knjižnih policah pojavili različni jubilejni ponatisi in izbori iz opusa prozaista, dramatika in esejista, ki ga smemo utemeljeno označiti za največjega v našem času. Ne; pomembneje se vendarle zdi, da je Jančar, zahvaljujoč romanu In ljubezen tudi, junija v vlogi kresnikovega nagrajenca prižgal kres na ljubljanskem Rožniku. Pa spet ne gre za nagrado sámo ali za to, da doslej še noben drug pisatelj tega prestižnega priznanja ni prejel štirikrat. Kar tu zares šteje, je občutek, da so Jančarjeve prepoznavne teme, ki jih zdaj na nov, svež način preigrava v In ljubezen tudi – v tem smislu velja izpostaviti vsaj brezbrižno muhavost usode, brutalno silo slepe zgodovine, neskončno krhkost ljubezni, široko polje moralne sivine, s katerim se mora moderni človek soočati, ter občutek, da ženske nemara vidijo dlje in življenje navsezadnje razumejo globlje od moških –, pravzaprav ključne teme sodobnega slovenskega človeka kot socialnega in duhovnega bitja. Kako torej Jančarju uspeva držati prst na utripu našega časa? – To vprašanje nas zaposluje v prazničnem Intervjuju na Prvem, zadnjem v letu 2018.
V goste smo povabili šampiona med športniki invalidi, slovenskega paraolimpijca, dvakratnega svetovnega prvaka v plavanju in Invalida športnika leta 2018 Darka Đurića. Kakšni so bili njegovi začetki, kako razmišlja o svoji športni poti in kakšne načrte ima v življenju, pa tudi o preseganju invalidnosti in pomembnosti tega, da se mladi invalidi ukvarjajo s športom – o tem se bo z Darkom Đurićem v sredinem Intervjuju pogovarjala Petra Medved.
Aktualni pogovori z gosti.
Dr. Darja Zaviršek, sociologinja, redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, vodja Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalka na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljica vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela je v 30 letih svojega raziskovalnega dela odprla številna pereča vprašanja in spreminjala odnos družbe do najšibkejših. Letos je izdala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje.
Tokratna gostja oddaje Intervju je dr. Darja Zaviršek, sociologinja, redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, vodja Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, ter raziskovalka na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASFH v Berlinu. Je tudi ustanoviteljica vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela. V 30 letih svojega raziskovalnega dela je odprla številna pereča vprašanja in spreminjala odnos družbe do najšibkejših. Letos je izdala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi. Dr. Darjo Zaviršek je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Dolgoletni novinar in voditelj Televizije Slovenije Slavko Bobovnik bo po novem letu zaključil štiri desetletja dolgo poklicno pot. Društvo novinarjev Slovenije mu je ob tej priložnosti podelilo nagrado Čuvaj za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva
Več kot 50 let uspešne glasbene kariere, številna sodelovanja in pesmi, ki so se zapisale v naša srca: Tu sem doma, Julija, Siva pot, Krila, Ljubav preko žice. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti - še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Alexander John, je te dni praznoval 70 let.
Te dni mineva 80 let od ustanovitve najvišje znanstvene in umetniške ustanove pri nas, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kakšno je pravzaprav družbeno poslanstvo te častitljive institucije, kako stopa v korak s tehnološkimi in družbenimi spremembami, ki jih prinaša 21. stoletje, in kako bdi nad slovensko znanostjo in umetnostjo tudi v časih, ko intelektualna odličnost, vedoželjnost in ustvarjalnost v očeh naše javnosti niso več samoumevno prepoznane kot ključne družbene vrednote? – To je nekaj vprašanj, ki smo jih ob obisku SAZU zastavili njenemu predsedniku, dr. Tadeju Bajdu, sicer strokovnjaku za robotiko in članu III. razreda Akademije za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede. Je pa pogovor mestoma tudi presegel problematiko SAZU v ožjem pomenu. Tako je akademik Bajd med drugim opozoril tudi na sistemske ovire, zaradi katerih slovenski znanstveniki svoja nova spoznanja in rešitve le z največjo težavo ponujajo našim gospodarstvenikom: Najpomembnejši je tukaj dobro delujoč inovacijski sistem, ki pa ga mi sploh nimamo. Če še znamo nekako priti do znanstvenega članka, pa potem, ko naj bi stvar prišla do nekega produkta, ki bi ga proizvajali bodisi v že obstoječih podjetjih bodisi v nekih novih firmah, ki jih mladi doktoranti ustanovijo, no, te stvari nam kratko malo ne gredo od rok. Zaradi tega seveda številni mladi intelektualci tudi odhajajo iz Slovenije. Akademik Bajd ob tem opozarja, da seveda ni nič narobe, če mlad človek za nekaj časa odide v tujino, se tam preizkusi in pridobi nova znanja. To je v sodobnem svetu celo nujno; pomembno pa je, še dodaja predsednik SAZU, da si vse pristojne institucije, tudi Akademija, vendarle zagnano prizadevajo, da bi povečali financiranje mladih, pespektivnih znanstvenikov in tako beg možganov preobrazili v “kroženje možganov”.
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Minulo nedeljo so tudi omenjeno predstavo okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. 26-letni gledališki režiser Žiga Divjak zagovarja družbeno-kritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Pedagog in filozof dr. Zdenko Kodelja o prenosu neoliberalnega razmišljanja na področje izobraževanja, o bolonjski reformi in avtoriteti učiteljev
Pogovor s prof. dr. Urošem Ahčanom, predstojnikom Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline
Mag. Miran Možina, psihiater in sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor, ustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Najprej je bil zaposlen kot psihiater v bolnici v Vojniku pri Celju. Bil je asistent na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Sodeloval in vodil je razne dobrodelne projekte psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike, njihove družine in za uporabnike psihiatrije v Društvu za prostovoljno delo in psihosocialno pomoč ODMEV. Je član Švedskega združenja za hipnozo ter član Društva za medicinsko hipnozo Slovenije. Leta 2003 je pridobil Evropsko diplomo za psihoterapijo (ECP) s strani Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP). Od leta 1998 do 2006 je bil podpredsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Leta 2007 je dobil Zlato priznanje Slovenske krovne zveze za psihoterapijo za razvoj psihoterapije. Od junija 2006 do junija 2010 je bil član Delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri Ministrstvu za zdravje. Je ustanovitelj in odgovorni urednik prve slovenske psihoterapevtske strokovne in znanstvene revije Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo. Je tudi strokovni vodja ambulante za otroke in mladostnike v okviru Psihoterapevtske ambulante na fakulteti za psihoterapevtsko znanost. Na Prvem ga gostimo ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra. Letos je izpostavljeno duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu, ki je pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se polovica duševnih motenj začne do 14. leta starosti, tri četrtine pa do 24. leta.
Slovenski matematik je prejel prestižno nagrado Kanadskega kraljevega združenja.
Društvo slovenskih pisateljev, vodenje katerega je po nepreklicnem odstopu Iva Svetine prevzela dr. Aksinja Kermauner, s tem imenom pisatelje povezuje že 50 let, čeprav so se pišoči ljudje pri nas v društveno delovanje organizirali že veliko prej, njihov vpliv pa je v preteklosti podpiral in izzival tudi družbene in kulturne spremembe. Za nekaj sprememb znotraj tega informativnega, literarnega središča si bo v prihodnje prizadevala tudi nova predsednica dr. Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica in tiflopedagoginja, ki se je do sedaj ukvarjala predvsem s področjem mladinske književnosti.
Znanje nas lahko reši iz težav in nam prinese lepšo prihodnost. Nekoč smo napovedovali, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo prodajali na tuje, žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje«- mlade diplomante, pravi doktor Miha Kos. Poudarja, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Pogum in želja po raziskovanju sta podstat Hiše eksperimentov, kjer se znanost, učenje, umetnost in humor prepletajo v celoto. Z doktorjem Miho Kosom se bomo pogovarjali o promociji znanosti in trajnostnega učenja, o vzpodbujanju pozitivnega načina mišljenja ter iskali odgovor na vprašanje, koliko korakov nas še loči od družbe radovednih in odprtih ljudi?
15. septembra 2018 bo potekala največja družbena akcija na svetu – Svetovni dan čiščenja. Na ta dan se bodo združili milijoni ljudi vsega sveta v boju proti enemu najbolj perečih ekoloških problemov – odpadkom. Tudi v Sloveniji bomo v enem dnevu ponovno očistili našo deželo. Čistilno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 že tretjič zapored organizirajo v društvu Ekologi brez meja – kot pravijo tokrat še zadnjič. Pred naš mikrofon smo povabili predsednico društva Uršo Zgojznik.
Neveljaven email naslov