Gost današnje oddaje Intervju bo Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance, ki danes potuje v Rio. Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.

Gost oddaje Intervju je mag. Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in  mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance.

Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.

Paraolimpijske igre bodo potekale Riu de Janeiru med 7. in 18. septembrom. Nastopilo bo več kot 4000 športnic in športnikov, ki se bodo merili za medalje v 23 panogah. Slovenijo bodo zastopali plavalec Darko Đurić, strelci Veselka Pevec, Damjan Pavlin, Franček Gorazd Tiršek, Franc Pinter Ančo, kolesar Primož Jeralič, maratonec Sandi Novak ter parakajakaš Dejan Fabčič. Zasedbo bosta spremljala vodja delegacije mag. Branko Mihorko in namestnica Špela Rozman Dolenc.

V športu invalidov poznamo tri vrste olimpijad: paraolimpijske igre, igre gluhih in specialno olimpijado, razlaga mag. Branko Mihorko:

»Paraolimpijske igre in igre gluhih – za oboje velja, da morajo športniki izpolniti normo. To pomeni, da je treba štiri leta vmes tekmovati čim bolje, biti na svetovnem prvenstvu med prvima dvema, biti na evropskem ali ameriškem prvenstvu med prvima dvema, da se uvrstiš. Slovenci že dolgo časa poskušamo, da bi se igre gluhih vključile v paraolimpijske igre, vendar mednarodni komite za igre gluhih to še ni sprejel, zato so te igre posebej. Na paraolimpijskih igrah nastopajo telesni invalidi ter slepi in slabovidni. Ko organizator z olimpijskim komitejem podpiše, da bo organiziral olimpijske igre, mora pogodbo podpisati tudi s paraolimpijskim komitejem. Osnovno pravilo je, da morajo biti igre organizirane enako. Z istim organizacijskim komitejem, pod istimi pogoji in zato so tudi že vsa tekmovališča pripravljena kar zadeva dostop na paraolimpijske igre. Tudi prevoz mora biti urejen. Paraolimpijske igre so posebne v disciplinah, ki imajo prilagojena pravila. Drugače pa je največja  posebnost ta, da mora športnik invalid priti do tekmovališča čim bolj neovirano. Sam ali s pomočjo, vendar ne, da je tam kakršno koli nošenje, on se mora sam pripeljati in se počutiti, da je prišel na tekmovališče. Ko pa je na tekmovališču, tekmuje v športni disciplini in tu ni velikih odstopanj,« pojasnjuje Mihorko.

Invalidnosti, ki jih imajo paraolimpijci, so zelo različne. Na vprašanje, kakšen je sistem razvrščanja športnikov v različne kategorije, je mag. Branko Mihorko odgovoril:

»Bom povedal za atletiko. Znotraj enega športa se deli invalide po funkcionalnih sposobnostih. To pomeni, da se jih za tek na 100 metrov razdeli v več skupin, kjer so skupaj podobne funkcionalnosti. Brez obeh nog, brez ene noge itd. Potem pa se te skupine daje skupaj. Zakaj? Število športnikov je med 4000 in 4200 že 16, 20 let enako. Pred 16 leti je bilo 17 športov, zdaj jih je 23. Znotraj teh športov pa se število športnikov zmanjšuje. Zato, ker je absolutna številka ves čas enaka, se potem daje skupaj določene kategorije invalidnosti. Tukaj bolje poznam primer v plavanju, kjer tekmuje naš tekmovalec  Darko Đurić. On je skupina S4 glede na svojo vrsto invalidnosti. V njegovi skupini so tudi nekateri tekmovalci, kjer na prvi pogled lahko rečemo, da niso ista vrsta invalidnosti. Vendar s pregledom ugotovijo, da so telesne funkcionalnosti podobne, zato tekmujejo v isti skupini. Včasih je bilo, da so bile te skupine med S1 in S10. Deset skupin je še vedno, vendar so v nekaterih primerih te skupine, na primer od S1 do S4, potem združene in tisti, ki je boljši, potem zmaga. Nižja številka je, težjo invalidnost ima športnik. Če gledamo vrste invalidnosti, kategorije in športe hitro vidimo, da potem nek zelo dober športnik, če hoče uspeti, mora tudi izbrati, v kateri disciplini bo tekmoval, če hoče nastopati na samih igrah.«

Problem v dopingu in v klasifikacijah  

»Same klasifikacije, kjer se razdeli, v katero vrsto invalidnosti spada invalid – to je cela znanost, medicinska stroka tu deluje, poskuša res te funkcionalnosti čim bolj združiti. Seveda so tukaj tudi zgodbe, da ko gre invalid na pregled, poskuša biti čim bolj ubogi, da bi prišel v čim nižjo kategorijo, da bi potem imel možnosti za boljši rezultat, tako da – tu so zgodbe, ki so dosti hude. In če je pri olimpijskih igrah problem samo doping, je pri paraolimpijskih igrah problem v dopingu in v klasifikacijah. V igrah v Sydneyju se mi je zgodilo, da ko je naš tekmovalec v metanju krogle bil na koncu na 4. mestu, tretji pa je bil tekmovalec, mislim, da iz Skandinavije, in so ga takoj po tekmi videli na WC-ju, da je kot paraplegik stal – takrat je bila moja naloga, da sem šel vložit pritožbo. Ko sem vložil pritožbo, so naredili pregled njegove invalidnosti in so ga diskvalificirali,« razlaga Mihorko.

In kako vidi razvoj športa invalidov pri nas?

»Predvsem me malo žalosti, da se s športom invalidov, pa tudi neinvalidov ukvarja tako malo ljudi. Ker se tako veliko mladih zadržuje doma, za računalnikom. Problem športa invalidov je vključevanje mladih v šport. Pred leti smo izvedli integracijski  proces v šolstvu, ki se je pokazal kot zelo dober, saj  otroci hodijo v šolo v sredini v kateri živijo. Prej se je dogajalo, da so šli v zavode, kjer so končali šolanje in ko so prišli domov, niso imeli nobenih sošolcev, njihovi sošolci so bili  popolnoma drugje in so se težko vključili nazaj v življenje doma. Ampak kar zadeva šport invalidov, pa je v času, ko so bili v zavodu, veliko lažje, ker smo vedeli, kje so in tam so se s športom invalidov ukvarjali. Zdaj pa so vključeni v  šole po vsej Sloveniji in je zanje zelo dobro poskrbljeno, kar zadeva matematiko, fiziko, slovenščino – teh bazičnih predmetov, velikokrat pa slišimo, da imajo za športno vzgojo dostikrat opravičilo. Saj so izjeme, veliko izjem je in tudi vem, da se športni pedagogi s tem ukvarjajo. Predvsem pa manjka po vseh krajih, da bi se otrok invalid lahko vključil v šport, v kakršen koli šport. Tukaj ne govorim o vrhunskem športu. Govorim o rekreaciji, čeprav otrokom  ne moremo reči, naj se ukvarjajo z rekreacijo, ampak naj se vključijo v kakršen koli šport, kjer bi čutili, da napredujejo, da tekmujejo.«

Ali športniki invalidi pridejo težje do dobrega treninga, če želijo trenirati? Mihorko pojasnjuje:

»Veste, kaj je razlika med športnikom  invalidom in športnikom neinvalidom? Predvsem v prihodu na trening. Športnik invalid, odvisno od vrste invalidnosti, mora veliko več vložiti, da se pripelje na trening. Ko pa so na samem treningu, pa športniki invalidi niso nič drugačni kot športniki neinvalidi. Trenirajo, trenerji jih ženejo, veliko ur treninga imajo. Dva trenerja, ki sta bila na olimpijskih igrah – trenerka strelcev in trener plavanja – bosta tudi na paraolimpijskih igrah. Se pravi, trenerji so isti, prostori so isti, pravila so takšna, kakršna so in če gledam Darka Đurića, on ima plavanje in plava. Ima istega trenerja kot neinvalidi na olimpijskih igrah in program. Praktično – šport je enak.«

Mag. Branko Mihorko razmišlja dalje:

»Kaj da šport invalidov paraolimpijcu in tudi drugim, ni treba, da je paraolimpijec? Definitivno odprtost, vstop v družbo, spoznavanje vseh zakonitosti športa. Verjamem, da vsak invalid, ki se ukvarja s športom, se tako dobro vključi v družbo, da obstajajo neki dokazi v svetu, da invalid, ki je športnik veliko manj stane državo – zdravstveno zavarovalnico, kakor tisti, ki je doma in ni športnik.«