Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Kot razlaga sogovornica, v Jemnu ne gre za državljansko vojno ali šiitsko-sunitski konflikt, temveč agresijo drugih držav: “Z izjemo Taiza v državi ni pocestnih bojev. Tudi to, da gre za šiitske borce je zelo pretirano. Hutiji, proti katerim se bori Savdska Arabija, so zaidske vere, ki je zelo blaga šiitska smer. Jemenci jih ne dojemajo za šiite, jim to niti ni pomembno. Če povem primer: ko sem v glavnem mestu Sani ljudi spraševala, kakšna je njihova vera, so rekli, da so zaidi, suniti.”
V Jemnu nemiri divjajo že od začetka arabske revolucije, vojna pa se je razplamtela marca 2015, ko je državo napadla koalicija pretežno sunitskih držav s Savdsko Arabijo na čelu. Pobudo za napad je dal predsednik države Abdrabuh Mansur Hadi, ki je ob prevzemu oblasti s strani skupine Hutijev pobegnil v severno sosedo.
Kot pravi Tina Zorman, je Hutijem vzpon na oblast sicer omogočil prav Hadi: “Hutiji so skupina oziroma družina s severa Jemna, ki je še v času pred arabsko pomladjo, ko je bil na oblasti dolgoletni predsednik Ali Abdullah Saleh, začela gibanje proti državi, saj je eden od njihovih ciljev boj proti korupciji. Kot rečeno prihajajo s severa države in tisočletje so tam imeli zaidsko kraljestvo, ki je razpadlo sredi 20. stoletja. Pozneje država v to območje ni veliko vlagala in pričeli so se upori.
Hadi je Hutije uporabil za odstranitev islamske stranke, kar so tudi naredili. Potem pa so dobili večje apetite in septembra 2014 zavzeli Sano. To za prebivalce ni bilo nič strašnega, saj so poskrbeli, da ni bilo več ugrabitev in da se je zmanjšala korupcija.
Zormanova je prepričana, da sta glavna vzroka za agresijo Savdske Arabije in drugih pretežno sunitskih držav, ki napadajo Jemen, naravna bogastva in geostrateška lega države: “Strateška lega je odlična. Jemen kontrolira Bab el Mandeb, preliv, skozi katerega gredo velike količine nafte iz Rdečega morja v Evropo in po svetu. Jemen ima tudi ogromno naravnih bogastev. Razne študije kažejo, da zaloge nafte zadostujejo za 50 let za cel svet. Zaradi vsega tega druge države na čelu Jemna potrebujejo predsednika-lutko, ki bo delal tako, kot oni želijo. Hutiji tega ne bi delali”
Tina Zorman je v Jemen prvič prišla leta 2003, po letu 2005 je z družino tam bivala stalno. Kljub temu, da gre za državo, ki je tako ena najrevnejših kot ena najbolj nemirnih na svetu, do marca 2015 ni želela oditi. “Jemen je vedno veljal za burno deželo. Znan je bil po velikih količinah orožja, ugrabitvah tujcev, napadih Al Kaide. Se pa to ni dogajalo množično, ne v velikih mestih, le na podeželju. V Sani smo se počutili varne. Vedeli smo, kam lahko gremo, kam ne, kateremu predelu se moramo izogibati. Znano je bilo, kdo se bori proti komu.
Kar se je zgodilo v noči s 25. na 26. marec 2015 pa je bilo nekaj drugega. Presenetili so nas letalski napadi in eksplozije bomb. Šele zjutraj smo izvedeli, da devet držav pod vodstvom Savdske Arabije napada Jemen. Že prvo noč je bilo veliko civilnih žrtev. Presenetili so tudi zaposlene v mednarodnih organizacijah, ki so potem takoj hoteli zapustiti državo. Mi pa smo prvi dan še živeli v zanikanju, mislili smo, da ne bo nadaljnjih napadov.
Takrat sem začela delati na tem, da z družino čim prej zapustimo Jemen.” Kot pravi, večina Jemencev te sreče ni imela, nekateri svojih domov niti ne želijo zapustiti. Največ jih je notranje razseljenih – okoli 3 milijone – ostali so ostali na svojih domovih, da jih ne bi zasedel kdo drug. V tujino so lahko odšli le tujci, tisti, ki so imeli mednarodne potne liste, potomci tujcev. “Tudi lega Jemna Jemencem ne omogoča, da bi odšli kam drugam. Na severu je Savdska Arabija, ki jih napada, na vzhodu Oman, do katerega je okoli dva tisoč kilometrov, na morju ladje bombardirajo.”
Tina Zorman informacije o stanju v Jemnu dobiva od prijateljev in moževe družine. Kot pojasnjuje, Sano še vedno kontrolirajo Hutiji in če ni bombardiranja, življenje tam teče skoraj normalno. “Ljudje so najprej ostajali doma, zdaj ne več. Rečejo si “kakor bo bog dal” in se odpravijo ven. Začeli so se manj bati, vsega hudega se navadiš. Postali so manj imuni na bombardiranje.
Jemenci so vajeni vsega hudega. Veliko vojn je že za njimi. Mi bi v času vojne veliko težje živeli kot oni.
Delajo, kar pač imajo dela. Veliko poslov stoji, še vedno pa delujejo storitve. Še vedno gojijo kat, drogo, ki jo žvečijo. Če vse drugo propade, to vedno je. Elektriko so v Jemnu že pozabili. Osnovne dobrine so zelo drage.”
Vsi ljudje so šli za en sloj nazaj – prej revni zdaj dobesedno stradajo, srednji sloj je reven …
“Savdska Arabija in zaveznice so cel sever Jemna razglasile za vojaško območje in ga zdaj nenormalno bombardirajo. Napadajo noč in dan, uporabljajo tudi kemično orožje. Bombardirajo vse od bolnišnic do šol. Zaradi tega so sever zapustili tudi Zdravniki brez meja, ki so jim večkrat bombardirali bolnišnice. Gre za genocid nad severom Jemna.”
Sogovornica pravi, da Hutijev to ne bo ustavilo, so rojeni bojevniki: “Če se pogovarjaš z ljudmi s severa, rečejo, da imajo otroke za vojno. Ne bojijo se umreti. So edini, ki lahko v Jemnu nekaj naredijo v vojaškem smislu. So edini, ki so lahko v preteklosti sčistili območja, kjer je bila Al Kaida.”
Kljub bombardiranju in embargu Hutiji nimajo težav z dostopom do orožja: “Druge sile so v Jemen poslale plačance iz Senegala, Mavretanije, Kolumbije, Gvatemale. Nenormalno od kod vse so ti vojaki. Jemenci se jih ne bojijo in jih premagujejo, pri tem pa zasežejo veliko orožja.
Prav orožje je tisto, pravi Tina Zorman, zaradi katerega tuje države ne naredijo ničesar, da bi se vojna v Jemnu končala. “Gre za velik orožarski posel. Številne, tudi evropske države prodajajo orožje Savdski Arabiji in njenim zaveznicam. Med njimi je na primer tudi Črna gora.”
Združeni narodi redno opozarjajo na humanitarno krizo v Jemnu. Na to, da vsakih 10 minut umre en otrok, da ima kar 14 milijonov Jemencev nezanesljiv dostop do hrane, več kot 19 milijonov pa jih nima varnega dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe. Zormanova pravi, da je njihovo delovanje dvolično, da so ljudje jezni na organizacijo.
Jemen je bombardiran stokrat na dan, med žrtvami je veliko civilistov, zbrali so dokaze, da je veliko tudi otrok. Tudi na podlago tega so ZN Savdsko Arabijo uvrstili na seznam kršiteljic pravic otrok. Ta pa je zagrozila s prenehanjem financiranja služb OZN in nato so jo s seznama zbrisali.
Razmere na terenu so izjemno kaotične – v Jemnu se borijo Hutiji, države Zalivskega sveta za sodelovanje, tuji plačanci, del državne jemenske vojske je za Hadija, del za prejšnjega predsednika Hadija in so na strani Hutijev.
Jemen je izjemno kompleksen. Koalicije se zelo hitro spreminjajo. Nekdo, ki je danes zaveznik, jutri morda ne bo več.
Zormanova meni, da bo mir v Jemnu zavladal le, če bodo tuje sile odšle iz države. ” A razsut Jemen jim odgovarja, tak je najboljši za njih.”
Neubesedljive zvočne igre, od filozofije k antropologiji glasbe; Trate vaše in naše mladosti, Metodologija preučevanja načinov življenja, temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji; Na trdna tla, brezsramni pogled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja; Glasbeni pojmovnik za mlade … je le nekaj naslovov monografij, ki izstopajo v bogati biografiji znanstvenika, rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Dr. Rajko Muršič je humanist, opazovalec in raziskovalec človekovega vedenja v različnih situacijah, tudi tistih, ob katerih nastaja umetnost in ena od njih je glasba. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine je ena redkih v svetu. Ob tem je dr. Rajko Muršič član številnih mednarodnih in domačih strokovnih društev, pa uredništev, je redni sodelavec prirejanja in aktivnega udeleževanja mednarodnih znanstvenih simpozijev. In je profesor, ki mladim odpira pogled na človečnost. Dr. Rajko Muršič je bil gost sredinega Intervjuja, ki je potekal v terenskem studiu na prizorišču 38. mednarodnega festivala Druga godba.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Kliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Aprila letos je bil prof. dr. Jože Rovan že drugič skoraj soglasno izvoljen za predsednika ene izmed naših najpomembnejših organizacij, to je Planinske zveze Slovenije. Pohodniški in kolesarski vodnik, inštruktor, vodja akcij urejanja planinskih poti in urednik planinskih zemljevidov je bil na to mesto prvič izvoljen leta 2018. Sicer izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti se je šolal doma in v tujini, dva mandata pa je bil tudi predstojnik Katedre za statistiko. Kakšna je vloga PZS v sedanjosti? Kakšne izzive prinaša za to organizacijo prihodnost? Kakšna je usoda množičnih organizacij pri nas in kakšni so njegovi načrt v drugem mandatu? Z Jožetom Rovanom se bo v Intervjuju pogovarjal Jure K. Čokl.
Dr. Alenka Jelen je predavateljica na področju odnosov z javnostmi, komuniciranja, medijev in kulture na Univerzi Stirling na Škotskem, kjer gojijo bogato tradicijo akademskega raziskovanja tega področja. Pri svojem delu se dr. Jelen trenutno zlasti posveča vlogi žensk v odnosih z javnostjo, komuniciranju v obdobju pandemije in političnemu komuniciranju. Kje so primeri dobrih praks, kaj je to informacijska higiena, zakaj je jezik tako pomemben, kako komuniciranje oblikuje javno mnenje in kaj se zgodi, ko se pojavijo laži in nekonsistentnosti? O vsem tem se bo v sredinem Intervjuju na Prvem z dr. Alenko Jelen pogovarjala Mojca Delač.
Na dan upora proti okupatorju obujamo spomin na pesnika, upornika, partizana, narodnega heroja, čigar pesmi imajo po besedah literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla med osupljivimi 12 tisoč pesmimi upora, kolikor so jih našteli zgodovinarji iz okupacijskega časa, prav gotovo poseben pomen. Karla Destovnika - Kajuha, ki je umrl pri komaj 21-ih letih, spoznavamo prek pripovedi Vlada Vrbiča – publicista, kulturnega delavca in odličnega poznavalca Kajuha. Vrbič je pred dvema letoma izdal roman Prestreljene sanje in v njem romaneskno opisal Kajuhovo življenjsko zgodbo, njegovo očitno nadarjenost in čas, ki je od fanta zahteval odraslost, vztrajnost, socialno pravičnost, ljubezen do domovine in brezpogojen boj za osvoboditev izpod okupatorskega škornja.
Dva meseca že spremljamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine – mesta so zravnana s tlemi, na tisoče civilistov je bilo ubitih, posiljenih in pohabljenih, milijoni beguncev so zbežali na zahod, v Evropo. Medtem se je ruska vojska, ki je na začetku vojne utrpela nepričakovane poraze v okolici Kijeva, prerazporedila in zdaj stopnjuje svoje napade na jugu in vzhodu države. A medtem ko vse to opazujemo, si še vedno ne znamo čisto natančno odgovoriti, zakaj je oblast nad Ukrajino sploh tako pomembna za predsednika Putina? Zakaj se na presenečenje mnogih – še zlasti pa oblastnikov v Kremlju – vlada v Kijevu ob napadu ni sesula kot hišica iz kart? In kaj bi se moralo zgoditi na bojišču in na diplomatskem parketu, da bi Kremelj naposled ustavil svoj vojaški stroj? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva dr. Simona Malmenvalla
Dr.Rok Mihelič je agronom, ki z napredno mislečimi somišljeniki opravlja pionirsko delo na področju širjenja znanja o ohranitvenem ali kot mu pravijo nekateri regenerativnem kmetijstvu. Prizadeva si za manjšo odvisnost kmetov od kapitalskih in političnih lobijev. Zaposlen je na Biotehniški fakulteti, na katedri za pedologijo in varstvo okolja. Kot poznavalec znanosti o tleh, ki je precej redka pri nas in v Evropi se profesionalno posveča ohranjanju vitalnih živih tal. Študentom prenaša znanje s predmetov Gnojenje in rodovitnost tal, Agroekosistemi in varstvo okolja, Trajnostno kmetijstvo in Gospodarjenje z biogenimi odpadki in raziskovalec naravnih procesov, za ohranjanje živosti tal. Je privrženec celovitega, trajnostnega razvoja kmetijstva, kot nepogrešljivega dela krožne ekonomije celotne družbe. Poleg dela na fakulteti je dejaven tudi v neprofitnih organizacijah, ki širijo manjkajoče znanje o ekonomsko vzdržni metodi kmetovanja, ki na dolgi rok ne izčrpava zemlje.
Če vozite gorsko kolo in ste že kdaj bili na Koroškem, je zelo malo možnosti, da še niste slišali za Aneja Štrucla. Njegov oče, legenda med gorskimi kolesarji Dušan Štrucl - Dixi, je že leta 1995 ustanovil prvi gorskokolesarski hotel v Sloveniji – Hotel Club Krnes. Že leto pozneje je organiziral prvo tekmovanje za slovenski pokal v Downhillu Divja jaga in ga nato izvedel še v naslednjih dvanajstih letih. Leta 2008 se je Dušan z družino preselil v Jamnico in tam se začne tudi zgodba našega sogovornika, njegovega sina Aneja, ki je zdaj alfa in omega ekohotela Koroš in kluba gorskih kolesarjev Bikenomad. O njegovem delu, izzivih, ki jih je moral premagati, in združitvi številnih udeležencev v uspešno zgodbo koroškega turizma se bo z njim pogovarjal Jure K. Čokl.
Jože Krmelj, obrtnik leta 2021, je skupaj z ženo že sedma generacija, ki ohranja kovaštvo na Kovačiji Krmelj že od leta 1870. Nagrajenec, ki je dejavnost prevzel pred dvaintridesetimi leti, kovaštvo razume in doživlja kot umetnost in ustvarjanje, saj so vsi njihovi tradicionalni izdelki unikatni in skovani s kladivom. Žalosti pa ga usihanje kovaške obrti, za katero se mladi ne zanimajo več. Jože Krmelj na prvo mesto postavlja kakovost izdelkov in si ne želi širitve. Prizadevanja, da ohranijo obrt in tradicijo kovaštva, so bila vedno v ospredju in še danes potrjujejo pravilnost njihove poslovne odločitve.
Petki na Pogačarjevem trgu v Ljubljani so se v zadnjem desetletju spremenili. Razlog? Kulinarična tržnica Odprta kuhna, ki je v naš prostor prinesla koncept ulične prehrane. Zasluge za to gredo podjetnici Almi Kochavy in njenemu možu. Nenehno išče zamisli za povezovanje restavracij in gostincev s potrošniki, gosti, jedci. Z vizijo in jasnimi cilji želi premikati meje in pustiti pečat v slovenski gastronomiji. Kako hrana igra povezovalno vlogo v njenem življenju, pa v današnjem Intervjuju. Z Almo Kochavy se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Zdravnica, ki se je skoraj 30 let ukvarjala s preventivnimi programi, se je v zadnjih letih trudila za implementacijo programa Mira - nacionalnega programa za duševno zdravje. Program narekuje vzpostavitev mreže centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogoča dostop pomoči in podpore vsem ljudem na vseh koncih Slovenije. Program žal še ni v polni meri zaživel, kar se je izkazalo tudi v času pandemije covida. Strokovnjaki so namreč že desetletje in več opozarjali, da moramo kot družba večjo skrb nameniti krepitvi duševnega zdravja. A žal na tem področju ni bilo in še vedno ni dovolj smelih korakov naprej.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je v pogovoru z voditeljico Tito Mayer povedala, kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je, v pogovoru z voditeljico Tito Mayer, povedala kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva, verjame v socialne vrednote. Februarska stavka je v prizadevanjih za boljše plače, normative in standarde povezala različne poklicne skupine v zdravstvu in socialnem varstvu. Irena Ilešič Čujovič, kritična tudi do vladnih odločitev, ve, da morajo vztrajati. Poznavanje razmer, znanje, vztrajnost, odločnost, preudarnost so vrline, ki jih diplomirana pravnica na čelu sindikata s 17.000 člani potrebuje na pogajanjih in v vsakodnevnih prizadevanjih za boljši socialni položaj zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.
Andrej Stopar, aktualni dopisnik v Washingtonu in nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Moskvi, analizira največji vojaški spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.
Lojze Krajnčan je dirigent, skladatelj in aranžer. Nekdaj tudi pozavnist. Že skoraj štirideset let je član Big Banda RTV Slovenija. Obiskoval je Glasbeno akademijo v Gradcu, kasneje pa se je izobraževal tudi na sloviti univerzi Berklee v Bostonu. Najprej se je zaposlil kot pozavnist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, po letu dni pa je postal član hišnega jazzovskega orkestra, leta 1993 pa tudi njegov stalni dirigent. V vseh teh letih se je podpisal pod številne projekte; njegov opus je precejšen in tudi izredno pester: od otroških skladb, šansonov, predelav ljudskih napevov in resne klasične glasbe, do del za revijski in jazzovski orkester. To širino mu daje nenehna želja po raziskovanju, iskanje novih kompozicijskih izražanj je kljub dolgoletnim izkušnjam še vedno prisotno. Ne glede na to ali gre za aranžmaje ali avtorsko delo, so v ospredju neverjetna natančnost, poglobljenost in spoštovanje do glasbenega gradiva in glasbe kot umetnosti. Vsaka partitura Lojzeta Krajnčana je zgodba zase in v vsaki zgodi se zrcali njegova duša. Ob njegovi okrogli obletnici se v intervjuju pogovarjamo o njegovi skladateljski poti, dotaknemo se njegovega odnosa do big banda kot institucije, njegove vloge v slovenskem glasbenem prostoru, sodelovanja z mlajšimi glasbeniki ter tudi trenutnega stanja glasbe v Sloveniji.
Janez Starman je od maja lani predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, pred tem je bil tri mandate njen podpredsednik. Med drugim je bil sodniški pripravnik pri višjem sodišču v Kopru, dobrih 20 let je samostojni odvetnik. Že vrsto let je mediator. Ni mu tuja niti politika – za zdaj lokalna. Je nepoklicni podžupan mestne občine Koper, tudi mestni svetnik. Z Janezom Starmanom se bomo pogovarjali o položaju odvetnikov, o tem, kako je na njihovo delo vplivala epidemija. Vprašali ga bomo tudi, v kakšnem stanju je po njegovem mnenju pravna država pri nas in ali smo Slovenci res pravdarski narod. V studiu Prvega se z njim pogovarja Jolanda Lebar.
Neveljaven email naslov