Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja - podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? - Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.

Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja – podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? – Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku.