Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!

Intervju z Barbaro Mali, članico humanitarne organizacije Norwegian People`s Aid, ki od začetka leta 2015 živi in dela na severu Iraka

Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Kot pravi, je to, kar se jim je zgodilo, povzročilo travmo celotni jazidski skupnosti.

S tem, ko se v vojnah posiljuje ženske, se posili celotno skupnost. Gre za kolektivno travmo. Vse, kar se je dogajalo ugrabljenim ženskam – bile so spolne sužnje, spreobrniti so se morale v islam, kar je za Jazide grozno, saj je v srži njihove identitete jazidska vera – se je dogajalo celotni skupnosti. Gostili smo raziskovalce ene od nemških fakultet, ki so po  enem mesecu dejali, da niso še nikjer identificirali tako visokega post travmatskega sindroma. Ne le med ženskami, med celo skupnostjo.

Jazidska skupnost je ugrabljene ženske sprejela nazaj v svoje vrste, kljub temu da so v Iraku za posilstvo običajno okrivljene ženske same. Jazidski verski voditelji so v tem primeru naredili izjemo, izrekli fatvo.

Skupnost je bila precej prijazna s temi dekleti. Stalno poudarjajo, da so na nek način svete, da so trpele za jazidsko skupnost. Hkrati pa imamo individualne primere, ko na zunaj zgleda vse v redu, potem pa dekleta povedo, da jih doma kličejo “isisova nevesta”. Pogosto se dogaja tudi naslednje –  če je v družini umrl sin, brat, oče, ali če je še vedno ugrabljen, če je izginil, ona pa je prišla nazaj, se – zanimivo – pojavlja ta moment: “Ti si manj vredna, bilo bi nam ljubše, če bi imeli sina, brata, torej moškega v družini nazaj, pa tebe mogoče ne.”

V primeru žensk so torej verski voditelji naredili izjemo, česar pa niso želeli narediti v primeru otrok, ki so prišli na svet med ugrabitvijo. Barbari Mali so med pogovori dejali, da naj zanje poskrbi Evropa.

Za njih je nesprejemljivo, da bi skupnost tega otroka sprejela, saj se v iraški zakonodaji in kulturi identiteta deduje po očetu. Mama je Jazidka, otrok pa musliman, kar je razlog, da skupnost zavrača take otroke.

Jazidinje se tako odločajo za naslednje možnosti – sledijo otrokovemu očetu, borcu ISIS-a v tujino; bivališče skupaj z otrokom poiščejo v katerem od begunskih taborov ali podzemnih zatočišč; mnoge pa otroke zapustijo in se vrnejo v svojo rodno skupnost.

Več o delu Barbare Mali, usodi Jazidinj po vrnitvi v svojo skupnost in splošnem stanju v Iraku po propadu Islamske države, pa na posnetku.