Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Italija bo še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala - ne da bi propadla in ne da bi se rešila."
Popularni italijanski filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti je slovenski javnosti dobro znan, saj lahko v prevodih beremo nekaj njegovih znamenitih del, kot so Miti našega časa, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter delo O ljubezni. Petinsedemdesetletni nekdanji profesor beneške univerze živi v Milanu, na slovenski prostor pa ga vežejo tudi osebni razlogi: njegova pokojna soproga je bila namreč tržaška Slovenka. Galimberti je znan po neizprosni odkritosti, v svojih premislekih pa spretno združuje zahtevno filozofsko misel s primeri iz vsakdanjosti. Obiskali smo ga na njegovem domu – z namenom, da bi odkrili njegove poglede na predvolilno Italijo.
Umberto Galimberti, svojčas prepričan komunist, je bil v teh tednih domala edini sogovornik, ki je odkrito podprl politično linijo sekretarja Demokratske stranke in nekdanjega premierja Mattea Renzija. Toda to je samo ena od profesorjevih ugotovitev v pogovoru, ki ni mogel ostati samo pri Italiji. Najprej o nihilizmu med mladimi.
“V tem desetletju se razpoloženje ni spremenilo. Razlika je v tem, da je leta 2007, ko je izšla moja knjiga Grozljivi gost, med mladimi vladala nekakšna vdanost v usodo. Odzivali se niso na nič. Mlade sem takrat provociral, naj sprožijo kakšno revolucijo. Odgovarjali so mi, da to nima smisla. Pohlevno so sprejemali pogodbe za omejeni delovni čas in razne projektne pogodbe, ob katerih bi moja generacija pognala sistem v zrak. Toda kje je glavna razlika med njimi in generacijo ’68 – zakaj ta njihova vdanost v usodo? Mladi mi takrat niso znali odgovoriti na to vprašanje. Sam sem odgovor našel v pravilu, da je razredni boj učinkovit takrat, kadar je plod konflikta med dvema nasprotnima hotenjema. Leta ’68 – povedano s prispodobo – sta bila to lastnik Fiata in delavski razred.”
Kako naj razumemo ta nenehni spopad med neofašisti in protifašisti v Italiji? In to skoraj stoletje po nastopu historičnega fašizma?
“Fašizem v Italiji ni nikoli izginil. Nikoli ni zamrl. Toda fašizem, kot smo ga poznali še ob koncu režima, je imel politično vrednost, bil je institucionalen in v nekem smislu ustaven. V resnici ne vem, ali se fašizem zdaj obnavlja. Prej bi rekel, da se povečuje raven nevednosti in zmanjšuje raven razumnosti. Predvsem pa manjkajo čustva; čustvo je tisto, ki človeku ne dovoljuje pobijanja drugih. Toda pazite: čustvo ni naravni pojav. Čustvo je kulturni pojav. Čustev se človek nauči – in to pri književnosti. Tam se človek nauči ljubezni, bolečine, obupa, radosti, dolgčasa. Čustev se naučimo z zgodbami in nikjer drugje. Če se jih ne naučimo, nam ostanejo samo vzgibi in občutki. Takšna osnova pa človeka vodi neposredno v dejanja, saj sebe ne zna ubesediti.”
Kaj čaka Italijo? Kako se bo razvijala v naslednjih desetih letih?
“Če se ne bo pojavil kakšen razsvetljeni diktator, bomo šli naprej v istem slogu kot doslej. Ko govorim o razsvetljenem diktatorju, imam v mislih kakšnega Renzija – drugih ne vidim.”
Profesor Galimberti v prihodnosti ne vidi veliko sprememb, po vsej verjetnosti bo Italija nadaljevala tako kot doslej in kot je zapisano v italijanskem značaju, ko hočejo vedno vsem ugoditi. Predvsem politiki, ki bodo socialne ukrepe dosledno prezrli. Pravi, da revolucije ne bodo doživeli, ker je Italijani še nikoli niso sprožili.
“Italija bo torej še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala – ne da bi propadla in ne da bi se rešila. Tako jo vidim čez deset let. Kar pa se mi zdi gnusno, ker bo družba ostala brez slehernega zanosa. Noben mlad človek se ne more navdušiti nad družbo, kot je današnja italijanska. Razen če razpade Evropska unija.”
"Italija bo še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala - ne da bi propadla in ne da bi se rešila."
Popularni italijanski filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti je slovenski javnosti dobro znan, saj lahko v prevodih beremo nekaj njegovih znamenitih del, kot so Miti našega časa, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter delo O ljubezni. Petinsedemdesetletni nekdanji profesor beneške univerze živi v Milanu, na slovenski prostor pa ga vežejo tudi osebni razlogi: njegova pokojna soproga je bila namreč tržaška Slovenka. Galimberti je znan po neizprosni odkritosti, v svojih premislekih pa spretno združuje zahtevno filozofsko misel s primeri iz vsakdanjosti. Obiskali smo ga na njegovem domu – z namenom, da bi odkrili njegove poglede na predvolilno Italijo.
Umberto Galimberti, svojčas prepričan komunist, je bil v teh tednih domala edini sogovornik, ki je odkrito podprl politično linijo sekretarja Demokratske stranke in nekdanjega premierja Mattea Renzija. Toda to je samo ena od profesorjevih ugotovitev v pogovoru, ki ni mogel ostati samo pri Italiji. Najprej o nihilizmu med mladimi.
“V tem desetletju se razpoloženje ni spremenilo. Razlika je v tem, da je leta 2007, ko je izšla moja knjiga Grozljivi gost, med mladimi vladala nekakšna vdanost v usodo. Odzivali se niso na nič. Mlade sem takrat provociral, naj sprožijo kakšno revolucijo. Odgovarjali so mi, da to nima smisla. Pohlevno so sprejemali pogodbe za omejeni delovni čas in razne projektne pogodbe, ob katerih bi moja generacija pognala sistem v zrak. Toda kje je glavna razlika med njimi in generacijo ’68 – zakaj ta njihova vdanost v usodo? Mladi mi takrat niso znali odgovoriti na to vprašanje. Sam sem odgovor našel v pravilu, da je razredni boj učinkovit takrat, kadar je plod konflikta med dvema nasprotnima hotenjema. Leta ’68 – povedano s prispodobo – sta bila to lastnik Fiata in delavski razred.”
Kako naj razumemo ta nenehni spopad med neofašisti in protifašisti v Italiji? In to skoraj stoletje po nastopu historičnega fašizma?
“Fašizem v Italiji ni nikoli izginil. Nikoli ni zamrl. Toda fašizem, kot smo ga poznali še ob koncu režima, je imel politično vrednost, bil je institucionalen in v nekem smislu ustaven. V resnici ne vem, ali se fašizem zdaj obnavlja. Prej bi rekel, da se povečuje raven nevednosti in zmanjšuje raven razumnosti. Predvsem pa manjkajo čustva; čustvo je tisto, ki človeku ne dovoljuje pobijanja drugih. Toda pazite: čustvo ni naravni pojav. Čustvo je kulturni pojav. Čustev se človek nauči – in to pri književnosti. Tam se človek nauči ljubezni, bolečine, obupa, radosti, dolgčasa. Čustev se naučimo z zgodbami in nikjer drugje. Če se jih ne naučimo, nam ostanejo samo vzgibi in občutki. Takšna osnova pa človeka vodi neposredno v dejanja, saj sebe ne zna ubesediti.”
Kaj čaka Italijo? Kako se bo razvijala v naslednjih desetih letih?
“Če se ne bo pojavil kakšen razsvetljeni diktator, bomo šli naprej v istem slogu kot doslej. Ko govorim o razsvetljenem diktatorju, imam v mislih kakšnega Renzija – drugih ne vidim.”
Profesor Galimberti v prihodnosti ne vidi veliko sprememb, po vsej verjetnosti bo Italija nadaljevala tako kot doslej in kot je zapisano v italijanskem značaju, ko hočejo vedno vsem ugoditi. Predvsem politiki, ki bodo socialne ukrepe dosledno prezrli. Pravi, da revolucije ne bodo doživeli, ker je Italijani še nikoli niso sprožili.
“Italija bo torej še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala – ne da bi propadla in ne da bi se rešila. Tako jo vidim čez deset let. Kar pa se mi zdi gnusno, ker bo družba ostala brez slehernega zanosa. Noben mlad človek se ne more navdušiti nad družbo, kot je današnja italijanska. Razen če razpade Evropska unija.”
Nagrada Mentor leta, ki jo vsako leto podeljuje Društvo Mlada akademija, je namenjena promociji dobrega mentorstva in dobrih mentorskih praks in tudi osebnemu priznanju dobrih mentorjev. Prestižni naziv Mentor leta 2023 je prejel profesor doktor Roman Kuhar iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga gostimo v tokratni oddaji Intervju. Z njim se je o njegovem mentorskem, predavateljskem in raziskovalnem delu na področju enakosti spolov, diskriminacije, homofobije, državljanstva in človekovih pravic pogovarjala Urška Henigman.
Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.
O šolskem sistemu, novostih, potrebah in številnih težavah Mojca Mihelič brez ovinkov pove svoje mnenje. Ta sistem pozna do obisti. Najprej je bila učiteljica matematike in fizike. Že šestnajst let je ravnateljica osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani, od lani pa je tudi predsednica združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol. Pred nekaj dnevi je povedala: »V šolstvu vlada alarmantno stanje.« Kateri so največji problemi, ali se starši res preveč vtikajo v šolanje svojih otrok, kaj meni o uvedbi drugega tujega jezika v osnovno šolo, kaj o tem, da bi pametne telefone izgnali iz šolskih prostorov, ali imamo pri nas res brezplačno šolo – to je le nekaj vprašanj zanjo.
Verena Vidrih Perko, doktorica arheoloških in muzeoloških znanosti, že desetletja prepleta obe stroki. Bogata spoznanja o ohranjanju in prenašanju dediščine pa uspešno širi v različnih sredinah od študentov na Filozofski fakulteti do zagnanih slušateljev v Gorenjskem muzeju. V zadnjih letih jo navdihujejo zgodbe in njihova sporočila, še posebej jo navdušujejo zgodbe v dialektih, ki se kot pomembna dediščina ohranjajo v izvornem prostoru. Slovensko muzejsko društvo je Vereni Vidrih Perko za odličnost strokovnega dela podelilo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. Arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja v Kranju, je avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov. Z veseljem se spominja izkopavanj na Ajdni ter številnih odmevnih arheoloških razstav: Železna nit, Zlata doba Karnija, soustvarjala pa je tudi pregledno razstavo Prelepa Gorenjska.
Kolesarska strast, filozofska misel in predanost trajnostnemu razvoju. Kako kolesarjenje spreminja življenja ljudi in mesta? Kako vpliva na zdravje in okolje? Spoznajte kolesarskega aktivista Andreja Klemenca, ki je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Izvedeli boste, kako je od študija filozofije prešel v okoljski aktivizem ter s svojimi idejami in projekti spodbujal zeleno energijo in okolju prijazno prometno politiko.
Pred mednarodnim dnevom muzejev smo v oddajo Intervju povabili direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Miho Jerška. V njem se že vrsto let spopadajo s prostorsko problematiko. V muzejski zgradbi na Prešernovi sta namreč kar dva državna muzeja: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije. Lani je ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani. Zato so v muzeju optimistični glede rešitve tega problema, precej drugače pa je na področju kadrov. V soboto, 18. maja, bodo tudi v slovenskih muzejih in galerijah počastili mednarodni dan muzejev. Letošnja izbrana tema je Muzeji za izobraževanje in raziskovanje in poudarja ključno vlogo kulturnih ustanov za zagotavljanje celostnega izobraževanja. Želijo, da bi muzeji na ta dan še posebno spodbujali k bolj trajnostnemu in vključujočemu svetu. Muzeji so dinamična izobraževalna središča, ki spodbujajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Letos želijo predstaviti svoj prispevek k raziskovanju in širjenju novih idej. Muzeji so ključni prostori, v katerih se prepletajo področja od umetnosti in zgodovine do znanosti in tehnologije in oblikujejo naše razumevanje sveta. Številni strokovnjaki v naših muzejih opravljajo pomembno raziskovalno delo, izsledke teh raziskav pa muzeji širijo med ljudi s svojimi izobraževalnimi programi, ki so namenjeni mladim in odraslim, strokovnjakom in laikom. Tako so zapisali v Mednarodnem muzejskem svetu za Slovenijo.
Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.
Goran Lukić se za pravice nevidnih delavcev bori že vrsto let – na svojem, torej na Delavski svetovalnici je zadnjih osem let. Pravi, da je Slovenija na področju delavskih pravic v nevarnem trenutku: navzven se zdi vse brezhibno, a v zakulisju je vse kar precej kaotično neorganizirano. Dogajanje na delovni inšpekciji označi za svetilnik, ki bi moral braniti delavstvo, a je tamkaj luč očitno ugasnila. V katerih panogah je največ delavskih kršitev? Kako ocenjuje delo ministra za delo? In ali mu je bilo ponujeno mesto glavnega delovnega inšpektorja?
Ko se je prof. dr. Ani Krajnc in dr. Dušani Findeisen porodila zamisel o izobraževanju starejših in se je leta 1984 prvih šest starejših študentov začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine, si nihče ni predstavljal, da bo 40 let pozneje Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje razvita nacionalna mreža. Takrat je bila misel o starejših, ki se učijo, precej nenavadna in pogumna, saj marsikdo ni razumel, zakaj bi si človek po upokojitvi pridobival nova znanja. Gospa Alijana Šantej je ena tistih, ki niso niti malo dvomili o pomembnosti izobraževanja v katerem koli življenjskem obdobju, ko se je pridružila sodelavcem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. "V tistem obdobju," pravi, "je bilo veliko vprašanj in začudenja, a tudi veliko podpore." Gospa Alijana Šantej je vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, v tokratni Intervju jo je povabila Lucija Fatur.
Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanov
Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?
V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv
Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic
Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..
Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.
Gostja današnjega intervjuja je direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. Gre za strokovno neodvisno ustanovo, čeprav sodi pod vlado. Ukvarja se z analizo gospodarskih gibanj. Najbolj so prepoznavni po Pomladanski in Jesenski napovedi. Na podlagi preteklih gibanja napovedo kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Zelo odmevno je tudi poročilo o produktivnosti, pa o razvoju, pa potem še vrsta mesečnih analiz na primer Ekonomsko ogledalo, v zadnjem času pa tudi kratki tedenski odmevi na izbrane kazalce, grafi tedna. Zametki Urada so še v prejšnji državi, takrat je bil zavod za družbeno planiranje, v samostojni državi se je preoblikoval v zavod za makroekonomske analize in razvoj, od leta 94, torej 30 let, pa deluje kot Urad. In omenjeni urad zdaj že peto leto vodi direktorica Maja Bednaš.
V oddaji Intervju smo tokrat gostili predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško Gorazda Pfeiferja. Iz operaterja jedrskega reaktorja in vodje proizvodnje se je povzpel do direktorja najpomembnejšega elektroenergetskega objekta v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, energetski stabilnosti države, vlogi krške nuklearke pri prehodu v brezogljično družbo, proizvodnji vodika v nuklearkah in tudi o reaktorjih četrte generacije, ki bodo omogočali bistveno višjo proizvodnjo električne energije in hkrati zagotavljali večjo varnost. Spoznajte Gorazda Pfeiferja, izjemnega jedrskega strokovnjaka, ki je znanja in izkušnje nabiral tudi v Združenih državah Amerike in ki ga odlikuje visoka stopnja integritete in varnostne kulture.
Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv
V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.
Neveljaven email naslov