Ob današnjem svetovnem dnevu lutk se bomo spomnili, da lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine in ena redkih umetnosti, ki še vedno raziskuje svojo tradicijo in je hkrati ves čas v fazi eksperimentiranja. Čeprav pri nas še vedno velja bolj za nekaj, kar pritiče otrokom pa je tu tudi za odrasle, da nam pomaga razumeti in osmišljati svet. Če je res tako pa tudi, če drži malce prej navedeno nam bo pomagal osvetliti tokratni intervjuvanec dr. Matija Solce. Prvi in edini slovenski doktor lutkovne umetnosti, doktorand akademije za uprizoritvene umetnosti DAMU v Pragi. Z avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel številne nagrad na domačih in mednarodnih lutkovnih festivalih. Je tudi glasbenik - harmonikar, režiser, igralec in pedagog. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih delavnic, vodi svoje gledališče Teatro Matita, organizira gledališke delavnice za otroke in odrasle ter sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu.

Uporniški lutkar, ki verjame, da lahko lutke rešijo svet. Oziroma nas, analogna bitja, pred enoumjem digitaliziranega vsakdana

Ob današnjem svetovnem dnevu lutk se bomo spomnili, da lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine in ena redkih umetnosti, ki še vedno raziskuje svojo tradicijo in hkrati ves čas eksperimentira. Čeprav pri nas še vedno velja bolj za nekaj, kar pritiče otrokom, pa je tu tudi za odrasle, da nam pomaga razumeti in osmišljati svet. Če je res tako, pa tudi, če drži malce prej navedeno, nam bo pomagal osvetliti tokratni intervjuvanec dr. Matija Solce. Prvi slovenski doktor lutkovne umetnosti, doktorand akademije za uprizoritvene umetnosti DAMU v Pragi. Z avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel več nagrad na domačih in mednarodnih lutkovnih festivalih. Je tudi glasbenik harmonikar, režiser, igralec in pedagog. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih delavnic, vodi svoje gledališče Teatro Matita, organizira gledališke delavnice za otroke in odrasle ter sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu.

Dr. Solce je eden tistih, ki svojega doktorskega naziva na poudarja, redki za tega vsestranskega in hiper plodovitega umetnika sploh ne vedo, da je tudi visoko akademsko izobražen, sploh pa se z njim ne ponaša.

“Mogoče mi ravno ne paše, da me kličejo doktor oziroma mi paše ravno zato, ker zadeva zveni tako ironično, da jo redko kdo jemlje resno. Kot prvo, ljudje danes sploh ne razumejo lutk, saj ko jih srečam, vsi začnejo nekaj mahati z rokami, ko omenim, da sem doktor lutk. Malo pa opuščam akademski naziv iz konteksta tudi zato, ker se nerad naslavljam z lutkarjem ali glasbenikom, kakor koli se nerad definiram. Te definicije se mi zdijo zelo dvorezne in dajo določene predstave, ki spodbudijo določene stereotipe. Jaz pa se trudim stereotipe dekomponirati.”

Lutke imajo izredno moč. Zapeljejo nas, provocirajo in navdihujejo, je pred časom rekla Ajda Rooss, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Dr. Mitja Solce pa celo meni, da nas lahko rešijo.

“Lutke so bile od nekdaj povezane z nečim realnim. In vedno so bile tudi uporniške, bile so preproste in prenosljive. Praktične so tudi. Povsod jih lahko vzameš s seboj.”

Pravijo, da so pravljice, in navajeni smo, da zaživijo skozi lutke, naši najbolj izčiščeni vzorci o življenju. Solce pa, ko govori o lutkah, raje govori o smrti.

“Vedno povem, da ni stvar v tem, da moramo nekaj oživljati, ampak v tem, da moramo zadevi dati neki smisel. In da ji to lahko damo, moramo to zadevo najprej izprazniti. Igralec kot igralec, hoče biti vedno prazen, da bi lahko vase dobil neki drug duh nekega drugega človeka. In lutke imajo to prednost, da so same po sebi že prazne, mrtev material. In niso nekaj, kjer moramo že vnaprej vedeti – to bo pa pravljica, to bo pa Janko ali Metka in konec bo srečen. In ravno v tem je bistvo lutkovnega gledališča, da nam ne da tega na pladnju. To zelo dobro ponazorim v predstavi, ki jo tudi najraje igram, Vesele kosti, Happy bones.”