Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Andrej Štremfelj je leta 1979 stal na vrhu sveta. Ko sta z Nejcem Zaplotnikom stala ob kitajski piramidi in bila prva Slovenca in Jugoslovana na najvišji točki našega planeta, se je zdelo, da višje ne gre. Vendar je bil to za Andreja Štremflja, letošnjega dobitnika zlatega cepina za življenjsko delo, le začetek poti. In ta mu je letos prinesla več kot zasluženo mesto med legendami svetovnega alpinizma, kakršne so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Kurt Diemberger in drugi. Skupaj jih je deset, z zadnjim izmed njih, Andrejem Štremfljem, pa se je pogovarjal Jure K. Čokl.
Morda najprej informacija našim poslušalcem, ki sveta vertikale ne poznajo najbolje – več kot zasluženo je letos postal deseti v vsej zgodovini, ki bo prejel zlati cepin za življenjske dosežke. Komisija ga je postavila ob bok imenom, kot so Walter Bonatti, Reinhold Messner, Doug Scott, Robert Paragot, Kurt Diemberger, John Roskelley, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka in Jeff Lowe. To so največji alpinisti vseh časov z izjemo tistih, ki so žal svoje poti sklenili prezgodaj.
Andreja Štremflja je vest ujela nekje pod Triglavom. Kako simbolično – ravno letos, ko praznujemo 240 let prvega vzpona na našo najvišjo goro, je tudi sam, zdaj tudi uradno, postal neke vrste vrh našega alpinizma. Samo od sebe se zastavlja vprašanje, kako svojo alpinistično pot, zaradi katere je prejeli zlati cepin, vidi sam.
“Ko sem bil v žiriji za podeljevanje zlatih cepinov, so me ostali žiranti malo dražili, kdaj bom jaz dobil zlatega za življenjsko delo. Takrat tega nisem resno jemal. Ampak nekje pa to ostane. Ko pa je prišel tisti telefonski klic, sem bil presenečen, seveda. Ampak vedno je najlepše dobiti nagrado za nekaj, kar počneš rad”.
Posebno mesto v očeh slovenskih alpinistk in alpinistov ima tudi zato, ker ga ima večina izmed njih za zgled. Koga pa je za zgled imel on?
“Kot mladostnik sem prebral vse knjige, ki so o plezanju obstajale. Možakarji, ki so bili s palicami in klobuki na osemtisočakih. Neverjetno. Kasneje pa mi je bil najbrž edini vzornik Nejc Zaplotnik. Postala sva prijatelja in soplezalca. Drugih vzornikov nisem imel.”
Ali imajo dosežki današnjih generacij torej enako težo kot tisti iz tako imenovanih zlatih časov alpinizma?
S tem časovnim zamikom tega ne moremo primerjati. Kot bi primerjal jabolko s čebulo. Ampak danes so zaradi te velike komercializacije vrhovi izgubili nekaj tiste draži. Vseeno pa so današnji dosežki na nivoju, čeprav so nek povsem drugačen svet.”
Kako to, da si za cilj, vsaj kot je videti, niste zadali plezanja na vseh 14 osemtisočakov, ampak ste se raje odločili za sicer nižje, vendar precej bolj kompleksne cilje?
“Že Nejc je imel idejo, da bi preplezal vse osemtisočake. Takrat je bilo to sveža ideja. Potem je to postalo zbirateljstvo in to se mi ni več zdelo smiselno. Hkrati sem opazil, da imajo samo malo nižji vrhovi prav tako izjemno lepe, tudi precej težje linije. Obojega hkrati se pa ne da. Samo eno življenje imaš – ali izgubiti čas za osemtisočake, ali pa oditi tja, kamor te zares potegne. Izbira potem ni težka.”
Mnogi menijo, da alpinizem izgublja komponento romantike, raziskovanja, saj gre mlajšim generacijam pri izbiri ciljev pretežno za težavnost, ne pa toliko za celovito izkušnjo. Se strinjate?
“Včasih, če nisi šel na odpravo ali pa je bila neuspešna, si dolgo čakal na naslednjo. Zdaj se je lažje odločiti in oditi. Se pa vse dela na hitro, mladi nimajo dovolj potrpljenja. Niti časa, zaradi služb.”
Imate namen oditi na še kakšno odpravo z namenom plezanja težjih smeri ali ne?
“Ne. Človek mora spremljati svoj organizem in vedeti kako naprej. Da bi splezal kakšno stvar, ki se meni zdi resna, nisem več.”
Ravno Mark Prezelj vas je lani, ko ste prejeli nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo, imenoval mojster Štremfelj. Vaše mojstrstvo se po njegovih besedah nanaša tudi na področja, ki niso neposredno povezana s plezanjem. Katera so za vas najpomembnejša?
“Na prvem mestu je moja družina. Brez podpore ne bi zmogel. Najprej s strani staršev, potem s strani moje žene, Marije. Velikokrat je bila sama doma, vse breme je bilo na njej. To čakanje … Daleč najtežji del vsake odprave pa mi je bil trenutek, ko sem odhajal od doma.”
Morda pa je dejstvo, da je resnični mojster ravno v obvladovanju ravnotežja med na videz nezdružljivimi komponentami, ki sestavljajo življenje.
Naj bo še dolgo tako, mojster Andrej Štremfelj. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in za naše poslušalce. Naj bo vaš korak še naprej varen, kamor koli že vas bo vodil.
Da se je sploh vedelo, v kako težkih razmerah živijo ljudje v Halozah in kljub temu ali pa prav zato še zmeraj gojijo in ohranjajo prijaznost, medsosedsko pomoč in gostoljubnost, je med prvimi novinarskimi peresi poskrbel v Cirkulanah rojeni dolgoletni novinar in dopisnik časnika Delo, zdaj upokojen Franc Milošič. Glas o Halozah, ki spadajo med pet odstotkov najboljših vinogradniških leg na svetu, je ponesel v slovenski prostor. Neutrudnega raziskovalca Haloz in tamkajšnjega človeka ter avtorja več knjig, tudi letos izdane zbirke kolumn Zemlja pod nohti, gostimo v oddaji Intervju.
V zadnjih letih je ena najvidnejših osebnosti v svetu glasbe. Je samosvoj iskalec ustvarjalnih rešitev, izhajajoč iz sveta klasične glasbe, odprt za vse glasbene zvrsti, novator v zvočnosti. Njegov ustvarjalni napon nagovori vsakogar. Je eden redkih slovenskih skladateljev, katerega glasbena dramaturgija ježi dlako, od začetka do konca – tudi več ur, kar je dokazal z glasbo za balet Faust. To je skladatelj Milko Lazar. Izjemna osebnost svetovljanskega duha in domala idealne skladnosti racionalne ter emocionalne notranjosti, strahu in poguma, z nadvlado humorja. Milko Lazar ustvarja velika dela, za velike zasedbe in hkrati velika dela za navidezno povsem intimno dojemanje v duu dveh klavirjev, kar je dokazala njegova priredba 4. Simfonije Heroes Philipa Glassa z glasbeno tematiko Davida Bowieja in Briana Ena. Ustvarja z najvidnejšimi v glasbenem svetu, doma pa največ z Edwardom Clugom in z Bojanom Goriškom. Je avtor glasbe za lutkovne predstave in za več filmov, zadnji – Tartinijev ključ – je svetovno premiero doživel avgusta v Sarajevu. Trenutno ustvarja glasbo za Državni balet v Berlinu A Midsummer Night's Dream, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto. Njegovo novo delo bo zazvenelo na otvoritvenem koncertu Slovenskih glasbenih dni prihodnje leto. Ob tem pa: Milko Lazar je bil soustanovitelj ansamblov Quatebriga in Štefbet Rifi. Udejstvuje se kot dirigent in kot interpret baročne glasbe na čembalu. Opus Milka Lazarja šteje več kot 150 del. Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.
Gostja tokratnega Intervjuja na Prvem je nova britanska veleposlanica v Sloveniji, Victoria Harrison, ki je svoja poverilna pisma ob nastopu mandata predala pred dobrima dvema mesecema. Spregovorila bo o svojih načrtih, dvostranskih odnosih med Slovenijo in Združenim kraljestvom, mednarodni varnosti in migracijah. Pa tudi o svoji življenjski zgodbi, karierni poti in izkušnjah. Victoria Harrison je namreč prva slepa britanska veleposlanica v tujini. Pred mikrofon Prvega jo je povabila Mojca Delač.
Po državi smo dnevno priča odkritjem še iz prve in druge svetovne vojne. Neeksplodirana ubojna sredstva predstavljajo veliko varnostno grožnjo. To v zadnjem času spoznavajo tudi v Mariboru in Novi Gorici, kjer pogosto evakuirajo prebivalce. Največja verjetnost, da bomo našli neeksplodirane bombe, je sicer v zahodnem predelu države, kjer ima največ dela tudi državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Njen poveljnik Darko Zonjič je že 35 let povezan s tem delom, za katerega je, poleg znanja, potrebno veliko poguma. Kaj vse je doživel v času delovanja in s kakšnimi izzivi se sicer srečuje enota, nam je zaupal v sredinem Intervjuju.
Kaj bi lahko rekli o Milanu Kamniku? Milan je svojevrsten posebnež med slovenskimi glasbeniki, ki v večini prisegajo na pop in podlegajo trenutnim komercialnim vplivom, Milan pa ostaja zvest samemu sebi in glasbi, s katero se je seznanil prav na začetku glasbene poti. Vplivi countryja so zaznamovali njegovo glasbeno pot in to na njegov svojevrsten slovenski še bolje koroški način. Te dni praznuje 50 let glasbene kariere. V Intervjuju ga gosti Jane Weber.
V evroobmočju strah pred inflacijo počasi popušča, a se hkrati krepi strah pred klavrno gospodarsko rastjo. V teh zahtevnih razmerah bodo oči mednarodne finančne javnosti čez dobra dva tedna uprte na Brdo pri Kranju. Tam bo namreč potekala seja sveta ECB, na kateri bodo guvernerji na podlagi aktualnih makroekonomskih razmer odločali o spremembi obrestnih mer. Jih bodo znižali, že tretjič letos ali pustili nespremenjene? Pri glasovanju bo sodeloval tudi slovenski guverner Boštjan Vasle, ki se mu januarja izteka 6-letni mandat. Boštjan Vasle med drugim razkriva izkušnje pri oblikovanju evropske monetarne politike, želje po večji usklajenosti različnih politik znotraj evroobmočja, pa tudi poglede na prihodnje, ne več tako rožnate razmere, ki čakajo banke v Sloveniji.
Razkrivanje velikih ugank vesolja terja ogromno mero znanja, iznajdljivosti, finančnih sredstev ter - še zlasti - jeklenih živcev. Kajti odkrivanje najbolj bežnih in kratkotrajnih pojavov, ki tvorijo osnovo vsega, kar vidimo in iz česar smo, je možno le ob nenehnem premikanju meja mogočega. Zahteva pa tudi največji laboratorij na svetu. Evropska organizacija za jedrske raziskave, znana kot Cern, danes, 29. septembra, praznuje 70 let delovanja. V naš skupni spomin se je pred ducat leti vpisala zaradi odkritja Higgsovega bozona, tako imenovanega božjega delca, za nameček pa nam je, kot neke vrste stranski produkt svojega delovanja, dala tudi internet. Ob jubileju v sredinem Intervjuju gostimo dolgoletnega vodjo slovenskih znanstvenikov v Cernu prof. dr. Marka Mikuža s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", ki je v 42 letih sodelovanja s Cernom podrobno spoznal tako rekoč vse plati njegovega delovanja.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem je bil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in nevroznanstvenik, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in član več strokovnih združenj na področju nevrodegenerativnih bolezni. V mesecu ozaveščanja o Alzheimerjevi bolezni smo se z njim pogovarjali o slovenski strategiji za obvladovanje demence ter akcijskemu načrtu, ki je bil sprejet januarja letos. Kako uspešni smo in koliko odgovorov že imamo na področju odkrivanja in zdravljenja ter predvsem priprave družbe in ustreznega podpornega okolja za življenje z demenco, ki jo globalno gledano v povprečju vsake tri sekunde razvije nekdo nov? Prof. dr. Zvezdana Pirtoška je v Intervju povabila Mojca Delač.
Gostja današnje oddaje Intervju je generalna direktorica statističnega urada Apolonija Oblak Flander. Na ta položaj jo je vlada imenovala pred petimi meseci. Ima magisterij iz socialne in politične geografije, diplomirala je iz geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred tem obiskovala gimnazijo Poljane, osnovno šolo pa v Polhovem Gradcu. Statistični urad je njena prva zaposlitev, najprej na področju kmetijskih statistik, med drugim je organizirala terenski popis kmetijskih gospodarstev. Potem se je ukvarjala z regionalnimi statistikami, vodila demografski oddelek in sodelovala pri popisu prebivalstva, vodila je tudi oddelek za statistiko transporta, turizma in informacijske družbe, pa tudi okoljske statistike. Dve leti je bila tudi na Evropskem statističnem uradu. Po 25 letih pa je prevzela vodenje slovenskega statističnega urada, ustanove, ki zagotavlja uradne podatke o vseh vidikih življenja, in to že 80 let.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.
Kako je videti življenje pilota, ki je uspel na eni najprestižnejših vojaških akademij na svetu? Matija Zupančič je svojo pot začel kot strojnik, a ga je ljubezen do letenja popeljala na ameriško vojaško akademijo v Colorado Springsu. Danes ni le pilot helikopterja Slovenske vojske, ampak tudi reševalec. Pomagal je pri helikopterskem gašenju požara na Krasu leta 2022, koordiniral zračne operacije med lanskimi katastrofalnimi poplavami, rešuje pa tudi ponesrečence v gorah, tudi v izredno težkih razmerah, ko mora helikopterska posadka pokazati vse izkušnje in pogum. Kako se spopada z letenjem v ekstremnih razmerah, kako so ga izkušnje na akademiji oblikovale poklicno in zasebno ter kako se med helikopterskimi operacijami sooča z moralnimi vprašanji? Vse to izveste v pogovoru z nadporočnikom Matijo Zupančičem.
Slovenski rojak iz Argentine Damian Ahlin je že od zgodnje mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Karapachaju, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja. Zapisan je pesništvu, tudi prevajalec, čeprav po stroki izhaja s tehničnega področja. Damiana Ahlina iz Buenos Airesa boste spoznali v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem. Z njim se je pogovarjala Lili Brunec.
Dr. Polona Šafarič Tepeš je znanstvenica, ki si že od nekdaj želi pomagati ljudem. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, že skoraj 9 let pa živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. Išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Je tudi velika zagovornica enakopravnosti spolov; ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti je v palači Združenih narodov v New Yorku sodelovala na okrogli mizi o tem. Kot poudarja, študije pravijo, da je enakopravnost ne le pravična, ampak se tudi gospodarsko izplača.
Pri petnajstih je prvič stal na gledaliških deskah, le nekaj let pozneje režiral svojo prvo celovečerno gledališko predstavo. Leta 1962, pri osemnajstih letih, je postal predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki ga brez premora vodi še danes. Je tudi častni občan Občine Domžale, nagrajenec Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, predvsem pa nezamenljivi režiser, organizator in menedžer odlično obiskanih domačih gledaliških iger v Poletnem gledališču Studenec. O delu tega priljubljenega ljubiteljskega gledališča, ljubiteljski kulturi nasploh in vseživljenjski predanosti gledališču se je z Lojzetom Stražarjem pogovarjala Andreja Čokl.
Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Maja se je na ta ekstremni podvig – na smučeh – odpravil gost tokratnega Intervjuja Robert Ferlič. Pot je trajala 30 dni, zračna linija od točke A do točke B pa je bila dolga 550 kilometrov. Na zahtevni poti so se morali prilagajati različnim naravnim oviram, pot je močno krojilo tudi nepredvidljivo vreme. Del poti je Robert Ferlič izkoristil tudi za nabiranje vzorcev snega in ledu v znanstvene namene. O tem, kako je potekala pot in s čim vse se je soočila odprava, katere del je bil, je Robert Ferlič predstavil v oddaji Intervju.
V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.
Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.
Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.
Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?
Neveljaven email naslov