Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
V pogovoru s filozofom in univerzitetnim predavateljem smo preverjali, ali je mogoče presekati gordijski vozel (geo)politične, ekonomske, podnebne, tehnološke in kulturne krize, ki pesti Slovenijo, Evropo in svet.
V Intervjuju na Prvem lahko slišite pogovor s prejemnikom Borštnikovega prstana, igralcem Ivom Barišičem. Barišič je bil vseskozi član igralskega ansambla novogoriškega gledališča, eden najpomembnejših stebrov njegovega razvoja, v strokovni utemeljitvi Borštnikovega prstana pa sta med poudarjenimi potezami njegovega gledališkega ustvarjanja ključni popolna predanost in odprtost. S priznanim igralcem, ki je v zadnjem obdobju postal prepoznaven obraz slovenskega filma, se je pogovarjal Rok Bozovičar.
Kontrabasist in skladatelj Robert Jukič velja za enega najbolj vsestranskih glasbenikov pri nas, ustvarja v številnih glasbenih zvrsteh, poleg tega, da piše glasbo in aranžmaje, pa je izredno spreten tudi z besedami in njegove tekste zlahka označimo kot poezijo. Sporočilnost njegovega dela je vedno jasna in poslušalca vabi k premisleku. Maja letos (2022) je kontrabasist in skladatelj Robert Jukič izdal že svoj petnajsti album, ki ga je naslovil Izza.
Čez en mesec bodo na Hrvaškem odprli 2404 metrov dolg most, ki bo povezal polotok Pelješac s celino. Projektiral ga je slovenski inženir, ki je tako pripomogel k reševanju 300 let starega problema, s katerim so se spopadali naši južni sosedje. Marjan Pipenbaher je avtor več kot 200 mostov v Sloveniji ter v širši evropski regiji. Poleg omenjenega projekta na Hrvaškem, sodeluje pri projektu v Turčiji, projektira pa tudi železniška viadukta pri Črnem Kalu. Kateri so po njegovem mnenju najlepši mostovi na planetu in zakaj je za našo državo tako pomemben projekt Drugi tir?
Zgodovinar Janez Weiss je redni gost arhivov, v katerih z branjem knjig v latinščini in gotici odkriva zgodovinske pomnike. Je neutrudni raziskovalec zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali ljudi in kraje v Beli krajini. Je tudi ljubitelj alternativne glasbe in Črnomaljec.
Za rešitev težav z zasvojenostjo, polarizacijo in radikalizacijo potrebujemo javni digitalni prostor in radikalne alternative. To ugotavlja umetnik, programer in predavatelj Ben Grosser, zato je ustvaril Minus, družbeno omrežje, ki ne šteje všečkov, delitev in prijateljev, ne spodbuja k sodelovanju, ne profilira, ne cilja in ni neskončno. Uporabnicam in uporabnikom omogoča le sto objav.
Gregor Dolinar je sredi marca prevzel vodenje Gorskoreševalne zveze Slovenije, ki je kot prostovoljna organizacija pred novimi izzivi, tudi s prizadevanji za ureditev položaja gorskih reševalcev letalcev. Dolinar, sicer dekan fakultete za elektrotehniko, še naprej poučuje matematiko in statistiko in je mednarodno uveljavljen matematik. Matematika zaznamuje njegovo poklicno kariero, njegov prosti čas pa predano delo v vrstah gorskih reševalcev. Njihovo poslanstvo je spoznal najprej kot plezalec, pred dobrima dvema desetletjema pa se je pridružil GRS Kranj. Še vedno je član. Z dobro organiziranostjo ujame čas za gore, turno smučanje, maratone, adrenalinske športe, pa tudi zanimive vzdržljivostne preizkušnje, kakršna je bil lanski 23-urni pohod čez hribe in doline od fakultete za elektrotehniko v Ljubljani do vrha Triglava.
Mateja Sattler je trn v peti kanalske občine in industrijskega giganta – anhovskega Salonita, ki bi rad podvojil letno količino sosežiga odpadkov z zdajšnjih 109 tisoč ton na 220 tisoč ton. To območje, kjer je umrljivost zaradi azbestoze in raka najvišja v Sloveniji, bi postalo še bolj degradirano, država pa bi spet žrtvovala dolino in ljudi v zameno za kapital in politično kupčkanje.
Neubesedljive zvočne igre, od filozofije k antropologiji glasbe; Trate vaše in naše mladosti, Metodologija preučevanja načinov življenja, temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji; Na trdna tla, brezsramni pogled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja; Glasbeni pojmovnik za mlade … je le nekaj naslovov monografij, ki izstopajo v bogati biografiji znanstvenika, rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Dr. Rajko Muršič je humanist, opazovalec in raziskovalec človekovega vedenja v različnih situacijah, tudi tistih, ob katerih nastaja umetnost in ena od njih je glasba. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine je ena redkih v svetu. Ob tem je dr. Rajko Muršič član številnih mednarodnih in domačih strokovnih društev, pa uredništev, je redni sodelavec prirejanja in aktivnega udeleževanja mednarodnih znanstvenih simpozijev. In je profesor, ki mladim odpira pogled na človečnost. Dr. Rajko Muršič je bil gost sredinega Intervjuja, ki je potekal v terenskem studiu na prizorišču 38. mednarodnega festivala Druga godba.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Kliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Aprila letos je bil prof. dr. Jože Rovan že drugič skoraj soglasno izvoljen za predsednika ene izmed naših najpomembnejših organizacij, to je Planinske zveze Slovenije. Pohodniški in kolesarski vodnik, inštruktor, vodja akcij urejanja planinskih poti in urednik planinskih zemljevidov je bil na to mesto prvič izvoljen leta 2018. Sicer izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti se je šolal doma in v tujini, dva mandata pa je bil tudi predstojnik Katedre za statistiko. Kakšna je vloga PZS v sedanjosti? Kakšne izzive prinaša za to organizacijo prihodnost? Kakšna je usoda množičnih organizacij pri nas in kakšni so njegovi načrt v drugem mandatu? Z Jožetom Rovanom se bo v Intervjuju pogovarjal Jure K. Čokl.
Dr. Alenka Jelen je predavateljica na področju odnosov z javnostmi, komuniciranja, medijev in kulture na Univerzi Stirling na Škotskem, kjer gojijo bogato tradicijo akademskega raziskovanja tega področja. Pri svojem delu se dr. Jelen trenutno zlasti posveča vlogi žensk v odnosih z javnostjo, komuniciranju v obdobju pandemije in političnemu komuniciranju. Kje so primeri dobrih praks, kaj je to informacijska higiena, zakaj je jezik tako pomemben, kako komuniciranje oblikuje javno mnenje in kaj se zgodi, ko se pojavijo laži in nekonsistentnosti? O vsem tem se bo v sredinem Intervjuju na Prvem z dr. Alenko Jelen pogovarjala Mojca Delač.
Na dan upora proti okupatorju obujamo spomin na pesnika, upornika, partizana, narodnega heroja, čigar pesmi imajo po besedah literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla med osupljivimi 12 tisoč pesmimi upora, kolikor so jih našteli zgodovinarji iz okupacijskega časa, prav gotovo poseben pomen. Karla Destovnika - Kajuha, ki je umrl pri komaj 21-ih letih, spoznavamo prek pripovedi Vlada Vrbiča – publicista, kulturnega delavca in odličnega poznavalca Kajuha. Vrbič je pred dvema letoma izdal roman Prestreljene sanje in v njem romaneskno opisal Kajuhovo življenjsko zgodbo, njegovo očitno nadarjenost in čas, ki je od fanta zahteval odraslost, vztrajnost, socialno pravičnost, ljubezen do domovine in brezpogojen boj za osvoboditev izpod okupatorskega škornja.
Dva meseca že spremljamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine – mesta so zravnana s tlemi, na tisoče civilistov je bilo ubitih, posiljenih in pohabljenih, milijoni beguncev so zbežali na zahod, v Evropo. Medtem se je ruska vojska, ki je na začetku vojne utrpela nepričakovane poraze v okolici Kijeva, prerazporedila in zdaj stopnjuje svoje napade na jugu in vzhodu države. A medtem ko vse to opazujemo, si še vedno ne znamo čisto natančno odgovoriti, zakaj je oblast nad Ukrajino sploh tako pomembna za predsednika Putina? Zakaj se na presenečenje mnogih – še zlasti pa oblastnikov v Kremlju – vlada v Kijevu ob napadu ni sesula kot hišica iz kart? In kaj bi se moralo zgoditi na bojišču in na diplomatskem parketu, da bi Kremelj naposled ustavil svoj vojaški stroj? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva dr. Simona Malmenvalla
Dr.Rok Mihelič je agronom, ki z napredno mislečimi somišljeniki opravlja pionirsko delo na področju širjenja znanja o ohranitvenem ali kot mu pravijo nekateri regenerativnem kmetijstvu. Prizadeva si za manjšo odvisnost kmetov od kapitalskih in političnih lobijev. Zaposlen je na Biotehniški fakulteti, na katedri za pedologijo in varstvo okolja. Kot poznavalec znanosti o tleh, ki je precej redka pri nas in v Evropi se profesionalno posveča ohranjanju vitalnih živih tal. Študentom prenaša znanje s predmetov Gnojenje in rodovitnost tal, Agroekosistemi in varstvo okolja, Trajnostno kmetijstvo in Gospodarjenje z biogenimi odpadki in raziskovalec naravnih procesov, za ohranjanje živosti tal. Je privrženec celovitega, trajnostnega razvoja kmetijstva, kot nepogrešljivega dela krožne ekonomije celotne družbe. Poleg dela na fakulteti je dejaven tudi v neprofitnih organizacijah, ki širijo manjkajoče znanje o ekonomsko vzdržni metodi kmetovanja, ki na dolgi rok ne izčrpava zemlje.
Če vozite gorsko kolo in ste že kdaj bili na Koroškem, je zelo malo možnosti, da še niste slišali za Aneja Štrucla. Njegov oče, legenda med gorskimi kolesarji Dušan Štrucl - Dixi, je že leta 1995 ustanovil prvi gorskokolesarski hotel v Sloveniji – Hotel Club Krnes. Že leto pozneje je organiziral prvo tekmovanje za slovenski pokal v Downhillu Divja jaga in ga nato izvedel še v naslednjih dvanajstih letih. Leta 2008 se je Dušan z družino preselil v Jamnico in tam se začne tudi zgodba našega sogovornika, njegovega sina Aneja, ki je zdaj alfa in omega ekohotela Koroš in kluba gorskih kolesarjev Bikenomad. O njegovem delu, izzivih, ki jih je moral premagati, in združitvi številnih udeležencev v uspešno zgodbo koroškega turizma se bo z njim pogovarjal Jure K. Čokl.
Jože Krmelj, obrtnik leta 2021, je skupaj z ženo že sedma generacija, ki ohranja kovaštvo na Kovačiji Krmelj že od leta 1870. Nagrajenec, ki je dejavnost prevzel pred dvaintridesetimi leti, kovaštvo razume in doživlja kot umetnost in ustvarjanje, saj so vsi njihovi tradicionalni izdelki unikatni in skovani s kladivom. Žalosti pa ga usihanje kovaške obrti, za katero se mladi ne zanimajo več. Jože Krmelj na prvo mesto postavlja kakovost izdelkov in si ne želi širitve. Prizadevanja, da ohranijo obrt in tradicijo kovaštva, so bila vedno v ospredju in še danes potrjujejo pravilnost njihove poslovne odločitve.
Neveljaven email naslov