Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
"Sodnik ne more biti človek brez vonja, barve in okusa," je nekoč dejala vrhovna sodnica Nina Betetto. Danes je med drugim predsednica Komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu, pa tudi predsednica Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov. Pozna odgovore na vprašanja, kot je, kako daleč gredo lahko sodniki, ko se na svojih zasebnih uporabniških računih na družabnih omrežjih izrekajo o aktualnih razmerah v državi. Ali lahko v takih primerih nastopajo kot popolni zasebniki ali pa jih sodniška služba in njena etična merila omejujejo tudi v teh primerih?
Matija Bevk iz biroja Bevk Perović arhitekti je eden naših najbolj uglednih, uspešnih in mednarodno priznanih ter nagrajevanih arhitektov. Med nagradami so tako najbolj ugledne domače kot je najvišje priznanje v arhitekturi - Plečnikova nagrada, pa nagrada Prešernovega sklada, posebno izstopajo tudi večkratne (tudi letošnja) nominacije za nagrado Mies van der Rohe, ki je poleg Pritzkerjeve najbolj prestižna nagarada za arhitekturo na svetu. Bevkov arhitekturni opus v okviru biroja je širok in obsega tako zasebne hiše, socialne gradnje pa tudi za nacionalno in evropsko kulturo relevantne projekte kot so izgradnja Islamsko versko-kulturnega centra (za katero je biro lani prejel Plečnikovo nagrado), Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT, projekt NUK 2, obnova ljubljanske Drame, Muzej 20. stoletja v Berlinu, Centralna knjižnica v Helsinkih, etc. V Intervjuju sta se z voditeljico Liano Buršič dotaknila številnih aktualnih tem, kot so predlog novega gradbenega zakona, pomembnosti javnih natečajev, gentrifikacije mest, pomanjkanja gradnje javnih oziroma kulturnih institucij pa tudi vizije mest prihodnosti in trajnostne oziroma zelene arhitekture.
Nekateri mu pravijo stric iz ozadja, ker naj bi imel odločujoč vpliv na številne politične procese in dogajanje v državi, še posebej na levem političnem polu. In to kljub temu, da je že skoraj dve desetletji v pokoju, da nima nobenih političnih funkcij in, kot pravi, tudi ne prav veliko stikov s politiki. Je pa aktivni državljan, kar pomeni, da spremlja in kritično vrednoti družbeno dogajanje. O tem, kako prvi predsednik Slovenije Milan Kučan vidi današnje razmere v naši družbi, v oddaji Intervju.
Pandemija covida-19 je razgalila strah, neučinkovitost in ranljivost posameznika, družbe v celoti in sistemov, od katerih smo tako ali drugače odvisni prav vsi: šolstva, zdravstva in tudi skrbi za najbolj ranljive – ti so gotovo starostniki v domovih za starejše. Če kdaj, je rdeči alarm, da je zagotovo nujno potrebno urediti to področje, prižgan prav v tem času. Srebrna nit je združenje, ki se zavzema za dostojno starost. Vodi ga Biserka Marolt Meden. In tako celovito in vztrajno, kot se je lotila projekta gradnje nove Pediatrične klinike, tako se zdaj loteva luknjičastega sistema skrbi za starejše.
Gost tokratnega Intervjuja na Prvem izr. prof. dr. Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport, ki je tudi vodja nacionalnega sistema SLOfit, je že pred časom opozoril na negativne posledice epidemije na telesno pripravljenost otrok. Če bi Matej Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih spomladanskih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem, je povedal oktobra. Kolikšen pa bi bil ta zaostanek danes, po treh dodatnih mesecih brez pouka v šolah in vadbah v klubih? Je mogoče škodo popraviti? In zakaj so bili slovenski otroci do epidemije med telesno najbolj učinkovitimi na svetu?
V tokratnem sredinem Intervjuju bomo gostili filmskega in gledališkega igralca. Dario Varga je v svoji dolgoletni igralski karieri pomembno zaznamoval slovensko gledališče. Že 32 let je stalni član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Je prejemnik različnih nagrad in priznanj gledališke stroke in občinstva. Temu je znan tudi z malih zaslonov po vlogah v nadaljevankah in filmih, kot so Halgato, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Naša mala klinika. Zdaj ga lahko spremljamo v glavni vlogi v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Kdo je v resnici inšpektor Vrenko in kako je potekalo snemanje med epidemijo? Vse to bo Dario Varga zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
V zadnjih tednih se je zgoščenosti političnega dogajanja pridružilo še dogajanje na računskem sodišču. Osnutek revizije o nakupu zaščitne opreme se je zataknil pri namestniku predsednika računskega sodišča. Sledila so vprašanja, ukrepi, medijske izjave predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela in nazadnje - luč je posijala na Veselovo vlogo in zaslužek pri Mednarodni nogometni zvezi. O zadnjem dogajanju in o pomembnejših vsebinah revizij ga bomo zato vprašali v sredinem Intervjuju. Vodila ga bo Maja Derčar.
Če smo prvo sredo v iztekajočem se letu poslušali izbor intervjujev leta 2019, pa bomo to sredo zaokrožili z odlomki nekaterih pogovorov iz leta 2020. 50 tednov, 50 intervjujev. Prav vsi so zaznamovali to nenavadno leto, ki ga z nekaterimi sogovorniki zdaj tudi zaključujemo. Lucija Fatur.
Na 30. obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije je gostja intervjuja na Prvem filozofinja in sociologinja doktorica Spomenka Hribar. Od začetka je bila vključena v procese osamosvajanja in nastajanja nove države, v svoji doslednosti je bila moteča za nedosledneže. Formalno smo dobili lastno državo, kakšna je njena vsebina 30 let pozneje? Je uvid lastnih političnih interesov pomembnejši od nacionalnih interesov? Ali je narodna sprava postala moteča ovira za obračun in poračun? Se globoka država udejanja s preurejanjem slovenske družbe v ozadju premagovanja epidemije? Z doktorico Spomenko Hribar se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Boštjan Videmšek je poročal s številnih kriznih žarišč in poročal o humanitarnih posledicah vojn in konfliktov. O ljudeh, ki so izgubili vse. V svoji knjigi Plan B se posveča krizi, ki preti vsemu človeštvu, vse bolj grozeči podnebni katastrofi in nekaterim projektom spopadanja z njo. Projektom, ki vzbujajo nekaj upanja. Planeta B namreč nimamo.
Ob svetovnem dnevu človekovih pravic bomo govorili o diskriminaciji – dogaja se tudi pri nas, na vseh področjih družbenega življenja, in pomeni kršenje človekovih pravic. Primere obravnava zagovornik načela enakosti, ki smo ga uzakonili leta 2016 in s tem zadostili evropski direktivi. To funkcijo opravlja Miha Lobnik. V nasprotju s pristojnostmi varuha človekovih pravic pristojnosti zagovornika načela enakosti segajo ne samo na področje javnega, temveč tudi na področje zasebnega sektorja. Kateri so najpogostejši primeri prijave diskriminacije, kako lahko zagovornik ukrepa, pa tudi, kakšne so njegove ugotovitve glede dostopnosti bolnišničnega zdravljenja za oskrbovance v domovih za starejše v obdobju covida, v intervjuju.
Novinarstvo je prvi, še grobi osnutek zgodovine, je prepričan Michael Goldfarb, prekaljeni ameriški novinar in publicist, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja proslavil z delom za NPR, ameriško nacionalno radijsko hišo, in za sloviti britanski BBC. Pokrival je zelo različne teme – od vojn v Bosni in Iraku prek iskanja izhoda iz konflikta na Severnem Irskem do zgod in nezgod na angleškem kraljevem dvoru. Za večdelno reportažo o življenju na ameriškem srednjem zahodu je leta 1994 prejel prestižno nagrado sony, ki jo podeljuje britanska Radijska akademija. Na prelomu tisočletja je poučeval na Harvardu, potem pa se je posvetil pisanju knjig, med katerimi je najbrž največ pozornosti javnosti in priznanj za novinarsko odličnost požela tista, v kateri je popisal zgodbo svojega iraškega prijatelja, umorjenega časopisnega urednika Ahmada Shawkata. Danes Goldfarb že četrto leto vodi podkast FRDH. Kratica je akronim za First Rough Draft of History, se pravi za prvi grobi osnutek zgodovine, in temu primerno Goldfarb tu govori predvsem o načinih, kako bližnja pa tudi bolj oddaljena preteklost vpliva na sedanjost. To Goldfarbovo povezovanje preteklega s sedanjim je moč zlahka opaziti tudi v njegovem razmišljanju o nezavidljivem gospodarskem, družbenem in političnem položaju, v katerem se je ob koncu Trumpovega mandata znašla Amerika. Zakaj so torej Združene države v krizi in kdo vse je za to odgovoren? Odgovor smo iskali v oddaji Intervju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.
Tokratni gost oddaje Intervju je filozof prof. dr. Igor Pribac s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je širši javnosti znan kot analitik družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji ter tujini. V času izrednih razmer zaradi pandemije in velikih sprememb tako na globalnem političnem parketu kot v družbi v obče, ga je pred mikrofon povabila voditeljica Martina Černe.
Monika Ažman je nastopila drugi mandat predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in zelo dobro pozna izjemne razmere, v katerih so se zaradi koronavirusa znašle medicinske sestre in drugo osebje v zdravstvenem sistemu. Sporočila so zelo jasna. Soočamo se s kadrovskim pomanjkanjem, zaradi katerega k pomoči pozivajo študente in celo prostovoljce in veliki izpostavljenosti okužbam, ki so dodobra zdesetkale vrste medicinskih sester. Potrpežljivosti in predanosti medicinskega osebja se gotovo pridružuje tudi strah in človečnost, ki kdaj tudi bremeni. Bomo iz te izkušnje odšli močnejši, z večjim zavedanjem, da plačna podcenjenost hromi zdravstveni sistem?
Svoboda medijev in zaščita novinarjev sta za delovanje demokracije osrednjega pomena. V razgibani in ponekodzelo koncentrirani radijski krajini imajo izjemen pomen javni radijski servisi. Radio Slovenija pridobiva nove poslušalce, med pandemijo se je zaupanje v njegove programe in vsebine še okrepilo. Kakšen je sicer položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi radijskimi postajami po Evropi? Ali so digitalne platforme adut, s katerim nacionalni radio nagovarja nove generacije poslušalcev? Zakaj Slovenija potrebuje razvojno naravnano medijsko zakonodajo, usmerjeno k javnosti? Sredi nove resničnosti med izzivi in težavami bo na 92-i rojstni dan Radia Slovenija gost sredinega intervjuja njegov direktor Mirko Štular.
Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok in tudi zato bomo v oddaji Intervju gostili uglednega slovenskega enologa, vinskega in šampanjskega viteza Alojza Filipiča, ki je pred dobrimi štirimi desetletji v našem jeziku ponovno uveljavil besedo penina. Danes upokojeni strokovnjak, ki ga poleg žlahtne kapljice navdušuje šport in še veliko vsega, je od predlani nosilec najvišjega priznanja – zlatega grba občine Gornja Radgona, svojo poklicno pot pa je preživel po večini v Radgonskih goricah, kjer je med drugim uvedel tudi tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Z zanimivim in iskrivim Alojzom Filipičem se pogovarja Lidija Kosi.
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček
Zvone Černelič iz Dečnega sela pri Brežicah ni običajen kmet, na 40 ha, od tega je večina najetih kmetijskih zemljišč, ekološko kmetuje od leta 2003, leta 2014 pa so pridobili certifikat Demeter, ki zagotavlja najodličnejšo hrano, pridelano po načelih biodinamike. Junija letos je njegova kmetija v konkurenci 77-ih prijavljenih prejela nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljuje Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja za projekte s temo biogospodarstva in blaženja podnebnih sprememb. Evropska komisija in širša javnost je v njegovem načinu kmetovanja, ki temelji na kolobarjenju, gnojenju z biodinamičnim kompostom domačega goveda in setvijo mešanih posevkov prepoznala prispevek k izboljševanju rodovitnosti tal in zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje. Prispevajo tudi k čistejšemu zraku in bolj zdravemu okolju. Svoje znanje in izkušnje delijo z drugimi in tako pripomorejo k boljšemu svetu.
Neveljaven email naslov