Ko se je z apneo (potapljanje na vdih), kot prvi na svetu na 50 metrov globine potopil legendarni Enzo Maiorca, pred skoraj 60. leti je medicinska znanost trdila, da je to skrajna meja človeške zmogljivosti. Da so pogoji na takšni globini za človeka smrtonosni. A skozi leta so se tekmovalci na površje vračali živi, globine pa so se večale in danes so potopi preko 100 m nekaj vsakdanjega. Konec julija je bilo na Bahamih najprestižnejše tekmovanje globinskih apneistov na svetu. V znameniti Deanovi luknji, ki je naravno poplavljeno 203 metre globoko brezno. Od tam se je z dvema novima državnima rekordoma oplemeniten vrnil Samo Jeranko. Naš najgloblji Slovenec, ki je do sedaj v apnei postavil 17 državnih rekordov, trenutno ima v lasti tudi vse globinske. Jeranko, ki je tudi magister inženir strojništva, nekdanji plavalski prvak in tudi inštruktor potapljanja na vdih, bo tokrat z nami za pogovor o svojih izkušnjah na tem imenitnem tekmovanju pa tudi o potapljanju na vdih nasploh, vendarle je to šport, ki ves čas kljubuje znanosti in premike meje človeške zmogljivosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Kako je biti rekorder v športu, ki kljubuje znanosti in premika meje človeške zmogljivosti

Ko se je z apneo (potapljanje na vdih), kot prvi na svetu na 50 metrov globine potopil legendarni Enzo Maiorca, pred skoraj 60. leti je medicinska znanost trdila, da je to skrajna meja človeške zmogljivosti. Da so pogoji na takšni globini za človeka smrtonosni. A skozi leta so se tekmovalci na površje vračali živi, globine pa so se večale in danes so potopi preko 100 m nekaj vsakdanjega. Konec julija je bilo na Bahamih najprestižnejše tekmovanje globinskih apneistov na svetu. V znameniti Deanovi luknji, ki je naravno poplavljeno 203 metre globoko brezno. Od tam se je z dvema novima državnima rekordoma oplemeniten vrnil Samo Jeranko. Naš najgloblji Slovenec, ki je do sedaj v apnei postavil 17 državnih rekordov, trenutno ima v lasti tudi vse globinske. Jeranko, ki je tudi magister inženir strojništva, nekdanji plavalski prvak in tudi inštruktor potapljanja na vdih, bo tokrat z nami za pogovor o svojih izkušnjah na tem imenitnem tekmovanju pa tudi o potapljanju na vdih nasploh, vendarle je to šport, ki ves čas kljubuje znanosti in premike meje človeške zmogljivosti.

Ko si v družbi tako dobrih prostih potapljačev, kjer se vsak z “lahkoto” potaplja na 100 metrov, potem tudi sam sprejmeš to, da je globina 100 metrov nekaj povsem preprostega. Ko pa si v družbi ljudi, ki jim je ta globina tuja, začneš vendarle razmšljati o tem, češ, u, to je vendarle 100 m pod vodo brez dihanja! Takšne globine vzeti za nekaj samoumevnega in preprostega, je zelo nevarno in tega si noben tekmovalec ne sme privoščiti, sploh, če jih želi doseči varno.

Velikokrat si zastavim to vprašanje – zakaj iti še globlje? Pri meni gre vedno znova za kombinacijo neizmerne lepote potopa, sproščenosti in pa doživetja, ki ga tako ekstremen potop prinese s seboj. To mi daje tisto motivacijo, da treniram, da pridem na potop tako dobro pripravljen, da lahko brez zadržkov rečem, da ga varno dosežem.

Pljučno kapaciteto imam res večjo, a sem do tega prišel s treningi. Tako lahko danes, pred potopom, zajamem tudi 12  litrov in pol zraka, ki ga potem uporabim za to, da izenačujem pritisk v globinah. Največji napredek pa je še vedno takrat, ko ti uspe popolna sproščenost.