Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nedavno se je vrnil z že 11. odprave v mehiško džunglo, kjer raziskuje ostanke majevske civilizacije
Dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, uteleša stereotipno romantično podobo o delu arheologov, saj s sodelavci v osrčju mehiškega polotoka Jukatan, ki ga prerašča džungla, išče ostanke majevske civilizacije; skozi zaraščeno pokrajino se prebija z mačeto v rokah in klobukom na glavi. Podobno kot najbolj znan arheolog na svetu Indiana Jones, ki je paradoksalno seveda fiktiven lik. Realnost in fikcija se v tem primeru kar precej razlikujeta, komentira dr. Šprajc.
“V filmih je vse tako enostavno. Jones vzame beležnico in kar takoj prebere hieroglife. Ne vem tudi, zakaj bi arheolog potreboval bič. Lik je narejen po stereotipih o arheologih iz 1. polovice 20. stoletja. Je pa res, da na duhovit način predstavi mnoge probleme, na katere v resnici naletimo. Razmere v tropskem gozdu niso prijazne, prilagajati se je treba živalim, mrčesu, drugim presenečenjem. A moram dodati, da toliko akcije kot na filmskem platnu v življenju vendarle ni.”
“Življenje arheologa prinaša veliko akcije druge vrste – intelektualne izzive,” opisuje in še dodaja: “Je pa res, da tudi teren in konkretno delo vedno prinese marsikaj, česar si nismo predstavljali. Dosežki moderne tehnologije, predvsem laserski letalski posnetki, na katere se opiramo zadnja leta, močno olajšajo vse skupaj, nas naredijo bolj učinkovite, a trdega terenskega dela ne morejo nadomestiti.”
Mehiški tropski gozd je dr. Šprajc prvič obiskal med študijskim potovanjem leta 1977, razziskovat je prvič šel leta 1985, od takrat se je z raziskovalnih odprav vrnil že 11-krat. Zaslužen je za odkritje mest Lagunita, Tamchen in Chactun. Na zadnji odpravi je raziskoval njihovo zaledje:
“Arhitektura teh območij je bolj enolična, a najdbe niso nič manj spektakularne. Našli smo obokane prostore, kar kaže, da so imeli do takrat moderne tehnologije dostop tudi kmetje. Zelo pomembne za naše delo so tamkajšnje terase, ki so jih Maji oblikovali, da bi lažje gojili rastline, zidovi za usmerjanje toka vode, kanali v mokriščih za izsuševanje.”
Zadnja odprava je bila zaključek 3-letnega projekta, zdaj čakajo na rezultate laboratorijskih analiz. Vprašanj, ki so odprta in na katera bi rad odgovoril, je še ogromno, pravi sogovornik. A preden se bo lahko vrnil v osrčje Jukatana, bo za to treba zbrati sredstva. “S tem pa je vedno težava,” še dodaja.
Nedavno se je vrnil z že 11. odprave v mehiško džunglo, kjer raziskuje ostanke majevske civilizacije
Dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, uteleša stereotipno romantično podobo o delu arheologov, saj s sodelavci v osrčju mehiškega polotoka Jukatan, ki ga prerašča džungla, išče ostanke majevske civilizacije; skozi zaraščeno pokrajino se prebija z mačeto v rokah in klobukom na glavi. Podobno kot najbolj znan arheolog na svetu Indiana Jones, ki je paradoksalno seveda fiktiven lik. Realnost in fikcija se v tem primeru kar precej razlikujeta, komentira dr. Šprajc.
“V filmih je vse tako enostavno. Jones vzame beležnico in kar takoj prebere hieroglife. Ne vem tudi, zakaj bi arheolog potreboval bič. Lik je narejen po stereotipih o arheologih iz 1. polovice 20. stoletja. Je pa res, da na duhovit način predstavi mnoge probleme, na katere v resnici naletimo. Razmere v tropskem gozdu niso prijazne, prilagajati se je treba živalim, mrčesu, drugim presenečenjem. A moram dodati, da toliko akcije kot na filmskem platnu v življenju vendarle ni.”
“Življenje arheologa prinaša veliko akcije druge vrste – intelektualne izzive,” opisuje in še dodaja: “Je pa res, da tudi teren in konkretno delo vedno prinese marsikaj, česar si nismo predstavljali. Dosežki moderne tehnologije, predvsem laserski letalski posnetki, na katere se opiramo zadnja leta, močno olajšajo vse skupaj, nas naredijo bolj učinkovite, a trdega terenskega dela ne morejo nadomestiti.”
Mehiški tropski gozd je dr. Šprajc prvič obiskal med študijskim potovanjem leta 1977, razziskovat je prvič šel leta 1985, od takrat se je z raziskovalnih odprav vrnil že 11-krat. Zaslužen je za odkritje mest Lagunita, Tamchen in Chactun. Na zadnji odpravi je raziskoval njihovo zaledje:
“Arhitektura teh območij je bolj enolična, a najdbe niso nič manj spektakularne. Našli smo obokane prostore, kar kaže, da so imeli do takrat moderne tehnologije dostop tudi kmetje. Zelo pomembne za naše delo so tamkajšnje terase, ki so jih Maji oblikovali, da bi lažje gojili rastline, zidovi za usmerjanje toka vode, kanali v mokriščih za izsuševanje.”
Zadnja odprava je bila zaključek 3-letnega projekta, zdaj čakajo na rezultate laboratorijskih analiz. Vprašanj, ki so odprta in na katera bi rad odgovoril, je še ogromno, pravi sogovornik. A preden se bo lahko vrnil v osrčje Jukatana, bo za to treba zbrati sredstva. “S tem pa je vedno težava,” še dodaja.
»Vedno sem bil komunist ... seveda bolj salonskega tipa,« se je dr. Umberto Galimberti, univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije, namuznil, preden ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon Intervjuja. Eden najpomembnejših sodobnih italijanskih filozofov, uveljavljen tudi v svetu, je avtor desetin knjig in zavidljivega števila strokovnih člankov. Javnost osuplja s širino svojih zanimanj, pronicljivostjo uvida v probleme sodobnosti in poljudnostjo svojega izrazja – morda najizraziteje v Mitih našega časa, filozofski uspešnici, s katero se je uveljavil tudi pri nas. Prof. Umberto Galimberti bo gost Intervjuja v sredo, 30. aprila, po 10. uri na 1. programu Radia Slovenija.
Nataša Pirc Musar je kot prva ženska v zgodovini radiotelevizije Slovenija zasedla položaj generalne direktorice. Vodenje javnega servisa je ena od najbolj izpostavljenih funkcij v Sloveniji, o kateri se zdi, da vsi vedo, kakšen človek bi jo moral zasesti, hkrati pa javnomnenjski voditelji vsakič znova vijejo roke in poudarjajo, kako neprimerni posamezniki in posameznice se prijavljajo na razpise zanjo. Tudi v primeru Nataše Pirc Musar ni nič drugače. Odzivi tako znotraj javne radiotelevizije, v medijih in strokovni javnosti so raznovrstni - od navdušenja do pristnega ogorčenja. O razlogih za naskok na mesto generalne direktorice, nabiranju podpore, kadrovskih in programskih potezah na radiu, televiziji in v multimedijskem centru ter prihodnosti javne RTV smo se z Natašo Pirc Musar pogovarjali v Intervjuju na 1. programu Radia Slovenija. 23. maja 2014 je programski svet ponovno odločal o imenovanju in Nataše Pirc Musar ni potrdil za generalno direktorico Radiotelevizije.
Na začetku tedna je Medvladni forum o podnebnih spremembah svetovno javnost opozoril, da bodo posledice segrevanja našega ozračja zaradi vse večjih izpustov toplogrednih plinov »ogromne in nepovratne«. Uničevalne posledice spreminjanja vremenskih vzorcev bi po priporočilih IPCC-ja lahko omilili z takojšnjim zmanjšanjem količin ogljikovega dioksida, kar pa še vedno ni prednostna naloga vlad po svetu. Podnebnim spremembam se bomo posvetili v tokratni oddaji Intervju. Gost je programski direktor evropskega dela organizacije Greenpeace, dr. Thomas Henningsen, ki se v zadnjih letih posveča predvsem energetiki, ki je z vidika podnebnih sprememb ključno področje. Prav tu bi namreč lahko v Evropi po njegovem mnenju daleč največ naredili za preprečitev najbolj črnih scenarijev, ki jih našemu planetu na okoljskem področju napovedujejo znanstveniki.
Če bi Slovence in Slovenke vprašali, ali je pomembno, da imamo Triglavski narodni park, bi najbrž večina odgovorila pritrdilno. Prav tako bi se najbrž strinjali, da se je treba na lokalni ravni truditi za politične rešitve, ki bodo omogočile, da kmetje ostanejo na gorskih področjih in pridelujejo lokalne mlečne izdelke in sonaravno meso. Kadar ste pred alpskimi predori stali v kolonah, ste si najbrž želeli, da jih prihodnjič ne bi bilo. Takšna vprašanja, pobude in težave nagovarja in ureja Alpska konvencija - mednarodna pogodba za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj v Alpah, s katero smo vsak dan posredno v stiku tudi prebivalke in prebivalci Slovenije. Gostja v oddaji Intervju na 1. programu Radia Slovenija bo Simona Vrevc, ki je januarja postala namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, s čimer se je med Slovenkami povzpela na najvišji položaj v kateri koli mednarodni organizaciji. Ker službuje na sedežu konvencije v italijanskem Bolzanu, smo se z njo pogovarjali konec januarja, ko je obiskala Slovenijo. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Neveljaven email naslov