Nedavno se je vrnil z že 11. odprave v mehiško džunglo, kjer raziskuje ostanke majevske civilizacije

Dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, uteleša stereotipno romantično podobo o delu arheologov, saj s sodelavci v osrčju mehiškega polotoka Jukatan, ki ga prerašča džungla, išče ostanke majevske civilizacije; skozi zaraščeno pokrajino se prebija z mačeto v rokah in klobukom na glavi. Podobno kot najbolj znan arheolog na svetu Indiana Jones, ki je paradoksalno seveda fiktiven lik. Realnost in fikcija se v tem primeru kar precej razlikujeta, komentira dr. Šprajc.

“V filmih je vse tako enostavno. Jones vzame beležnico in kar takoj prebere hieroglife. Ne vem tudi, zakaj bi arheolog potreboval bič. Lik je narejen po stereotipih o arheologih iz 1. polovice 20. stoletja. Je pa res, da na duhovit način predstavi mnoge probleme, na katere v resnici naletimo. Razmere v tropskem gozdu niso prijazne, prilagajati se je treba živalim, mrčesu, drugim presenečenjem. A moram dodati, da toliko akcije kot na filmskem platnu v življenju vendarle ni.”

“Življenje arheologa prinaša veliko akcije druge vrste – intelektualne izzive,” opisuje in še dodaja: “Je pa res, da tudi teren in konkretno delo vedno prinese marsikaj, česar si nismo predstavljali. Dosežki moderne tehnologije, predvsem laserski letalski posnetki, na katere se opiramo zadnja leta, močno olajšajo vse skupaj, nas naredijo bolj učinkovite, a trdega terenskega dela ne morejo nadomestiti.”

Mehiški tropski gozd je dr. Šprajc prvič obiskal med študijskim potovanjem leta 1977, razziskovat je prvič šel leta 1985, od takrat se je z raziskovalnih odprav vrnil že 11-krat. Zaslužen je za odkritje mest Lagunita, Tamchen in Chactun. Na zadnji odpravi je raziskoval njihovo zaledje:

“Arhitektura teh območij je bolj enolična, a najdbe niso nič manj spektakularne. Našli smo obokane prostore, kar kaže, da so imeli do takrat moderne tehnologije dostop tudi kmetje. Zelo pomembne za naše delo so tamkajšnje terase, ki so jih Maji oblikovali, da bi lažje gojili rastline, zidovi za usmerjanje toka vode, kanali v mokriščih za izsuševanje.”

Zadnja odprava je bila zaključek 3-letnega projekta, zdaj čakajo na rezultate laboratorijskih analiz. Vprašanj, ki so odprta in na katera bi rad odgovoril, je še ogromno, pravi sogovornik. A preden se bo lahko vrnil v osrčje Jukatana, bo za to treba zbrati sredstva. “S tem pa je vedno težava,” še dodaja.