Več kot 50 let uspešne glasbene kariere, številna sodelovanja in pesmi, ki so se zapisale v naša srca: Tu sem doma, Julija, Siva pot, Krila, Ljubav preko žice. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti - še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Alexander John, je te dni praznoval 70 let.

Legendarni kantavtor je praznoval 70 let

Kantavtor Aleksander Mežek, v tujini znan tudi kot Aleksander John, je v 52 letih kariere posnel dobrih dvajset studijskih, skupno pa več kot trideset plošč. Njegovo glasbeno pot so zaznamovala številna sodelovanja, še posebno tisto z angleškim glasbenikom Cliffom Richardom, ki mu je leta 1972 odprlo pot v tujino. V dolgih letih ustvarjanja v Londonu, daleč od rojstne Žirovnice, so se mu v stihe prelivali utrinki iz domačih krajev: lepote narave, človeška srečevanja in občudovanje umetnosti – še posebno tiste, ki jo je stoletje in pol pred njim ubesedil France Prešeren. V Slovenijo, reko, ki ga je vseskozi vračala v otroštvo, se je vrnil pred štirimi leti. Od glasbe se še ne namerava posloviti in svoj 70. rojstni dan je v nedeljo praznoval s koncertom v ljubljanski Operi.

Aleksandra Mežka smo tri dni po njegovem rojstnem dnevu, še vedno sredi prazničnega vzdušja, ki so ga pričarali njegovi prijatelji in družina, obiskali v domači Žirovnici. Med odstiranjem drobcev njegove raznovrstne in izkušenj polne glasbene poti je beseda nanesla tudi na odnos do občinstva, torej vseh tistih, ki jim je glasba namenjena:

“Za mene je vedno bila največja nagrada to, da so ljudje usvojili eno pesem, se naučili besedila in jo prepevali in uporabljali. Saj za nas – tiste, ki pišemo, ustvarjamo – je to največ, kar si lahko želimo. Da ljudje nekako začutijo tiste besede, ki si jih napisal, pa začutijo ta občutek zadaj, pomen tega, kar si želel povedati, in na en način najdejo nekaj v svojem življenju, eno paralelo, ki jih povezuje s tistim besedilom. In meni je to vedno, na en način, mi je bilo zelo prijetno, da sem začutil, da ljudje pravzaprav delimo iste občutke. In če nekaj izrečeš dovolj iskreno, potem ljudje to tako razumejo in enostavno sprejmejo to. In potem sploh pravzaprav po letih ni več niti važno, kdo je to napisal, gre bolj za to, da se je en občutek izrazil v glasbi, v besedi – in če paše v pravem trenutku, potem to res nekako ti da … Ali te sprosti ali pa ti da en občutek, da pač deliš nekaj z drugimi ljudmi.”

Mežkovo ustvarjalno pot so zaznamovala številna sodelovanja. Besedila na svoji novejši studijski plošči “Tečem skozi čas” je soustvaril z Janom Tomazinom:

“On je bil v mlajših letih skakalec in je imel popolnoma druge poglede na pokrajino, na letenje – mene je v bistvu zelo zanimalo, kako se nekdo počuti, ko leti skozi zrak v Planici, recimo, na dvesto metrov višine. In on ima te občutke in mi jih je razlagal in sem rekel, to je zelo zanimivo: moja prva pesem je bila tista z naslovom Krila in je bila želja po letenju. In sem potem srečal nekoga, ki res leti … Po svoje vsak človek ima eno izkušnjo, ki jo lahko deli. Eno zanimivo izkušnjo. Če bi poslušali in si delili take izkušnje, bi se verjetno tudi bolje razumeli. Ker če ti nekdo razloži, kako on gleda na določene stvari, ki jih ti ne moreš, recimo, ali pa nimaš sposobnosti, da bi to delal, in če te zanima to, potem vidiš eno drugo dimenzijo, nekdo drug ti lahko to pričara ali pa razloži.”