Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda bo tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, o njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v 90-ih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in potem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki. O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema.
Dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor o težavah v šolstvu, pomanjkanju politične volje in dobrih dijakih
Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali našo pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda je v radijskem Intervjuju tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in po tem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki – tisti, ki se uvrščajo na mednarodne olimpijade znanja, dosežejo vse točke na splošni ali mednarodni maturi ali pa sodelujejo v številnih umetniških obšolskih dejavnostih na šoli. Po njegovem mnenju sicer dobrega dijaka ne naredijo le ocene, temveč tudi skrb za drugega, zmožnost, da vidi svet iz perspektive drugega, tistega, ki mogoče ne živi v tako dobrih življenjskih pogojih kot on sam. Na to dijake opozarja tudi šola, saj ta zmožnost pogosto v domačem družinskem okolju ni poudarjena. “Šola bo zato zmeraj bolj prevzemala tudi vzgojno funkcijo,” verjame Lorenčič, svojim učiteljem pa v hecu večkrat pravi: “Od teh dijakov bo odvisna vaša pokojnina.” Prevzeli bodo namreč vajeti države.
O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema. A te se ne zgodijo, ni prave politične volje:
“Zdaj smo v nekem stanju, ko bi se morala država, ne le samo šolstvo, vprašati, kaj bomo s šolstvom v prihodnje. Od zadnje resne spremembe v šolstvu je 23 let. Od takrat ni bilo nekega resnega razmisleka, ali je to, kar počnemo, še prav, ni resne spremljave. Pišejo se bele knjige, ki jih nato ministri dajo v predale, resnega poskusa sprememb pa ni bilo. To bi morala biti tudi stvar nekega konsenza države, politike, da hočemo iti naprej.”
“Gimnazija je kot postarana lepotica. Ima svoje kakovosti, ampak resnično potrebuje spremembe. Pri čemer bi moral ostati tisti glavni cilj: splošno izobraževanje s prehodom na univerzo, bi pa morala imeti vsaj na koncu šolanja možnost večje izbire premetov, jih nekaj v zadnjih dveh letih tudi ne imeti. Dober primer za to je mednarodna matura, a te ne gre kar kopirati.”
Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda bo tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, o njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v 90-ih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in potem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki. O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema.
Dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor o težavah v šolstvu, pomanjkanju politične volje in dobrih dijakih
Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali našo pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda je v radijskem Intervjuju tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in po tem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki – tisti, ki se uvrščajo na mednarodne olimpijade znanja, dosežejo vse točke na splošni ali mednarodni maturi ali pa sodelujejo v številnih umetniških obšolskih dejavnostih na šoli. Po njegovem mnenju sicer dobrega dijaka ne naredijo le ocene, temveč tudi skrb za drugega, zmožnost, da vidi svet iz perspektive drugega, tistega, ki mogoče ne živi v tako dobrih življenjskih pogojih kot on sam. Na to dijake opozarja tudi šola, saj ta zmožnost pogosto v domačem družinskem okolju ni poudarjena. “Šola bo zato zmeraj bolj prevzemala tudi vzgojno funkcijo,” verjame Lorenčič, svojim učiteljem pa v hecu večkrat pravi: “Od teh dijakov bo odvisna vaša pokojnina.” Prevzeli bodo namreč vajeti države.
O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema. A te se ne zgodijo, ni prave politične volje:
“Zdaj smo v nekem stanju, ko bi se morala država, ne le samo šolstvo, vprašati, kaj bomo s šolstvom v prihodnje. Od zadnje resne spremembe v šolstvu je 23 let. Od takrat ni bilo nekega resnega razmisleka, ali je to, kar počnemo, še prav, ni resne spremljave. Pišejo se bele knjige, ki jih nato ministri dajo v predale, resnega poskusa sprememb pa ni bilo. To bi morala biti tudi stvar nekega konsenza države, politike, da hočemo iti naprej.”
“Gimnazija je kot postarana lepotica. Ima svoje kakovosti, ampak resnično potrebuje spremembe. Pri čemer bi moral ostati tisti glavni cilj: splošno izobraževanje s prehodom na univerzo, bi pa morala imeti vsaj na koncu šolanja možnost večje izbire premetov, jih nekaj v zadnjih dveh letih tudi ne imeti. Dober primer za to je mednarodna matura, a te ne gre kar kopirati.”
Če bi Slovence in Slovenke vprašali, ali je pomembno, da imamo Triglavski narodni park, bi najbrž večina odgovorila pritrdilno. Prav tako bi se najbrž strinjali, da se je treba na lokalni ravni truditi za politične rešitve, ki bodo omogočile, da kmetje ostanejo na gorskih področjih in pridelujejo lokalne mlečne izdelke in sonaravno meso. Kadar ste pred alpskimi predori stali v kolonah, ste si najbrž želeli, da jih prihodnjič ne bi bilo. Takšna vprašanja, pobude in težave nagovarja in ureja Alpska konvencija - mednarodna pogodba za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj v Alpah, s katero smo vsak dan posredno v stiku tudi prebivalke in prebivalci Slovenije. Gostja v oddaji Intervju na 1. programu Radia Slovenija bo Simona Vrevc, ki je januarja postala namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, s čimer se je med Slovenkami povzpela na najvišji položaj v kateri koli mednarodni organizaciji. Ker službuje na sedežu konvencije v italijanskem Bolzanu, smo se z njo pogovarjali konec januarja, ko je obiskala Slovenijo. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Slovenci se lahko pohvalimo s posebnim prispevkom pri iskanju sprave med pisatelji sprtih strani. Na Bledu ali v okviru Mirovnega odbora pri Mednarodnem PEN-u so se prvič srečali in pogovarjali Izraelci in Palestinci, Španci in Baski, Turki in Kurdi. Med aktivnejšimi je pri tovrstnih pobudah Edvard Kovač, ki se mu je na mestu predsednika Odbora pisateljev za mir iztekel drugi mandat, v prihodnje pa so mu zaupali nalogo posrednika pri iskanju sprave med Izraelskimi in Palestinskimi pisatelji. Kaj je odločilno pri iskanju sprave in miru? Zakaj velja Bled v mednarodnih pisateljskih krogih za simbol miru? Ali lahko pisatelji prinesejo več sprave tudi slovenskemu narodu, smo se na božič, katerega osrednje sporočilo je mir, pogovarjali z dr. Edvardom Kovačem.
Neveljaven email naslov