V tokratnem Intervjuju bomo spoznali gospo z zanimivo življenjsko potjo, saj jo je le-ta od skromne želje, da bi delala na recepciji Doma starejših, vodila strmo navzgor. Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, pravi, da zvečer ob misli na drobne pozornosti, ki jih nameni starejšim, mirno zaspi, vse ideje pa si sproti zapisuje. V mesecu, ko osveščamo o demenci, je Ana Petrič v pogovoru z Lucijo Fatur spregovorila tudi o prav posebnem načrtu, o tem, zakaj jo ta bolezen tako zanima in o srčnem življenju s starejšimi.

Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, drži v rokah načrte za prvo slovensko t. i. vas za ljudi z demenco

V tokratnem Intervjuju gostimo gospo z zanimivo življenjsko potjo, saj jo je ta od skromne želje, da bi delala na recepciji Doma starejših, vodila vse do direktorice takega doma. Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, gospa s tisoč in eno idejo, z veliko empatijo do starejših, pravi, da zvečer ob misli na drobne pozornosti, ki jih nameni starejšim, mirno zaspi, zraven pa ima vedno blokec, v katerega si zapisuje ideje, ki se ji porodijo. V mesecu, ko ozaveščamo o demenci, Ana Petrič pripoveduje tudi o prav posebnem načrtu, o tem, zakaj jo ta bolezen tako zanima, in o srčnem življenju s starejšimi.

Nikoli si nisem niti predstavljala, da bom kdaj vodila tako veliko hišo, kot je dom starejših. Najpomembneje se mi zdi, da ostanem zvesta sama sebi, da se borim za tiste, ki sami tega ne zmorejo, da ob težavah vedno iščem rešitve. Po navadi jih tudi najdem. Od nekdaj sem rada poslušala zgodbe starejših ljudi. Ko se je v bližini mojega doma odprl dom za starejše, sem želela delati na recepciji, pa so nekoga že zaposlili, zato sem poprijela za delo strežnice. Pozneje sem opravljala še druga dela, a še vedno našla čas za druženje s stanovalci doma. Ugotovila pa sem, da bom za uresničevanje svojih želja in idej potrebovala višjo izobrazbo, zato sem se ob delu vpisala na fakulteto, diplomirala in magistrirala.

Znanje je nadgradila še z leto in pol trajajočim izobraževanjem o demenci, saj jo ta problematika zelo zanima, želela je delati dobro, ni pa imela dovolj znanja s tega področja.

Že društvo Spominčica je na področju ozaveščanja o demenci naredilo veliko, želim pa si, da bi prav vsi naredili korak naprej tudi v naši miselnosti in se zavedali pomembnosti skrbi za ljudi z demenco. Šele po izobraževanju sem ugotovila, da je imela demenco tudi moja prababica in šele potem razumela, kaj se je z njo dogajalo.

V preteklem mesecu je zato odšla na Nizozemsko in obiskala tako imenovano vas za ljudi z demenco.

Gre za prilagojeno arhitekturo ob domu za starejše. Okrog vrta, ki je središče, so manjše bivalne enote, pomemben pa je koncept dela. Biti mora vse tako, kot je doma. Ljudje so v skupinah glede na tip ljudi. Primerjala sem delo tam in pri nas in lahko rečem, da je pri nas za starejše zelo dobro poskrbljeno.

Neizmerno je vesela, da že drži v rokah načrte za prvo tako slovensko vas, ki jo bodo začeli graditi v Gornjem Gradu. Ana Petrič se zaveda modrosti starejših.

Od nekdaj čutim, da so ti stari ljudje veliko doživeli, izkusili, imajo svojo zgodovino. Imajo modrost, zavedajo se dragocenosti življenja. Pri nas se še vedno premalo naredi, da bi bila starost lepa.