Sredi tedna otroka in evropskega tedna ozaveščanja javnosti o disleksiji in drugih specifičnih težavah ter dan pred svetovnim dnem duševnega zdravja bomo v sredinem Intervjuju na Prvem gostili dr. Marijo Kavkler. Zdaj že dobro leto dni upokojena, a še vedno dejavna zunanja sodelavka ljubljanske Pedagoške fakultete je vse svoje poklicno življenje posvetila osebam s specifičnimi učnimi težavami, si prizadevala za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, raziskovala vpliv socialnih okoliščin na šolsko uspešnost otrok ter sodelovala pri izobraževanju številnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter drugih strokovnih delavcev za poučevanje učencev s posebnimi potrebami. O stanju na tem področju nekoč in danes, izzivih in rešitvah ter delovanju društva Bravo, ki mu dr. Marija Kavkler predseduje, bosta z Andrejo Čokl govorili po deseti.

Dr. Marija Kavkler o specifičnih učnih težavah ter inkluzivni vzgoji in izobraževanju za vse

Sredi tedna otroka in evropskega tedna ozaveščanja javnosti o disleksiji in drugih specifičnih učnih težavah ter dan pred svetovnim dnem duševnega zdravja smo v sredinem Intervjuju na Prvem gostili dr. Marijo Kavkler. Zdaj že dobro leto upokojena, a še vedno aktivna zunanja sodelavka ljubljanske Pedagoške fakultete, je vse svoje poklicno življenje posvetila osebam s specifičnimi učnimi težavami, se borila za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, raziskovala vpliv socialnih okoliščin na šolsko uspešnost otrok ter sodelovala pri izobraževanju številnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter drugih strokovnih delavcev za poučevanje učencev s posebnimi potrebami.

Njena velika želja je t. i. inkluzivna šola:

“K inkluzivni šoli strmi vsa Evropa, ves svet … To ni nekaj, kar bi forsirali samo pri nas. Pri nas na žalost inkluzivne šole še nimamo … Morali bi spremeniti šolski sistem v tej smeri, da bi pomenil izboljšanje za vse otroke. Napačno je mnenje, da je inkluzija vezana samo na tiste s posebnimi potrebami. Inkluzivna šola pomeni šolo, družbo, ki vključuje vse otroke, vse mladostnike, odrasle in ki omogoča uspešnost in participacijo vseh.”

Da bi to dosegli, so nujni pomoč in podpora učiteljem, zmanjšanje administrativnih dejavnikov, ki obremenjujejo učitelje, odprava preveč rigidno določenih norm in pravil ter avtonomnost učitelja, da lahko fleksibilno prilagaja proces poučevanja. Take spremembe niso finančno breme za državo, terjajo pa več uposabljanja in drugačno izrabo virov.