Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Intervju gostimo Veronico Morfaw Kini, predsednico nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. leti kot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju SZ Kameruna na obrobju Bamende. Kljub temu, da kar dve tretjini afriških žensk deluje v agrarnem sektorju, se soočajo s številnimi težavami, ki izhajajo iz tradicionalnega pojmovanja spolov in patriarhalno zasnovanih družbenih odnosov. Sogovornica med drugim prihaja z območja, kjer že tri leta potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko, kar hromi možnosti za humanitarno delo in še dodatno poslabšuje položaj žensk in otrok. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj. O položaju žensk v kamerunski družbi, o njenem humanitarnem delu in o življenju na vojnem območju se bo z Veronico Kini pogovarjal Peter Močnik.
Kamerunska humanitarka o vojni v Kamerunu, za katero svet ne ve in o tem, zakaj je opolnomočena afriška ženska temelj svetle prihodnosti kontinenta
V tokratni oddaji Intervju gostimo Veronico Morfaw Kini, predsednico nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. leti kot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju SZ Kameruna na obrobju Bamende. Kar dve tretjini afriških žensk deluje v agrarnem sektorju. Soočajo se s številnimi težavami, ki izhajajo iz tradicionalnega pojmovanja spolov in patriarhalno zasnovanih družbenih odnosov. Sogovornica med drugim prihaja z območja, kjer že tri leta potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko, kar hromi možnosti za humanitarno delo in še dodatno poslabšuje položaj žensk in otrok. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj.
“Ženske smo prve učiteljice. Smo prve negovalke. In če nismo opolnomočene, kako naj opravimo svoje delo? V Afriki nas ženske dojemajo skoraj kot stvari. Afriški moški ne razumejo, da je opolnomočena ženska koristna tudi zanje, saj tako lahko pride do učinkovite delitve nalog med spoloma. Opolnomočena ženska je ženska, ki lahko spreminja miselnost družbe, je etična in izobražena. Več kot je medsebojnega spoštovanja, bolje je za državo, za kontinent, za ves svet.” Veronica Kini
Zaradi močno zakoreninjenih tradicionalnih prepričanj v Kamerunu obstajajo tako nacionalni kot tradicionalni zakoni, ki so, po besedah sogovornice, lahko ovira pri procesu opolnomočenja žensk:
“Toda tradicija je tradicija. Če jo želimo spremeniti, se moramo tega lotiti počasi in preudarno. Na srečo imamo kar nekaj izobraženih voditeljev v tradicionalnih lokalnih svetih in nekateri od njih tudi tradicionalne zakone prilagajajo zahtevam časa. Tradicije ne morejo kar spremeniti, lahko jo pa preoblikujejo.”
Humanitarno delo njenega društva je pred tremi leti prekinila vojna, ki velja bržkone za najbolj nepoznan, nerazumljen in neslišan konflikt na planetu. Bilanca konflikta je daleč od spodbudne: Več kot 200 uničenih vasi, milijon razseljenih, skoraj 20 tisoč mrtvih.
“Ta boj se je pričel že dolgo nazaj. A ljudje si želje po večji avtonomiji niso upali izraziti na glas, ker so se bali. Pred tremi leti pa so se vendar pričeli protesti, najprej domačih učiteljev in odvetnikov. V anglofonski del Kameruna so namreč pošiljali učitelje iz frankofosnkega dela države, ki so predavali v francoščini. Pošiljali so denimo tudi svoje sodnike in porotnike. Ker jih ljudje niso razumeli, niso vedeli, zakaj so bili obsojeni, zakaj so pristali v zaporu. Pošiljali so tudi uradnike iz frankofonskega dela države in tudi del administrativnih postopkov je zato potekal v francoščini. Ker jih angleško govoreči niso razumeli, si lahko predstavljate, kakšen kaos je lahko nastal. Poleg tega se je v razvoj anglofonskega dela vlagalo manj. Zato so se zgodili protesti. A vojska je na mirne proteste odvetnikov in učiteljev odgovorila z orožjem. Začele so se aretacije in uboji. A vse to bi se dalo rešiti po mirni poti in ne s silo. Tako pa smo zdaj sredi državljanske vojne.”
Življenje ljudi na območju, kjer potekajo spopadi, se je po pričetku konflikta korenito spremenilo, pojasnjuje sogovornica:
“Dnevi niso lahki, stalno živimo v strahu. V strahu za svoje otroke, za moža, zase, za sosede. Streljanje ne pojenja. Ne predstavljam si, kako je tistim, ki se skrivajo v gozdu. Skrbi nas zanje. V gozdove pošiljamo hrano, oblačila, zdravila. Toda koliko časa še, to se sprašujem, kako dolgo še? Spim skoraj nič. Prav tako kot vse ostale matere. Gre za težak položaj, ki ga je težko opisati, če nisi tam in ne vidiš na lastne oči, kaj se dogaja. Travmatizirani smo.”
O konfliktu svetovni mediji skorajda ne poročajo. Odziva mednarodne skupnosti skorajda ni.
“Po mojem mnenju so organi mednarodne skupnosti diplomatski, ker jim to ustreza in ker imajo od tega koristi. Sumim, da imajo interese tudi v Kamerunu. Kakršnekoli že. In res je čudno, da o konfliktu v tujih medijih ni skorajda nobenih poročil. A upam, da pozabijo na svoje interese in zaščitijo ljudi, ki trpijo.” Veronica Kini
V tokratni oddaji Intervju gostimo Veronico Morfaw Kini, predsednico nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. leti kot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju SZ Kameruna na obrobju Bamende. Kljub temu, da kar dve tretjini afriških žensk deluje v agrarnem sektorju, se soočajo s številnimi težavami, ki izhajajo iz tradicionalnega pojmovanja spolov in patriarhalno zasnovanih družbenih odnosov. Sogovornica med drugim prihaja z območja, kjer že tri leta potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko, kar hromi možnosti za humanitarno delo in še dodatno poslabšuje položaj žensk in otrok. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj. O položaju žensk v kamerunski družbi, o njenem humanitarnem delu in o življenju na vojnem območju se bo z Veronico Kini pogovarjal Peter Močnik.
Kamerunska humanitarka o vojni v Kamerunu, za katero svet ne ve in o tem, zakaj je opolnomočena afriška ženska temelj svetle prihodnosti kontinenta
V tokratni oddaji Intervju gostimo Veronico Morfaw Kini, predsednico nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. leti kot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju SZ Kameruna na obrobju Bamende. Kar dve tretjini afriških žensk deluje v agrarnem sektorju. Soočajo se s številnimi težavami, ki izhajajo iz tradicionalnega pojmovanja spolov in patriarhalno zasnovanih družbenih odnosov. Sogovornica med drugim prihaja z območja, kjer že tri leta potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko, kar hromi možnosti za humanitarno delo in še dodatno poslabšuje položaj žensk in otrok. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj.
“Ženske smo prve učiteljice. Smo prve negovalke. In če nismo opolnomočene, kako naj opravimo svoje delo? V Afriki nas ženske dojemajo skoraj kot stvari. Afriški moški ne razumejo, da je opolnomočena ženska koristna tudi zanje, saj tako lahko pride do učinkovite delitve nalog med spoloma. Opolnomočena ženska je ženska, ki lahko spreminja miselnost družbe, je etična in izobražena. Več kot je medsebojnega spoštovanja, bolje je za državo, za kontinent, za ves svet.” Veronica Kini
Zaradi močno zakoreninjenih tradicionalnih prepričanj v Kamerunu obstajajo tako nacionalni kot tradicionalni zakoni, ki so, po besedah sogovornice, lahko ovira pri procesu opolnomočenja žensk:
“Toda tradicija je tradicija. Če jo želimo spremeniti, se moramo tega lotiti počasi in preudarno. Na srečo imamo kar nekaj izobraženih voditeljev v tradicionalnih lokalnih svetih in nekateri od njih tudi tradicionalne zakone prilagajajo zahtevam časa. Tradicije ne morejo kar spremeniti, lahko jo pa preoblikujejo.”
Humanitarno delo njenega društva je pred tremi leti prekinila vojna, ki velja bržkone za najbolj nepoznan, nerazumljen in neslišan konflikt na planetu. Bilanca konflikta je daleč od spodbudne: Več kot 200 uničenih vasi, milijon razseljenih, skoraj 20 tisoč mrtvih.
“Ta boj se je pričel že dolgo nazaj. A ljudje si želje po večji avtonomiji niso upali izraziti na glas, ker so se bali. Pred tremi leti pa so se vendar pričeli protesti, najprej domačih učiteljev in odvetnikov. V anglofonski del Kameruna so namreč pošiljali učitelje iz frankofosnkega dela države, ki so predavali v francoščini. Pošiljali so denimo tudi svoje sodnike in porotnike. Ker jih ljudje niso razumeli, niso vedeli, zakaj so bili obsojeni, zakaj so pristali v zaporu. Pošiljali so tudi uradnike iz frankofonskega dela države in tudi del administrativnih postopkov je zato potekal v francoščini. Ker jih angleško govoreči niso razumeli, si lahko predstavljate, kakšen kaos je lahko nastal. Poleg tega se je v razvoj anglofonskega dela vlagalo manj. Zato so se zgodili protesti. A vojska je na mirne proteste odvetnikov in učiteljev odgovorila z orožjem. Začele so se aretacije in uboji. A vse to bi se dalo rešiti po mirni poti in ne s silo. Tako pa smo zdaj sredi državljanske vojne.”
Življenje ljudi na območju, kjer potekajo spopadi, se je po pričetku konflikta korenito spremenilo, pojasnjuje sogovornica:
“Dnevi niso lahki, stalno živimo v strahu. V strahu za svoje otroke, za moža, zase, za sosede. Streljanje ne pojenja. Ne predstavljam si, kako je tistim, ki se skrivajo v gozdu. Skrbi nas zanje. V gozdove pošiljamo hrano, oblačila, zdravila. Toda koliko časa še, to se sprašujem, kako dolgo še? Spim skoraj nič. Prav tako kot vse ostale matere. Gre za težak položaj, ki ga je težko opisati, če nisi tam in ne vidiš na lastne oči, kaj se dogaja. Travmatizirani smo.”
O konfliktu svetovni mediji skorajda ne poročajo. Odziva mednarodne skupnosti skorajda ni.
“Po mojem mnenju so organi mednarodne skupnosti diplomatski, ker jim to ustreza in ker imajo od tega koristi. Sumim, da imajo interese tudi v Kamerunu. Kakršnekoli že. In res je čudno, da o konfliktu v tujih medijih ni skorajda nobenih poročil. A upam, da pozabijo na svoje interese in zaščitijo ljudi, ki trpijo.” Veronica Kini
Neveljaven email naslov