Vodstvo mladih evropskih sindikalistk in sindikalistov je pretekli mesec zasedla Tea Jarc. Na področje mladinskega dela, aktivizma in participacije mladih je vstopila prek taborništva, nadaljevala kot predsednica Mladinskega sveta Slovenije, zdaj je predsednica sindikata Mladi plus. Srčno se zavzema za šibkejše v družbi, bojuje se za človekove pravice ter glasno opozarja na krivice. Ne da samo govori o aktivizmu, ga tudi živi. Obiskala je begunska taborišča Zahodne Sahare, v Palestini je delala kot prostovoljka. Pozitivne energije in vere v to, da je drugačna in bolj pravična družbena ureditev mogoča, ji ne zmanjka.

Sindikalista, aktivistka, borka za človekove pravice, feministka

Vodstvo mladih evropskih sindikalistk in sindikalistov je pretekli mesec zasedla Tea Jarc. Na področje mladinskega dela, aktivizma in participacije mladih je vstopila prek taborništva, nadaljevala kot predsednica Mladinskega sveta Slovenije, zdaj je predsednica sindikata Mladi Plus. Pri svojem delu opaža, da mladi sploh ne vedo kaj so sindikati. Velikokrat menijo, da gre za neke preživele strukture, ki so bile pomembne v času njihovih babic in dedkov ali pa staršev in da dandanes te strukture ne odgovarjajo njihovim potrebam in željam.

»Ampak kar mi poskušamo je med mladimi obuditi zavedanje zakaj so sindikati pomembni in zakaj so danes pomembni celo bolj kot v preteklosti.«

Razlike med mladimi znotraj Evropske Unije so res velike. Jug Evrope je zaznamovan z visoko brezposelnostjo mladih, medtem ko to ni problem v skandinavskih državah. V Skandinaviji je dialog med socialnimi partnerji izjemno močen, članstvo v sindikatu pa visoko (v sindikat je včlanjenih med 80 in 90 % delavcev). Na drugi strani imamo Francijo, kjer je članstvo v sindikatu izjemno nizko, ampak po drugi strani je aktivizem veliko večji. Potem imamo vzhodno Evropo in Balkan, kjer se je sindikalizem v preteklosti izjemno dobro razvil, v zadnjih letih pa je ugled sindikatov tamkaj izjemno padel.

»Na evropski ravni želimo prepoznati razlike, delati z različnimi pristopi in se skupaj boriti, da bi bile pravice enake za vse. Želimo si, da se Evropa razvija z enakomerno hitrostjo.«

Slovenski mladi so se pripravljeni sprijazniti z marsičem, predvsem na trgu dela. Vzrok za to je bila gospodarska kriza in pritisk, da morajo biti mladi srečni, da sploh lahko dobijo priložnost za delo. Mladi so pripravljeni delati za manj denarja, delati nadure, se dodatno izobraževati in se voziti dlje.

»Mladi smo bolj fleksibilni in delodajalci to s pridom izkoriščajo, ampak nekje vmes se pozabi, da to ni normalno, da obstajajo zakoni in pravice, ki nam pripadajo. Mladi se ne smemo kar tako vdati v usodo.«

Socialni dialog je pri nas tradicionalno izjemno močen. V praksi pa se morda ne izkazuje tako meni Jarčeva. Nivo dialoga je velikokrat nizek, žaljiv. Velikokrat gre za merjenje moči med sindikati, delodajalci in vlado pri tem se ne gleda na dobrobit širše slovenske družbe. Treba bi bilo izboljšati kulturo ter spoštovati dogovore.