Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Poznamo jo kot strokovnjakinjo, ki se je dolga leta ukvarjala z raziskovanjem posledic izpostavljenosti azbestu in se trudila ozaveščati strokovno in laično javnost o rakotvornosti te snovi. Je med tistimi pripadniki stroke, ki na glas povedo, ko je zaradi industrijskih in drugih polutantov ogroženo zdravje zaposlenih ali prebivalcev na splošno. Pridružila se je tudi apelu zdravnikov in raziskovalcev, ki so zahtevali ureditev zakonodaje, ki ureja sežig in sosežig odpadkov v Anhovem. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.

"Strokovnjaki, ki so na strani industrije, so zelo militantni."

Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Poznamo jo kot strokovnjakinjo, ki se je dolga leta ukvarjala z raziskovanjem posledic izpostavljenosti azbestu in se trudila o rakotvornosti te snovi osveščati strokovno in laično javnost. Je ena izmed tistih pripadnikov stroke, ki na glas pove, ko je zaradi industrijskih in drugih polutantov ogroženo zdravje zaposlenih ali prebivalstva nasploh. Pridružila se je tudi apelu zdravnikov in raziskovalcev, ki so zahtevali uveljavitev načela previdnosti, ko gre za sosežig odpadkov v Anhovem. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.

“Čeprav so za glifosat že tri žrtve na sodišču nedvomno dokazale, da je pri njih povzročil raka, sodi še vedno v drugo B skupino, kar pomeni, da je potencialno rakotvoren. Preden bo prišel v prvo skupino nedvomno rakotvornih snovi bo prav gotovo trajalo še vsaj 10 let ali 20 let. Vedeti morate, da so tukaj strahotni boji in podkupovanja na vseh nivojih. Poznala sem predsednica IARC (Mdnarodna agencija za raziskovanje raka), ki je sam umrl zaradi raka in mi je nekaj mesecev pred smrtjo rekel, da skoraj ni več čiste organizacije in da imajo težave s podkupovanjem tudi tiste, ki so dotlej veljale za čiste. En drug predsednik IARC, ki ga tudi osebno poznam, je potem glede azbesta napisal takšne nesmisle, da je pol Italije skočilo v zrak samo zaradi tega, ker vemo, da ga je podkupila azbestna industrija. Še enkrat; denar je tukaj ključen.”

“V okoljski stroki je izjemno težko delati. Na eni strani imamo izjemno močne industrije, ki imajo tudi izjemno močne odvetnike, na drugi strani pa strokovnjake, ki v vsakem primeru izpadejo kot žvižgači. Recimo v primeru, ki ga jaz doživljam, je izjemno težko, da te ne začne ena ali druga politična stroka šteti kot aktivista in te ne slišijo na pravo uho.”

“V prid svoji stroki lahko povem samo to, da v vsakem primeru želimo biti popolnoma prepričani, da je nekaj, kar izrečemo, res. In v primeru sežigalnic ne govorimo o gotovosti, pač pa o verjetnosti. Iz količine študij, ki jih imamo, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da imajo določene učinke na zdravje in tisto, česar zagotovo ne vemo, je sovpliv skupaj z drugimi dejavniki tveganja in samo to je naše poslanstvo ali opozorilo; na področjih, ki so že onesnažena, ki že nosijo veliko breme, bodimo za božjo voljo previdni. Še zlasti zato, ker nimamo normativov, ki bi se razlikovali za obremenjena in neobremenjena območja – za oboje so enaki.”