Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Lijana Dejak, ki je opravila izjemno delo in Tolstojevo epopejo po 90 letih na novo prevedla v prelepo slovenščino, pojasnjuje, zakaj je Vojna in mir še vedno bralska poslastica, da ji ni para
Vojna in mir je resen kandidat za največji roman vseh časov. V slovenščini jo sicer lahko beremo že vse od leta 1932, toda v devetih desetletjih se je jezik, v katerem nam je bila Tolstojeva monumentalna umetnina doslej na voljo, precej postaral. Zaradi tega so se menda tudi usode Pierra Bezuhova, Nataše Rostove, Andreja Bolkonskega in drugih junakov, ujetih v dvojnem vrtincu burnih zgodovinskih dogodkov na eni in muhavosti človeškega srca na drugi strani, iz leta v leto zdele bolj oddaljene, manj žive, kakor da v njih ne moremo več zares ugledati samih sebe, svojih lastnih eksistencialnih dilem, preizkušenj in negotovosti.
No, pred nekaj tedni pa so Tolstojevi junaki ponovno oživeli v vsem sijaju – Mladinska knjiga je namreč na naše knjižne police poslala čisto nov prevod Vojne in miru, za katerega je mojstrsko poskrbela Lijana Dejak. Zakaj se dveh sicer lično oblikovanih, a precej debelih zvezkov Vojne in miru ni treba prav nič bati, temveč se velja čim prej potopiti v napeto, med srečo in tragedijo nenehno nihajočo, preobratov polno zgodbo o Rusiji v času napoleonskih vojn, v pogovoru z Lijano Dejak, pred leti tudi že prejemnico Sovretove nagrade za najboljšo prevajalko, preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Junaki so zelo živi in nikakor ne črno-beli. Lahko se vživimo vanje, sočustvujemo z njimi, včasih pa se tudi jezimo zaradi njihovih neumnosti.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Lijana Dejak, ki je opravila izjemno delo in Tolstojevo epopejo po 90 letih na novo prevedla v prelepo slovenščino, pojasnjuje, zakaj je Vojna in mir še vedno bralska poslastica, da ji ni para
Vojna in mir je resen kandidat za največji roman vseh časov. V slovenščini jo sicer lahko beremo že vse od leta 1932, toda v devetih desetletjih se je jezik, v katerem nam je bila Tolstojeva monumentalna umetnina doslej na voljo, precej postaral. Zaradi tega so se menda tudi usode Pierra Bezuhova, Nataše Rostove, Andreja Bolkonskega in drugih junakov, ujetih v dvojnem vrtincu burnih zgodovinskih dogodkov na eni in muhavosti človeškega srca na drugi strani, iz leta v leto zdele bolj oddaljene, manj žive, kakor da v njih ne moremo več zares ugledati samih sebe, svojih lastnih eksistencialnih dilem, preizkušenj in negotovosti.
No, pred nekaj tedni pa so Tolstojevi junaki ponovno oživeli v vsem sijaju – Mladinska knjiga je namreč na naše knjižne police poslala čisto nov prevod Vojne in miru, za katerega je mojstrsko poskrbela Lijana Dejak. Zakaj se dveh sicer lično oblikovanih, a precej debelih zvezkov Vojne in miru ni treba prav nič bati, temveč se velja čim prej potopiti v napeto, med srečo in tragedijo nenehno nihajočo, preobratov polno zgodbo o Rusiji v času napoleonskih vojn, v pogovoru z Lijano Dejak, pred leti tudi že prejemnico Sovretove nagrade za najboljšo prevajalko, preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Junaki so zelo živi in nikakor ne črno-beli. Lahko se vživimo vanje, sočustvujemo z njimi, včasih pa se tudi jezimo zaradi njihovih neumnosti.
Če bi Slovence in Slovenke vprašali, ali je pomembno, da imamo Triglavski narodni park, bi najbrž večina odgovorila pritrdilno. Prav tako bi se najbrž strinjali, da se je treba na lokalni ravni truditi za politične rešitve, ki bodo omogočile, da kmetje ostanejo na gorskih področjih in pridelujejo lokalne mlečne izdelke in sonaravno meso. Kadar ste pred alpskimi predori stali v kolonah, ste si najbrž želeli, da jih prihodnjič ne bi bilo. Takšna vprašanja, pobude in težave nagovarja in ureja Alpska konvencija - mednarodna pogodba za varstvo naravne dediščine in trajnostni razvoj v Alpah, s katero smo vsak dan posredno v stiku tudi prebivalke in prebivalci Slovenije. Gostja v oddaji Intervju na 1. programu Radia Slovenija bo Simona Vrevc, ki je januarja postala namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije, s čimer se je med Slovenkami povzpela na najvišji položaj v kateri koli mednarodni organizaciji. Ker službuje na sedežu konvencije v italijanskem Bolzanu, smo se z njo pogovarjali konec januarja, ko je obiskala Slovenijo. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Slovenci se lahko pohvalimo s posebnim prispevkom pri iskanju sprave med pisatelji sprtih strani. Na Bledu ali v okviru Mirovnega odbora pri Mednarodnem PEN-u so se prvič srečali in pogovarjali Izraelci in Palestinci, Španci in Baski, Turki in Kurdi. Med aktivnejšimi je pri tovrstnih pobudah Edvard Kovač, ki se mu je na mestu predsednika Odbora pisateljev za mir iztekel drugi mandat, v prihodnje pa so mu zaupali nalogo posrednika pri iskanju sprave med Izraelskimi in Palestinskimi pisatelji. Kaj je odločilno pri iskanju sprave in miru? Zakaj velja Bled v mednarodnih pisateljskih krogih za simbol miru? Ali lahko pisatelji prinesejo več sprave tudi slovenskemu narodu, smo se na božič, katerega osrednje sporočilo je mir, pogovarjali z dr. Edvardom Kovačem.
Neveljaven email naslov