Pripoved, tekst, roman, ki je pesem

Dušan Šarotar je pisal knjigo Zvezdna karta (izdala jo je založba Goga) verjetno med epidemijo, morda jo je snoval vsa leta po izidu romana Biljard v Dobrayu (2007), morda vse svoje življenje, morda – cum grano salis – še prej. Zvezdna karta je namreč knjiga o ljudeh, ki so živeli, dihali, načrtovali, upali, nakupovali v časih, ki so bili iz dneva v dan temnejši. Avtor je poznal ljudi, o katerih piše, vsaj po pripovedi, fotografijah in dokumentih, kdo bi celo rekel, da v knjigi ni nič izmišljenega (za vrsto podrobnosti se je naslonil na časnike iz let 1932–1944), kdo drug pa bi dodal, da je vse ustvarjeno. Šarotar namreč piše o ljudeh in dogodkih z elegično lepoto, z zavestjo o minljivosti, končnosti, nepreklicnosti. Njegove vrstice so melanholične tudi takrat, ko izražajo gotovost. Ko piše o usodi prekmurskih Judov v letih pred in med drugo svetovno vojno, ne piše o holokavstu, piše pa o življenju ljudi v njegovi naraščajoči senci. In če so nacisti in njihovi kolaboranti različnih narodnosti iztrgali prekmurske Jude iz naše sredine, jih pisatelj poetično, sublimno, nežno, občuteno in presunljivo vrača med nas, pa tudi drobce iz tistega časa. Več o knjigi Dušan Šarotar pove v oddaji Izšlo je (Marku Golji).