Dr. Miha Pintarič (na fotografiji levo) je resda vrhunski poznavalec stare francoske književnosti, vendar ni samo to. Nasprotno, med drugim je tudi samosvoj pesnik in prepoznaven esejist. Prvo esejistično zbirko Neškropljene limone je objavil leta 2008, za svojo tretjo esejistično zbirko Dvojni presledek (2017) je dobil Rožančevo nagrado. Toda še širši in izzivalnejši je njegov pesniški opus. Pintarič je leta 2007 objavil pesniško prvenko Nugae (morda igrivosti, zafrkljivke), zbirko s pesmimi z velikim tematskim razponom, od metafizičnih do voščil, predvsem pa so pesmi še kako radoživo gibke, bogate z zvočnimi stiki in presenetljivimi obrati. Pozneje je umetnik napisal še več zbirk, razširil je tudi tematiko (pesmi v zbirki Molitve (2009) so prežete z empatijo), predstavil se je tudi kot nežen lirik (z zbirko Drevesa boli, ko izgubljajo liste (2022)), leta 2023 pa se je z zbirko Liber (objavljeno pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) na prvi pogled nekoliko navezal na zbirko Nugae, na drugi pogled pa je naredil korak, skok naprej ali vstran in napisal zbirko, ki je hapaks, edini tovrstni primer, v slovenski poeziji. Miha Pintarič zna več jezikov in piše poezijo v več jezikih, kjer si jeziki (latinščina, francoščina, angleščina in drugi) podajajo roke in se prelivajo v osupljivo in težko ponovljivo poezijo. Več o poeziji Mihe Pintariča v zbirki Liber pove dr. Marko Marinčič (na fotografiji desno) v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.