V Izštejkanih so se predstavili Martin Ramoveš Band. Svoj električni blues rock je skupina prelila v akustične posode in se podala na mnoge žanrske stranpoti. Osnovnemu triu so se pridružili številni gostujoči glasbeniki.

Pred tedni izdani prvenec “Zvok dežele” je tako zasijal v precej drugačni luči. Za nameček pa je tretjina repertoarja v oddaji sestavljena iz povsem novih skladb.

Martin Ramoveš Band se je zbral pred dobrimi štirimi leti in začel izvajati kantavtorski repertoar Martina Ramoveša. Ta je dobil povsem nove razsežnosti. “Jaz napišem besedila in glasbo, vse drugo pa je stvar benda. Dostikrat sem presenečen, kaj se dogaja na vajah,” poudarja Martin. Širša javnost je zanje prvič slišala, ko je bil “Divji ritem makadama” izbran za zbirko Vala 202 “VAL09 – Imamo dobro glasbo“. Leto kasneje so sodelovali na šesti zbirki “Rokerji pojejo pesnike”. In v začetku letošnjega leta izdali težko pričakovani prvenec.

“V obljubljeni deželi ždimo, vlada nam slepota, živeti je enako šteti, sreča je vsota.” “Skoči v golaž, preden se shladi, splavat moraš v čorbi za ljudi.” “Prekleto težko je napredovati. Laže je stati kot lazit’ po minah, minah razmišljanj, minah novosti. Trpki koraki so do prostosti in kadar te misel uporna prešine, počakaj, da mine, da mine, da mine …” “Vem, od nekdaj sem ovčica, skriti strah je moj pastir, vsaka flaša je stopnica v zamegljeni topli mir.”

Luščenje besedil od glasbe, ko sta vendar nastala skupaj, je kočljivo, zares. V primeru mladega kantavtorja Martina Ramoveša iz Poljanske doline še toliko bolj. Besedila so namreč odeta v dinamično, presenečenj in ritmičnih preskokov polno glasbo, ki daleč presega običajno strukturo kitic in refrenov, čeprav temelji na njej. V čvrstem, nepretencioznem blues rocku se slovenščini pridružujeta srbščina in hrvaščina. Zato se primerjava z Buldožerji in Markom Brecljem – torej z najmočnejšimi trenutki slovenskega inteligentnega rocka in kantavtorstva – kar vsiljuje. In če smo jo že zapisali, jo podkrepimo v kompliment: da, Martin Ramoveš Band nadaljuje to izvrstno tradicijo. Več kot dobro. Ter obenem govori našemu času. O našem času. O vseh časih pravzaprav, saj se stvari v resnici spreminjajo le v odtenkih.

Za nastop v Izštekanih na Radiu Slovenija se je trio: Martin Ramoveš (glas, alkustična in električna kitara), Marko Petrič (bas), Luka Drobnič (bobni) pošteno okrepil. Žiga Lovšin je dodal klaviature; Miha Erič izvrstne bluesovske orglice in banjo; Julijan Erič dobro podmazano bluesovsko kitaro; oglasilo pa se je tudi kakšno pihalo ali trobilo. Na repertoarju so imeli, poleg jagodnega izbora s prvenca, najmanj pet novejših skladb. In tudi tisti, ki so v minulih tednih album že absolvirali, so imeli kaj slišati: večina aranžmajev je bila povsem drugačnih kot na plošči. Izštekani kot se šika torej!