Duo Bakalina je dobil ime po starem izrazu za veliko glineno skledo. Sestavljata ga pevec Jani Kutin in Renata Lapanja s harmoniko. Oba prihajata s tolminskih hribov in poslušalca nagovarjata v tamkajšnjem narečju. Ta ne le zaznamuje njuno muziko, temveč je vtkan v njeno srž. Z zbornimi besedami je težko opredeliti, kaj godeta. Njuni glasbi, ki obenem je in ni ljudska, so nadevali že raznovrstne oznake od rovtarskega šansona do biopopa. “Čeprav se v miselnem oziru navezujeta na staro kmečko življenje, pa sta ob šaljivih temah močno zaznamovana tudi z družbenim angažmajem, kakršnega se ne bi sramovali niti kaki hudi punkerji,” je zapisal Mario Batelić v recenziji za Radio Študent. V sedmih letih od prvenca Pakašnca (2010), ki sta mu sledila še albuma Buohdidabra (2011) in Žbrejnkl (2013), sta odigrala skoraj dvesto koncertov. Od majhnih betul in knjižnic do Metelkove, Cankarjevega doma in Stožic, kjer sta svoj največji hit Banda kravatarska odpela tudi pred predsednikovim obličjem – ki ob tej priložnosti ni imel kravate …

Lansko jesen sta objavila četrto ploščo Španabije, čudoviti niz španovij - sodelovanj s številnimi izvrstnimi glasbeniki. Poleg zgoraj naštetih na njej sodelujejo še igralec, pevec in harmonikar Janez Škof, pevka Mateja Gorjup ter harfistka in pevka Zvezdana Novaković. S producentom Dejanom Lapanjo so jih snemali na terenu, na različnih prizoriščih, od hleva, mlekarne, pekarne, mizarske delavnice in skednja prek obmejne bodeče žice do Cerkve svetega Duha v Javorci. Vsako prizorišče in vsak gost sta prinesla drugačno razpoloženje, odprla novo razsežnost. Španabije so izjemen korak na poti dua Bakalina. Velik, a po drugi strani ne presenetljiv. Zdaj, ko je storjen, se zdi, da je do njega prej ali slej moralo priti. Ali, če se izrazimo z znanim klišejem: če Bakalina ne bi naredila Španabij, bi si jih morali izmisliti. No, zdaj nam preostane le, da uživamo v njih. In ob tem razmišljamo.