Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad.