Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.
Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.
To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".
Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.
Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.
To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".
Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov