Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Konec marca je ugandski parlament domala soglasno sprejel eno najbolj drakonskih protigejevskih zakonodaj, ki poleg istospolnega spolnega odnosa, ki je bil kriminaliziran že prej in za katerega je zdaj predvidena kazen doživljenjskega zapora, zdaj kriminalizira tudi samo razkritje. Če se v Ugandi identificiraš kot lgbtqi+ oseba, bo to po tem, ko bo predsednik akt podpisal, s čimer bo slednji stopil v veljavo, kršitev zakona. Svojci, prijatelji, osebni zdravnik, duhovnik ali stanodajalec te bodo primorani naznaniti oblastem. V določenih primerih uvaja nova zakonodaja zoper pripadnice in pripadnike lgbtqi+ manjšine smrtno kazen – če te dobijo, da zakon kršiš več kot enkrat. Za razkrite nepolnoletne osebe predvideva zakon 3 leta zaporne kazni.
Predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among je po glasovanju dejala, da je »bil zakon sprejet v rekordnem času«. Ta ista Anita, ki je v začetku aprila na tviterju navdušeno zapisala, kako da je obisk delegacije dokaz, da imata državi ogromen potencial za sodelovanje, da sta v odličnih medsebojnih odnosih, zato da so v Ugandi hvaležni za nadaljevanje prijateljstva. Namreč prijateljstva z državo, katere uradna predstavnica, tj. predsednica državnega zbora, je v začetku aprila uradno obiskala Ugando. Kjer ni uradno črhnila niti besedice o eni najbolj brutalnih, ekstremnih in nečloveških anti lgbtqi+ zakonodaj na svetu. Namesto tega je Urška Klakočar Zupančič obiskala izobraževalni center za ohranjanje divjih živali in posvojila opico. Doma mačko, v Ugandi opico. Kmalu jih bo za cel živalski vrt.
Predsednica slovenskega državnega zbora najbrž nima pojma, kdo je David Kato. Bil je učitelj in aktivist, velja za prvega outiranega ugandskega geja. Po dobljeni tožbi zoper tabloid Rolling Stone, ki je na naslovnici oktobra 2010 objavil fotografije in podatke lgbtqi+ oseb ter objavo naslovil z »Obesite jih!«, je Davida Kata na njegovem domu konec januarja 2011 napadel neznanec ter ga po glavi dvakrat udaril s kladivom. Kato je umrl med prevozom v lokalno bolnišnico. Umorjen je bil zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi.
Kjer je predsednica slovenskega parlamenta, ki dokumentarca o Katu Reci mi Kuchu (Malika Zouhali-Worrall, Katherine Fairfax Wright, USA, 2012) brez dvoma ni gledala, nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za »krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a« služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Konec marca je ugandski parlament domala soglasno sprejel eno najbolj drakonskih protigejevskih zakonodaj, ki poleg istospolnega spolnega odnosa, ki je bil kriminaliziran že prej in za katerega je zdaj predvidena kazen doživljenjskega zapora, zdaj kriminalizira tudi samo razkritje. Če se v Ugandi identificiraš kot lgbtqi+ oseba, bo to po tem, ko bo predsednik akt podpisal, s čimer bo slednji stopil v veljavo, kršitev zakona. Svojci, prijatelji, osebni zdravnik, duhovnik ali stanodajalec te bodo primorani naznaniti oblastem. V določenih primerih uvaja nova zakonodaja zoper pripadnice in pripadnike lgbtqi+ manjšine smrtno kazen – če te dobijo, da zakon kršiš več kot enkrat. Za razkrite nepolnoletne osebe predvideva zakon 3 leta zaporne kazni.
Predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among je po glasovanju dejala, da je »bil zakon sprejet v rekordnem času«. Ta ista Anita, ki je v začetku aprila na tviterju navdušeno zapisala, kako da je obisk delegacije dokaz, da imata državi ogromen potencial za sodelovanje, da sta v odličnih medsebojnih odnosih, zato da so v Ugandi hvaležni za nadaljevanje prijateljstva. Namreč prijateljstva z državo, katere uradna predstavnica, tj. predsednica državnega zbora, je v začetku aprila uradno obiskala Ugando. Kjer ni uradno črhnila niti besedice o eni najbolj brutalnih, ekstremnih in nečloveških anti lgbtqi+ zakonodaj na svetu. Namesto tega je Urška Klakočar Zupančič obiskala izobraževalni center za ohranjanje divjih živali in posvojila opico. Doma mačko, v Ugandi opico. Kmalu jih bo za cel živalski vrt.
Predsednica slovenskega državnega zbora najbrž nima pojma, kdo je David Kato. Bil je učitelj in aktivist, velja za prvega outiranega ugandskega geja. Po dobljeni tožbi zoper tabloid Rolling Stone, ki je na naslovnici oktobra 2010 objavil fotografije in podatke lgbtqi+ oseb ter objavo naslovil z »Obesite jih!«, je Davida Kata na njegovem domu konec januarja 2011 napadel neznanec ter ga po glavi dvakrat udaril s kladivom. Kato je umrl med prevozom v lokalno bolnišnico. Umorjen je bil zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi.
Kjer je predsednica slovenskega parlamenta, ki dokumentarca o Katu Reci mi Kuchu (Malika Zouhali-Worrall, Katherine Fairfax Wright, USA, 2012) brez dvoma ni gledala, nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za »krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a« služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov