Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog.
Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi.
MOM je v proračunu letos sredstva vendarle uspela zagotoviti, s čimer napako končno tudi dejansko priznava; na postavki 151502 - Investicije na področju ravnanja z odpadki je rezerviranih 47.068 evrov. Kako je popravljanje abotne šlamparije nameščanja seta potopnih smetnjakov pred in na kulturni spomenik investicija na področju ravnanja z odpadki, je drugo vprašanje, a ne bodimo malenkostni. Niti se populistično ne sprašujmo, koliko položnic ljudi pod pragom revščine bi ta denar plačal, in ne govorimo o stran vrženih javnih sredstvih občine s proračunom v globokem minusu. Kdor dela, greši, je nekoč na to temo rekel župan. In bil brez težav ponovno izvoljen. Ker – ljudje imajo resnejše probleme od nekih kibl pred neko pobetonirano klančino.
In tu tiči temeljni problem: v meščankah in meščanih, ki dopuščajo, da občina še vedno ne ve, kdaj bodo z deli pričeli in kdaj bodo končana. Na 7. redni seji 22. junija bodo obravnavali predlog investicijske dokumentacije. Če bo potrjena, bodo izvedli postopek javnega naročila in izbrali izvajalca del. Če ne bo, pa ne vemo. Nikakršnih konkretnih zagotovil. Nobenih zavez. Nikakršnega prevzemanja odgovornosti. Nobenega opravičila. To je javni denar. 47 jurjev javnih sredstev.
A vse to očitno nikogar ne zanima, nihče ne terja odgovornosti, župana nihče ne poziva k odstopu, ker s kulturnim spomenikom ravna kot svinja z mehom. Občina povsem svobodno odloča, kdaj bo ali ne bo uredila problema, ki je zanjo očitno zadnja luknja na piščali. V oči bodeta neznosna aroganca na strani oblasti ter dejstvo popolne odsotnosti zanimanja pri prebivalstvu. In točno ta barbarizem najbolj elementarno bremza Maribor.
Kante bojo pač enkrat prestavili na Koroško 28, zasuli pobetonirane luknje pred Poletnim veseljem in gor vrgli par pesti trave. Sve će to, mila moja, prekriti ruzmarin, snegovi i – Saša.
Ni kriva Ljubljana, ljubi moj Maribor: vsaj toliko si kriv ti sam. In dokler to ne bo jasno, dokler boš občini in županu dovolil, da kulturo puščata tako grozljivo ob strani, boš na stranskem tiru tudi ti.
20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog.
Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi.
MOM je v proračunu letos sredstva vendarle uspela zagotoviti, s čimer napako končno tudi dejansko priznava; na postavki 151502 - Investicije na področju ravnanja z odpadki je rezerviranih 47.068 evrov. Kako je popravljanje abotne šlamparije nameščanja seta potopnih smetnjakov pred in na kulturni spomenik investicija na področju ravnanja z odpadki, je drugo vprašanje, a ne bodimo malenkostni. Niti se populistično ne sprašujmo, koliko položnic ljudi pod pragom revščine bi ta denar plačal, in ne govorimo o stran vrženih javnih sredstvih občine s proračunom v globokem minusu. Kdor dela, greši, je nekoč na to temo rekel župan. In bil brez težav ponovno izvoljen. Ker – ljudje imajo resnejše probleme od nekih kibl pred neko pobetonirano klančino.
In tu tiči temeljni problem: v meščankah in meščanih, ki dopuščajo, da občina še vedno ne ve, kdaj bodo z deli pričeli in kdaj bodo končana. Na 7. redni seji 22. junija bodo obravnavali predlog investicijske dokumentacije. Če bo potrjena, bodo izvedli postopek javnega naročila in izbrali izvajalca del. Če ne bo, pa ne vemo. Nikakršnih konkretnih zagotovil. Nobenih zavez. Nikakršnega prevzemanja odgovornosti. Nobenega opravičila. To je javni denar. 47 jurjev javnih sredstev.
A vse to očitno nikogar ne zanima, nihče ne terja odgovornosti, župana nihče ne poziva k odstopu, ker s kulturnim spomenikom ravna kot svinja z mehom. Občina povsem svobodno odloča, kdaj bo ali ne bo uredila problema, ki je zanjo očitno zadnja luknja na piščali. V oči bodeta neznosna aroganca na strani oblasti ter dejstvo popolne odsotnosti zanimanja pri prebivalstvu. In točno ta barbarizem najbolj elementarno bremza Maribor.
Kante bojo pač enkrat prestavili na Koroško 28, zasuli pobetonirane luknje pred Poletnim veseljem in gor vrgli par pesti trave. Sve će to, mila moja, prekriti ruzmarin, snegovi i – Saša.
Ni kriva Ljubljana, ljubi moj Maribor: vsaj toliko si kriv ti sam. In dokler to ne bo jasno, dokler boš občini in županu dovolil, da kulturo puščata tako grozljivo ob strani, boš na stranskem tiru tudi ti.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov