Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sev belih bermudk

09.11.2023

Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.

Kot je svet moška domena, tako je ženska v njem moška last. In ker se zadnje obdobje spremembe na področju boja za enake pravice vendarle dogajajo, ker ta boj postaja otipljiv tudi v omenjenem svetu, postaja določenim moškim nelagodno. In število feminicidov strmo narašča.

Ko se je torej predsednik španske nogometne federacije Luis Rubiales na izredni generalni skupščini, ki je sledila njegovemu poljubu nogometašice Jenni Hermoso na usta neposredno po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu za ženske, drl v mikrofon in ponavljal, kako ne bo odstopil, ko se je teatralno spraševal, čemu vsa ta štala, saj da je šlo vendar samo za poljubček ob zmagi, je legitimiral točno tega kretena v belih bermudah, ki je dva tedna pozneje na ulici za rit zgrabil novinarko med poročanjem. In tisoče podobnih po vsem svetu.

Da ta drža nima omejitev ne v rasi, političnem prepričanju, družbenem ali socialnem statusu, dokazujeta še dva nedavna primera: prvi je kvazipolitično korektno, omledno izmikanje, ki ga je na vprašanji o omenjenem Rubialesovem incidentu ter o protestu članic slovenske ženske nogometne reprezentance sredi septembra v intervjuju za N1 ponudil Aleksander Čeferin, in nikakor ni bilo na ravni funkcije, ki jo mož opravlja. Drugi je nedavni poskus hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, da bi na konferenci o širitvi Evropske unije v Berlinu poljubil nemško kolegico Annaleno Baerbock, in njegovi izmotavajoči poskusi relativiziranja te geste, preden se je vendarle uspel opravičiti.

Temeljni problem te družbe je vseprisotnost seva mentalitete belih bermudk, toksična moškost v podobi raznih mattov walshev, ki jim nihče ne odgovori na njihovo idiotsko vprašanje, čeprav je odgovor na dlani, dejansko začudeno spraševanje toliko moških vseh starosti po vsem svetu, kaj da je sploh narobe, zakaj vsa ta štala.

In na drugi strani dejstvo, da skoraj ni ženske, ki ni doživela moškega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega. In vedno več jih je, ki ga ne preživijo, če pa ga, s seboj vse življenje nosijo občutke sramu, ponižanja, strahu, bolečine in nezaupanja.

To so naše žene, matere, dekleta, to so naše učiteljice, medicinske sestre, prodajalke, znanstvenice, delavke v kulturi, to je tvoja teta, sestrična, sestra, najboljša prijateljica. Koliko veste moški o tem? Koliko vprašate? Koliko poslušate – in slišite? Koliko se zamislite, nudite oporo, koliko učite svoje sinove, naj ne zrastejo v tipa v belih bermudkah, ki gre po ulici, vidi privlačno mlado žensko in ne razume, da absolutno nima samoumevne pravice za navezavo kakršnekoli interakcije. Koliko skrbite, da bi vaš sin razumel, da samo ja pomeni ja in da mu spol ne dovoljuje prestopiti meje?

Poglejte okrog sebe. Poglejte ženske v svojem življenju. Če poznate tri, je ena od njih že doživela fizično ali psihično nasilje. Če jih poznate deset, je bila ena žrtev ene od oblik spolnega nasilja. Če jih poznate dvajset, je bila ena posiljena. To so statistična dejstva. Kaj delate vi, vi osebno, da bi se spremenila na bolje?


Jajca

62 epizod

Jajca

62 epizod


Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.

Sev belih bermudk

09.11.2023

Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.

Kot je svet moška domena, tako je ženska v njem moška last. In ker se zadnje obdobje spremembe na področju boja za enake pravice vendarle dogajajo, ker ta boj postaja otipljiv tudi v omenjenem svetu, postaja določenim moškim nelagodno. In število feminicidov strmo narašča.

Ko se je torej predsednik španske nogometne federacije Luis Rubiales na izredni generalni skupščini, ki je sledila njegovemu poljubu nogometašice Jenni Hermoso na usta neposredno po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu za ženske, drl v mikrofon in ponavljal, kako ne bo odstopil, ko se je teatralno spraševal, čemu vsa ta štala, saj da je šlo vendar samo za poljubček ob zmagi, je legitimiral točno tega kretena v belih bermudah, ki je dva tedna pozneje na ulici za rit zgrabil novinarko med poročanjem. In tisoče podobnih po vsem svetu.

Da ta drža nima omejitev ne v rasi, političnem prepričanju, družbenem ali socialnem statusu, dokazujeta še dva nedavna primera: prvi je kvazipolitično korektno, omledno izmikanje, ki ga je na vprašanji o omenjenem Rubialesovem incidentu ter o protestu članic slovenske ženske nogometne reprezentance sredi septembra v intervjuju za N1 ponudil Aleksander Čeferin, in nikakor ni bilo na ravni funkcije, ki jo mož opravlja. Drugi je nedavni poskus hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, da bi na konferenci o širitvi Evropske unije v Berlinu poljubil nemško kolegico Annaleno Baerbock, in njegovi izmotavajoči poskusi relativiziranja te geste, preden se je vendarle uspel opravičiti.

Temeljni problem te družbe je vseprisotnost seva mentalitete belih bermudk, toksična moškost v podobi raznih mattov walshev, ki jim nihče ne odgovori na njihovo idiotsko vprašanje, čeprav je odgovor na dlani, dejansko začudeno spraševanje toliko moških vseh starosti po vsem svetu, kaj da je sploh narobe, zakaj vsa ta štala.

In na drugi strani dejstvo, da skoraj ni ženske, ki ni doživela moškega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega. In vedno več jih je, ki ga ne preživijo, če pa ga, s seboj vse življenje nosijo občutke sramu, ponižanja, strahu, bolečine in nezaupanja.

To so naše žene, matere, dekleta, to so naše učiteljice, medicinske sestre, prodajalke, znanstvenice, delavke v kulturi, to je tvoja teta, sestrična, sestra, najboljša prijateljica. Koliko veste moški o tem? Koliko vprašate? Koliko poslušate – in slišite? Koliko se zamislite, nudite oporo, koliko učite svoje sinove, naj ne zrastejo v tipa v belih bermudkah, ki gre po ulici, vidi privlačno mlado žensko in ne razume, da absolutno nima samoumevne pravice za navezavo kakršnekoli interakcije. Koliko skrbite, da bi vaš sin razumel, da samo ja pomeni ja in da mu spol ne dovoljuje prestopiti meje?

Poglejte okrog sebe. Poglejte ženske v svojem življenju. Če poznate tri, je ena od njih že doživela fizično ali psihično nasilje. Če jih poznate deset, je bila ena žrtev ene od oblik spolnega nasilja. Če jih poznate dvajset, je bila ena posiljena. To so statistična dejstva. Kaj delate vi, vi osebno, da bi se spremenila na bolje?


17.11.2022

Čigav je moj glas?

Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?


10.11.2022

O obrobnosti

Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.


Stran 4 od 4
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov