Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.

Tak medij je tudi Večer. Priznam, tozadevno sem pristranska, v Večeru sem kot novinarka in nato gledališka kritičarka začela. Takrat se je uredništvo raztezalo čez več štukov stavbe na Svetozarevski, za Večer pa je pisalo nekaj najbolj uglednih novinarskih imen, katerih analize političnega in družbenega dogajanja so bile ostre kot britev, spisane, kot se je imenovala ena od rubrik v njem, hrabro, oštro, dostojanstveno. Kasneje so se Večerovi prostori krčili, z njihovim krčenjem pa se je tudi časopis moral bolj in bolj truditi za svoj ugled. Po nekaj menjavah je prišla mlada ekipa, Večerov podmladek, in se z novo energijo lotila dela. Potem sta dva lastnika prostore prodala in Večer je postal najemnik na (nekoč) svojem.  

Zdaj pa naj bi prostore zamenjal, najeli naj bi druge. Ti drugi prostori pa niso kar eni prostori. To so prostori v najbrž najbolj znani mariborski ulici. Čisti center, top lokacija. Spodaj je celo restavracija, ne ena, tri – za vsakogar nekaj! To so elitni prostori. Ti prostori so od mariborskega župana. Če razumete: neodvisni medij s častitljivo tradicijo, medij, brez katerega si Štajerske sploh ni moč predstavljati, saj je nanj ontološko navezana, naj bi najel prostore od aktualnega župana. O katerega liku in delu naj bi kot neodvisni medij s častitljivo tradicijo tudi pisal, po katerega »zgodbah« naj bi kar se da podrobno šaril, v katerega posle naj bi vtikal nos, jih podrobno raziskoval in preverjal. In mu vsak mesec nakazal najemnino. In zasebnim lastnikom medija se to ne zdi nič sporno. Oni pač zgolj optimizirajo poslovanje.  

Ko bo naslednjič kdo iskal najboljši dokaz iztirjenosti sveta, v katerem živimo, prikaz totalnega absurda, mu daleč ne bo treba. Čez glavni most, čez krožišče, pa par korakov naravnost gor. Kjer bo dišalo  po picah in porazu svobodne, neodvisne novinarske besede. Ubiti medij je v bistvu enostavno.