Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.
Zakon o RTVSLO v svojem četrtem razdelku opredeljuje financiranje naše največje kulturne inštitucije. V enajstih členih je natančno določeno, kako RTVSLO pridobiva sredstva za lastno delovanje, pri čemer 32. člen opredeljuje plačilo mesečnega prispevka za zasebno in javno rabo ter plačila oproščene izjeme.
Ta zakon je stopil v veljavo 12. novembra 2005 – za kršitelje v zadnjem razdelku kazni še vedno opredeljuje v tolarjih (so pa tudi za današnje razmere kar visoke, za zasebnika med 125 in 417 eur). Poanta? Prispevek se odtlej ni spremenil – v zakon je, inflaciji v brk, vpisana fiksna številka. In, zavestno povedano kar se da po kmečko: očitno nobena vlada nima jajc, da bi 32. člen ZRTVS-1 amandmirala. Povedano v nekoliko lepši slovenščini: noben ministrski predsednik za tak poseg ni hotel oziroma noče prevzeti odgovornosti.
Nahajamo se v skrajno paradoksalni situaciji, ko civilna družba in strokovna javnost domala prosita aktualno vlado, naj prispevek dvigne (to zakon v 3. alineji 31. člena itak že sam predvideva, in sicer za maksimalno 10 odstotkov letno, toda do 1. 9. za prihodnje leto) in naj v zakon vpiše njegovo vsakoletno usklajevanje z inflacijo. Vlada premierja Roberta Goloba je imela legalno možnost, še 31. 8. lani predpisati dvig RTV prispevka na 14 eur, pa tega kljub obstoju utemeljenih ekonomskih razlogov ni storila. Ni, ker #poplave. Lažje je, a veste, za dan, dva navleči gumi škornje in oddelati fototermin, dva na "lokalnih območjih, ki so jih ujme najhuje prizadele". Izvajanje nujnih, a nepriljubljenih ukrepov zahteva več poguma in predvsem več modrosti. Patetični strah oblastnikov pred ljudstvom, pred tem, da bi se mu zamerili, je tu dobesedno otipljiv.
Več komentatorjev je ob prevzemu poslov aktualne vlade po volitvah leta 2022 poudarjalo, da bo odnos vlade do javne RTV eden glavnih indikatorjev njene politične zrelosti. V tem oziru danes ugotavljamo, da imamo opraviti z nezrelo vlado, ki ne razume lastne odgovornosti in ravna podobno infantilno kot mariborski župan, ki mu je pri začasni rešitvi "težav" z mestnimi kulturniki lani pomagala asta-ex-machina z darežljivo donacijo kulturnega ministrstva. A kaj bo letos? Super, da je oblast RTV zagotovila interventna sredstva. A kje je ostala odgovornost za sistemsko rešitev problema?
Zavestno izmikanje, ko je potezo treba potegniti, je povedno. Odsotnost dviga prispevka poraja vrsto vprašanj. Taka kar se da osnovna vprašanja, recimo: zakaj ne?
Odgovor je, kot se ponavadi zgodi pri večini tako ontoloških vprašanj, verjetno kar se da enostaven, domala na dlani. Glasi se: zaradi jajc.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.
Zakon o RTVSLO v svojem četrtem razdelku opredeljuje financiranje naše največje kulturne inštitucije. V enajstih členih je natančno določeno, kako RTVSLO pridobiva sredstva za lastno delovanje, pri čemer 32. člen opredeljuje plačilo mesečnega prispevka za zasebno in javno rabo ter plačila oproščene izjeme.
Ta zakon je stopil v veljavo 12. novembra 2005 – za kršitelje v zadnjem razdelku kazni še vedno opredeljuje v tolarjih (so pa tudi za današnje razmere kar visoke, za zasebnika med 125 in 417 eur). Poanta? Prispevek se odtlej ni spremenil – v zakon je, inflaciji v brk, vpisana fiksna številka. In, zavestno povedano kar se da po kmečko: očitno nobena vlada nima jajc, da bi 32. člen ZRTVS-1 amandmirala. Povedano v nekoliko lepši slovenščini: noben ministrski predsednik za tak poseg ni hotel oziroma noče prevzeti odgovornosti.
Nahajamo se v skrajno paradoksalni situaciji, ko civilna družba in strokovna javnost domala prosita aktualno vlado, naj prispevek dvigne (to zakon v 3. alineji 31. člena itak že sam predvideva, in sicer za maksimalno 10 odstotkov letno, toda do 1. 9. za prihodnje leto) in naj v zakon vpiše njegovo vsakoletno usklajevanje z inflacijo. Vlada premierja Roberta Goloba je imela legalno možnost, še 31. 8. lani predpisati dvig RTV prispevka na 14 eur, pa tega kljub obstoju utemeljenih ekonomskih razlogov ni storila. Ni, ker #poplave. Lažje je, a veste, za dan, dva navleči gumi škornje in oddelati fototermin, dva na "lokalnih območjih, ki so jih ujme najhuje prizadele". Izvajanje nujnih, a nepriljubljenih ukrepov zahteva več poguma in predvsem več modrosti. Patetični strah oblastnikov pred ljudstvom, pred tem, da bi se mu zamerili, je tu dobesedno otipljiv.
Več komentatorjev je ob prevzemu poslov aktualne vlade po volitvah leta 2022 poudarjalo, da bo odnos vlade do javne RTV eden glavnih indikatorjev njene politične zrelosti. V tem oziru danes ugotavljamo, da imamo opraviti z nezrelo vlado, ki ne razume lastne odgovornosti in ravna podobno infantilno kot mariborski župan, ki mu je pri začasni rešitvi "težav" z mestnimi kulturniki lani pomagala asta-ex-machina z darežljivo donacijo kulturnega ministrstva. A kaj bo letos? Super, da je oblast RTV zagotovila interventna sredstva. A kje je ostala odgovornost za sistemsko rešitev problema?
Zavestno izmikanje, ko je potezo treba potegniti, je povedno. Odsotnost dviga prispevka poraja vrsto vprašanj. Taka kar se da osnovna vprašanja, recimo: zakaj ne?
Odgovor je, kot se ponavadi zgodi pri večini tako ontoloških vprašanj, verjetno kar se da enostaven, domala na dlani. Glasi se: zaradi jajc.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov