Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.
A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.
Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!
O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.
Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.
A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.
Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!
O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.
Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Sporočilo vsem otrokom v vrtcih po državi je bilo, no, kristalno jasno: če boste dovolj težili – nič več špinače. Z dekretom bo država v primeru doseženih zadostnih decibelov spričo togotnega dretja in trmoglavega vpitja v vrtčevski prehrani ukinila tudi brstični ohrovt in cvetačo. Le brokoli ... brokoli bi morda pustili. Ma samo, če se strinjaste. Dobrodošla, dokončna uzakonitev permisivne vzgoje! In vse njene katastrofalne družbene posledice. Premierjeve impulzivne, nepremišljene izjave v javnih nastopih, kakršna je bila tudi tista v oddaji Preverjeno o ukinitvi reform (razen morda zdravstvene), če bo dovolj velik del ljudi dovolj dolgo dovolj proti, nedvomno budijo privoščljivo hahljanje, a simptomatsko razkrivajo bistvo problema: ti ljudje so v političnem smislu totalni amaterji. Pojma nimajo, kako se vlada. Oni drugi, prejšnji, so pa še slabši. V Sloveniji, skratka, nimamo ustreznega kadra za vodenje države. Ga lahko, prosim, pričnemo ekspresno izobraževati? V nasprotnem primeru se lahko za državo namreč obrišemo pod nosom. Metodo novih obrazov smo dokončno izčrpali, povratek starih pa bi bil poguben. Premier je obenem tudi perfekten odgovor na vprašanje, čemu gospodarstveniki niso dobri ne za župane ne za premierje. Verjel je, da bo vladanje podobno vodenju velikega gospodarskega sistema. Mislil je, da ma on to. A svojeglava, kompulzivna, vase zagledana osebnost ni hotela niti slišati za opozorila, da država ni podjetje. Ker državljanov, ki ti niso všeč, pač ne moreš odpustiti. In mož veže otrobe, da se kadi. Golob strelja kapitalne kozle, ki kažejo tudi, da mož očitno premalo bere. Denimo produkcijo slovenskih humanističnih založb o teoriji vzgoje. Brokoli je ogaben. Je pa zdrav. Učenje pesmi na pamet je naporno. Je pa zdravo. Reforme, ljubi bog, bolijo. So pa nujno potrebne. In ta vlada je bila izvoljena točno zato, da jih izvede. Ni bila izvoljena, da bo ljudem všeč. Imela je dovolj časa, da izgradi stabilno bazo, ki bi omogočala izvedbo reform – konsenzualno, za skupno dobro. A je raje plesala, pijana od oblasti. Zdaj pa bi se rada izognila odgovornosti. Tako hudo je, da se premier zateka k najbolj populističnim potezam: v oddaji na komercialki razlaga o svojem zasebnem življenju in potencialni opustitvi reform – domala v isti sapi. Dober večer, otroci. Tako groteskno, tako grozljivo je bilo par dni kasneje opazovati dve ministrici te vlade, ki na nacionalki lastno kredibilnost zapravljata, da z absolutno infantilnimi izgovori vlečeta premierja iz dreka, kot da nista še nikoli slišali za kontekst. Hudič se skriva v detajlih – in kar gledamo ta čas, je narcisistična farsa, ki drči v tragedijo.
Ko to poslušate, sedim na letališču. V zadnjih letih, natančneje od oktobra 2019, pomeni potovati iz Slovenije že po Evropi, kaj šele po svetu, izjemno zahteven projekt. Odkar ni več Adrie Airways in upravlja največje slovensko letališče upravnik, za katerega je to pač še ena majhna, postranska pristajalna steza za eksote, smo se spremenili v točno to: v eksotično destinacijo, a ne po ponudbi – zgolj po dostopnosti. V svetu, kjer je mobilnost ključni faktor za razcvet ali propad vseh vrst poslov, je taka oznaka eden najlepših tlakovcev v pekel. Če potovanje na in z destinacije traja predolgo, bodo šli literarni festival, mednarodni znanstveni kongres in športno prvenstvo pač drugam – ne glede na našo vrhunsko kulinariko, stoletno trto in fantastično zmes toplic, gora in morja. To še kako dobro vedo na Koroškem, saj posledice dejstva, da ceste še vedno ni, vsakodnevno grenko okušajo na lastni koži. Brez urejenih ter predvsem učinkovitih prometnih povezav si ne moremo obetati, da se bomo kadarkoli skobacali z liste držav, kamor greš prvič, zadnjič in nikoli več. Dokler bo vlak med Ljubljano in Mariborom vozil 2 uri in več, dokler bomo obsojeni zato, ker letimo z Brnika, ure in ure preždeti po letališčih, čakajoč na prestope, sami sebe zavestno izločamo iz sodobnega sveta, ki nas je zdavnaj prehitel po levi, desni in vmesni. To pa ni le povsem praktičen problem, to so obenem tudi res sijajni pogoji za bogat razrast slovenske ksenofobije: k sreči ne vsi, a preveč nas tukaj je še vedno tudi tisti učitelj, ki je od učenke nedavno zahteval, naj v razredu sname naglavno ruto. To je to naše kleno domoljubje, ki vihra z zastavo in se svet zanj neha na Kolpi, v Sečovljah in pred vhodom v karavanški tunel, ni pa še uspelo doumeti, da smo za ves ostali svet mi točno to – neki nepomembni čefurčki. Ki se še domov ne morejo vrniti, ne da bi se na poti konkretno postarali. Nam se tista novoletna afera s kočijami sploh ne bi zgodila, če bi Adria Airways še obstajala. Gospa bi pač lepo vstala navsezgodaj, šofer bi jo zategnil do Brnika, kjer bi spila kavo in mirno ujela jutranji let do Dunaja. Strošek povratnega potovanja bi znašal par sto evrov. Letela bi s sodržavljankami in sodržavljani in vljudna, profesionalna stevardesa bi jo ob vzletu in pristanku pozdravila – v slovenščini. Toda ne: mi bomo, mar ne, raje ostali, za kar nas je že davno proglasil Bora Čorba: bečki konjušari.
Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj.
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.
Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad.
Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz.
Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo.
Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.
Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar. Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti. Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno. V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše.
Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino. Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo. Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev. Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti. Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro. Moment. Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni. Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo. Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola.
Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin. V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine. No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit. A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar.
Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno.
Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo.
Pater Rupnik za svoja globoko zavržna dejanja z vrnitvijo Prešernove nagrade ne bi bil kaznovan. Zlorabljene osebe ne bi manj trpele. Ampak mi, mi bi se pa malo bolje počutili, kajne, ta naša čistunska družba, ko bi na videz oprala svojo vest in čast nagrade za kulturo. Za katero večini, ki vidi v delavkah in delavcih v kulturi zgolj parazite na zdravem davkoplačevalskem tkivu, ne bi moglo biti bolj vseeno.
Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse.
Nedavno je Zlata nitka, ena najbolj znanih trgovin v središču Maribora, objavila, da z novim letom zapira svoja vrata. To je prodajalna na Gosposki, veličasten simbol izginjajočega sveta, ki nam tako zelo manjka. Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne.
Troje volitve so bile potrebne, da so se v monolitu, imenovanem opozicija, pričele kazati konkretne razpoke in so se tudi na desnici pojavili javni pozivi k umiku vodje največje opozicijske stranke iz aktivne politike. Običajni triki Janeza Janše, ki se je v podobnih situacijah skozi svojo post-osamosvojitveno politično kariero sicer že znašel, tokrat, kaže, ne vžgejo.
Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce.
Neveljaven email naslov