Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mikroskopski vzorec, 1. del

02.05.2024


V nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je premier na nekem mestu uporabil besedo poezijaNismo verjeli, da besedo pozna, poezija namreč spada med literarne zvrsti, ki jih slovenske založbe sicer (še) izdajajo, a v tako drobnem obsegu, da postaja zanemarljiv. Je pa to hkrati področje, na katerem je direktor frankfurtskega knjižnega sejma želel graditi zgodbo slovenskega gostovanja. V njegovih očeh smo bili narod pesnikov. V očeh glavnega kuratorja, preden je to postal, bi bilo sicer poezije tam treba za mikroskopski vzorec, končali smo pa pri narodu, ki si je sodbo spisal sam, torej pri ne tič ne miš.

Glede na nedavne rezultate programskega razpisa Javne agencije za knjigo (JAK) bi bilo očitno bolje, ko v Frankfurtu in Bologni ne bi nikoli gostovali, saj je baje ravno to razlog za akutno znižanje razpisnih sredstev. Poezije, ki jo omenja premier v intervjuju, bo tako v prihodnjih letih v slovenskem jeziku izšlo še drastično manj, Kovačeve preroške besede pa bodo, kaže, obveljale tudi doma. Kjer je kobila že težko bolj bosa.

Premieru, ki tjavdan opleta s tujkami (sic!), se verjetno ne sanja, kaj se je na omenjenem razpisu pripetilo. Decembra lani ni očitno nihče ne z Ministrstva za kulturo ne z JAK-a zahteval sestanka z njim ter na podlagi gostovanj na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu svetu zahteval drastičnega dviga sredstev, kar bi omogočilo dejansko vknjižbo pozitivnih posledic gostovanj ter končno tudi razvoj slovenskega shiranega in podplačanega založništva in knjigotrštva. Posledično je denarja manj, premier pa, kot več in več prebivalstva te države, s pojmom poezija opleta izključno le še – metaforično.

V omenjenem intervjuju je, odgovarjajoč na vprašanje o medijski zakonodaji, ki jo čakamo kot puščava vode, dejal: "Ko odprem papirnati časopis, je to ... poezija." To infantilno navdušenje, ta zanos, ta vzhičena teatraličnost! Človeku kane kaplja v pir od ganotja. Pa mal' umre. Medtem namreč, ko v Sloveniji medijske krajine domala nimamo več, ker je do konca uničena, razsuta na prafaktorje in do nerazpoznavnosti pokapitalizirana, ko predstavlja samo še poligon za dobičke peščice lastnikov in ko dela večina medijev izključno za klike, kritične analize dogodkov, debate in soočenja, kritike umetnosti ali poglobljena besedila o dogajanju doma in v svetu, iz katerega že leta izveste točno tisti mikroskopski vzorec informacij, pa si lahko narišete, opleta premier s pojmi, o katerih očitno nima pojma. On odpre papirnati časopis in to je baje poezija.

Ki v njegovih preračunljivo naivnih očeh ni literarna zvrst, ki zaradi izrazitega zanemarjanja v slovenščini pospešeno izginja in za katero se v srednješolskem izobraževanju izgubi domala vsaka sled, saj je tam učni načrt, kar se poezije tiče, povsem zgrešen, to ga ne zanima. On besedo uporabi tako, mimogrede. Slučajno. Pač nekaj govori, da govori. Kot baje "iskreno verjame", kako je "ključnim medijem, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo, treba pomagati". In verjame tudi v "pomembnost medijev, natisnjenih na papirju". Verjame. Namesto konkretnih odgovorov, strategij, uvidov nekoga, ki vodi to državo, imamo ... vero. Premier verjame. Verjemite še vi. Drugega vam ne ostane.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.


Jajca

62 epizod

Jajca

62 epizod


Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.

Mikroskopski vzorec, 1. del

02.05.2024


V nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je premier na nekem mestu uporabil besedo poezijaNismo verjeli, da besedo pozna, poezija namreč spada med literarne zvrsti, ki jih slovenske založbe sicer (še) izdajajo, a v tako drobnem obsegu, da postaja zanemarljiv. Je pa to hkrati področje, na katerem je direktor frankfurtskega knjižnega sejma želel graditi zgodbo slovenskega gostovanja. V njegovih očeh smo bili narod pesnikov. V očeh glavnega kuratorja, preden je to postal, bi bilo sicer poezije tam treba za mikroskopski vzorec, končali smo pa pri narodu, ki si je sodbo spisal sam, torej pri ne tič ne miš.

Glede na nedavne rezultate programskega razpisa Javne agencije za knjigo (JAK) bi bilo očitno bolje, ko v Frankfurtu in Bologni ne bi nikoli gostovali, saj je baje ravno to razlog za akutno znižanje razpisnih sredstev. Poezije, ki jo omenja premier v intervjuju, bo tako v prihodnjih letih v slovenskem jeziku izšlo še drastično manj, Kovačeve preroške besede pa bodo, kaže, obveljale tudi doma. Kjer je kobila že težko bolj bosa.

Premieru, ki tjavdan opleta s tujkami (sic!), se verjetno ne sanja, kaj se je na omenjenem razpisu pripetilo. Decembra lani ni očitno nihče ne z Ministrstva za kulturo ne z JAK-a zahteval sestanka z njim ter na podlagi gostovanj na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu svetu zahteval drastičnega dviga sredstev, kar bi omogočilo dejansko vknjižbo pozitivnih posledic gostovanj ter končno tudi razvoj slovenskega shiranega in podplačanega založništva in knjigotrštva. Posledično je denarja manj, premier pa, kot več in več prebivalstva te države, s pojmom poezija opleta izključno le še – metaforično.

V omenjenem intervjuju je, odgovarjajoč na vprašanje o medijski zakonodaji, ki jo čakamo kot puščava vode, dejal: "Ko odprem papirnati časopis, je to ... poezija." To infantilno navdušenje, ta zanos, ta vzhičena teatraličnost! Človeku kane kaplja v pir od ganotja. Pa mal' umre. Medtem namreč, ko v Sloveniji medijske krajine domala nimamo več, ker je do konca uničena, razsuta na prafaktorje in do nerazpoznavnosti pokapitalizirana, ko predstavlja samo še poligon za dobičke peščice lastnikov in ko dela večina medijev izključno za klike, kritične analize dogodkov, debate in soočenja, kritike umetnosti ali poglobljena besedila o dogajanju doma in v svetu, iz katerega že leta izveste točno tisti mikroskopski vzorec informacij, pa si lahko narišete, opleta premier s pojmi, o katerih očitno nima pojma. On odpre papirnati časopis in to je baje poezija.

Ki v njegovih preračunljivo naivnih očeh ni literarna zvrst, ki zaradi izrazitega zanemarjanja v slovenščini pospešeno izginja in za katero se v srednješolskem izobraževanju izgubi domala vsaka sled, saj je tam učni načrt, kar se poezije tiče, povsem zgrešen, to ga ne zanima. On besedo uporabi tako, mimogrede. Slučajno. Pač nekaj govori, da govori. Kot baje "iskreno verjame", kako je "ključnim medijem, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo, treba pomagati". In verjame tudi v "pomembnost medijev, natisnjenih na papirju". Verjame. Namesto konkretnih odgovorov, strategij, uvidov nekoga, ki vodi to državo, imamo ... vero. Premier verjame. Verjemite še vi. Drugega vam ne ostane.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.


17.11.2022

Čigav je moj glas?

Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?


10.11.2022

O obrobnosti

Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.


Stran 4 od 4
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov