Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.

Gre za javno površino v skupni rabi, ki naj bi bila kadarkoli namenjena in dostopna vsem, torej tudi tem, ki na določen dan in ob določeni uri nimajo denarja za vstopnino na dogodek. Ob tem gre za park, ki je v svojem bistvu namenjen ravno nasprotnim dejavnostim od glasnega koncerta, se pravi sproščanju, kontemplaciji, uživanju v miru in v (sicer kultivirani, a še vedno) naravi.

Toda v istem delu parka so prireditve že bile; denimo velike tehno žurke svetovno najbolj (pri)znanega slovenskega DJ-ja, in so še, pred nedavnim je, recimo, tam znova potekal redni letni tek neke trgovine. Tema dogodkoma so bistri organizatorji pritaknili še neko plemenito noto, s katero ju je bilo tam, sredi parka, verjetno lažje upravičiti, češ, da gre vendar za dober namen, naš Magnifico, čigar umetniško udejstvovanje se je geografsko vselej nekako držalo Tivolija, pa bi rad "samo" organiziral žur ob 30. obletnici svojega glasbenega ustvarjanja.

Potem, ko je bila prošnja za dovoljenje za izvedbo koncerta zavrnjena, kriva pa naj bi bila, če karikiramo, ena roža pa en hrošč, je situacija postala rahlo komična, zainteresirana javnost pa se je, kot je pri nas običajno, razdelila v dva monolitna bloka. "Pravičniški eko-nazadnjaki, trava je trava!" se dere ena polovica. "To je park in je za vse in not naj bo mir!" odgovarja druga.

Muzikantov tabor ima v rokavu, ko zagovarja svoj prav, nedvomno odlične karte: če je bilo enim dovòljeno, in če je bilo dovoljeno celo za muziko, saj tudi tisti tekaški dogodek tradicionalno vsebuje sklepni koncert, čemu ne more biti tudi drugim? Na onem tehno dogodku je poplesavala od oka enaka masa ljudi.

Po drugi strani je lastne argumente zoper organizacijo koncerta v Tivoliju v javnem pismu predočila tudi civilna družba. Podpisalo ga je okrog 130 krajinskih arhitektov in urbanistov, biologov, umetnikov, pedagoških delavcev in uporabnikov parka. V njem Pešuta pozivajo, naj koncert prestavi v sprejemljivejše okolje, in opozarjajo, da je Tivoli edinstven javni prostor, zaščiten kot objekt naravne in kulturne dediščine.

Stvar je čudna. Tip, ki je sebe proglasil za pedra, dolgo, preden je bilo to moderno, in nenehno izziva s tem, da je korak pred množico, stoji zdaj na različnih bregovih z delom civilne družbe, iz katere nekako organsko izrašča. A še bolj je zanimivo, čemu bi tak model svojo muziko z umestitvijo v okolje, ki ni primarno namenjeno koncertiranju, prostovoljno izpostavil potencialnemu degradiranju v moteči hrup za kogarkoli, pa še točno v momentu, ko želi pravzaprav praznovati lastna lik in delo? A ni smisel takega dogodka ravno v tem, da te povzdigne, ne pa napravi za predmet frke in fajta? Že res, da je dobra vsaka reklama, ampak tole cufanje perja najbrž ni najboljša popotnica za slavje ob tako častitljivi obletnici.

Zakaj torej točno Tivoli? Zdi se, da so včasih sentimentalni razlogi zgolj to – sentiment, koncert marsikje drugje ne bi motil nikogar, srali pa bi ga lahko, kakor glasno in do kadarkoli bi želeli. Vse rože pa vsi hrošči bi preživeli. Toda nedostojno je od Magnifica terjati, naj koncert prestavi drugam, in v isti sapi od MOL in pristojnih ne terjati, da to, kar velja za Jupitra, brezpogojno velja tudi za vola.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.