Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jecljanje je pojav, ki lahko doleti vsakega človeka, ne glede na starost. Med najbolj znanimi osebami v zgodovini naj bi jecljali Mojzes, Hipokrat, Aristotel, Julij Cezar, ki je verjetno prav zaradi jecljanja tvoril kratke stavke, kot je: Prišel, videl, zmagal, jecljal je tudi angleški kralj Jurij VI, o njegovem jecljanju so posneli film Kraljevi govor, med jecljavci so bili tudi Isaac Newton, Charles Darwin, Winston Churchill, Lenin, Elvis Presley in mnogi drugi.
Zakaj pride do jecljanja? Kakšne so najslabše, kakšne pa najboljše metode proti jecljanju? Ali nekdo jeclja tudi, ko je sam, ali pa zajeclja le, ko je v družbi? Ali se lahko jecljanje odpravi za stalno? O vsem tem ponovno v Jezikovnih pogovorih z Vlasto Podbrežnik, logopedinjo in predsednico Društva za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi, ter jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
761 epizod
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Gostje oddaje so jezikoslovci, učitelji, prevajalci, informatiki, inženirji, pravniki, zdravniki, psihologi, predstavniki ranljivih skupin idr.
Jecljanje je pojav, ki lahko doleti vsakega človeka, ne glede na starost. Med najbolj znanimi osebami v zgodovini naj bi jecljali Mojzes, Hipokrat, Aristotel, Julij Cezar, ki je verjetno prav zaradi jecljanja tvoril kratke stavke, kot je: Prišel, videl, zmagal, jecljal je tudi angleški kralj Jurij VI, o njegovem jecljanju so posneli film Kraljevi govor, med jecljavci so bili tudi Isaac Newton, Charles Darwin, Winston Churchill, Lenin, Elvis Presley in mnogi drugi.
Zakaj pride do jecljanja? Kakšne so najslabše, kakšne pa najboljše metode proti jecljanju? Ali nekdo jeclja tudi, ko je sam, ali pa zajeclja le, ko je v družbi? Ali se lahko jecljanje odpravi za stalno? O vsem tem ponovno v Jezikovnih pogovorih z Vlasto Podbrežnik, logopedinjo in predsednico Društva za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi, ter jezikoslovcem Kozmo Ahačičem.
Leta 1520 se je rodil Adam Bohorič, ki je soustvarjal temelje slovenskega jezikoslovja. Deloval je v izjemnih političnih in verskih okoliščina 16. stoletja, vplival na druge mislece in se srečeval z njimi. Kako pomemben je bil v resnici Bohorič za Slovence takratnega časa? Kako se je laiku uspelo vključiti v vrhunske protestantske intelektualne kroge in kaj je storil za Slovence sodobnosti? Prva slovenska slovnica Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae) je v latinščini izšla leta 1584. V njej je Bohorič s pravopisom, oblikoslovjem in skladnjo teoretsko utemeljil obstoj slovenskega jezika. Šele leta 1987 jo je v slovenski jezik prevedel Jože Toporišič. O Bohoriču premišljuje zgodovinar dr. Jonatan Vinkler.
Gost je prof. dr. Marko Snoj, avtor Slovarja Pohlinovega jezika. Knjiga na skoraj tisoč straneh prikazuje več kot 12 tisoč besed in besednih zvez, ki jih je v 18. stoletju opisal ali uporabil naš prvi narodni buditelj Marko Pohlin. Snoj je predstavil številne zanimive primere iz tega dela, kot so dobrodošlica, sinkinja, poročnica, epatke, areč … Slovar je zabavno branje, v njem ne manjka niti področje spolnosti, saj je Pohlin ustvarjal tudi besede za intimne dele ženskega telesa in spolne prakse. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Poimenovanje za taščo v italijanskem knjižnem jeziku je suocera, govorci italijanskega istrskobeneškega narečja pa ji rečejo madona. To je le eden izmed zanimivih primerov istrobeneščine, ki jo je v 12. stoletju vpeljala Beneška republika in je bila do konca druge svetovne vojne osrednji istrski sporazumevalni jezik. O dediščini in zanimivih primerih istroveneta, kot se istrskobeneško narečje imenuje po italijansko, v pogovoru z izr. prof. dr. Suzano Todorović, avtorico Istrskobeneškega jezikovnega atlasa severozahodne Istre. Na fotografiji: Suzana Todorović.
Si predstavljate čarobno orodje, ki bi lahko napovedalo gibanje delnic in tečajev? Si lahko zamislite orodje, ki bi politikom ponujalo odgovor, kakšna je realna temperatura različnih strasti med ljudstvom? V tujini je področje analize sentimenta v novicah z globokimi nevronskimi mrežami zelo napredovalo in ga velike borzne hiše, banke in finančniki uporabljajo za predvidevanje dogodkov na finančnih trgih. Slovenski jezik je v tem smislu v manjšem zaostanku, a to se spreminja. Asistent na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in doktorski študent na Inštitutu Jožef Štefan Andraž Pelicon je s sodelavci v okviru raziskave zasnoval arhitekturo na osnovi nevronskih mrež, ki se (s človeško pomočjo) uči prepoznavati čustva in splošno razpoloženje v korpusih novic v slovenskih medijih. "Modeli, ki uporabljajo omenjeno arhitekturo, dosegajo primerljive rezultate z že obstoječimi modeli in so sposobni učinkovitega učenja," pojasnjuje Andraž Pelicon. Nekoč bomo prispeli do točke, ko bo umetna inteligenca morda vedela o nas več, kot vemo sami.
Potem ko so prevajalci v skupini Prevajalci, na pomoč! na Facebooku objavljali sporočila o minimalni tarifi za svoje delo, jih je Agencija za varstvo konkurence opozorila, da s tovrstnimi objavami omejujejo svobodno oblikovanje cen za prevajalske storitve, to pa je z zakonom prepovedano. Med prevajalci je završalo, saj so dobili občutek, da se je agencija spravila na najšibkejši člen v prevajalski verigi samo zato, ker so se neformalno pogovarjali o dostojnem plačilu za svoje delo. Kako naj si prevajalci razlagajo opozorilo Agencije za varstvo konkurence? Vir fotografije: Pixabay.
Romski jezik šteje v Evropi več kot 1000 narečij, v Sloveniji jih poznamo vsaj štiri: prekmursko romščino, dolenjsko romščino, narečje, ki ga uporabljajo gorenjski Sinti in romščino, ki jo uporabljajo priseljeni Romi z balkanskih območij. Razlike med narečji so velike, saj se govorci razumejo le na najosnovnejši ravni, tudi štejejo različno. Dolenjski Romi štejejo v romščini do 4, naprej pa v slovenščini in hrvaščini. Prekmurski Romi pa štejejo do 10 v celoti v romščini. V Sloveniji šele v zadnjih 15 letih v večji meri nastajajo pisni viri v romskem jeziku. Redno ga uporabljajo predvsem starejše generacije in je omejen na zasebno okolje, zato se kažejo znaki njegovega izumiranja. Pred svetovnim dnevom romskega jezika, ki je na 5. november, smo ponovili oddajo v kateri je bila gostja Samanta Baranja, ki ji je romski jezik materni jezik. Slovenščine se je učila v vrtcu in potem uspešno nadaljevala šolanje vse do konca študija. Njeno raziskovalno področje so romski jezik ter vzgoja in izobraževanje romskih otrok. Na Pedagoškem inštitutu je delovala kot raziskovalka v Razvojno-raziskovalnem centru pedagoških iniciativ Korak za korakom, je tudi ustanoviteljica Romskega akademskega kluba.
Preko podnapisov preberemo za nekaj knjig besedila na leto, podnapisi vplivajo na znanje maternega jezika in nas spodbujajo k učenju tujih jezikov. Pa vendarle njihova kakovost upada. Naročniki skušajo nižati tarife z možnostjo uporabe strojnih prevajalnikov, ki pa vendarle ne morejo nadomestiti ustvarjalni proces prevajanja. V nekaterih državah je prevajalcem podnapisov prepovedano, da bi se organizirali v sindikate, ker naj bi to pomenilo kartelno združevanje. Veliko vprašanje ostajajo tudi avtorske pravice. V oddaji bomo opozorili na izzive s katerimi se soočajo prevajalci avdiovizualnih vsebin in na najnovejša priporočila na tem področju. Gostja je predsednica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev Jerca Kos. Priporočila društva so predstavili prejšnji teden na mednarodni konferenci Podnaslavljanje: med znanostjo in umetnostjo, ob podpori Generalnega direktorata za prevajanje pri Evropski komisiji.
Rokopisi niso le predhodniki tiskanih knjig, saj so dolgo časa sobivali s knjigami. V baročnih bratovščinah je z njimi prepevalo in molilo več deset tisoč Slovencev, zato je tudi jezikovni vpliv teh rokopisov velik. Monografija Slovensko slovstveno izročilo nekatere predstavlja prvič, njen avtor Matija Ogrin nam je ob njihovi zgodovinski vlogi predstavil tudi zanimive zapiske izposojevalcev, ki pričajo o njihovi širši rabi.
Slovensko društvo za jezikovne tehnologije je pripravilo mednarodno virtualno konferenco Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika. Z dr. Darjo Fišer smo preleteli nekaj tem iz tega hitro razvijajočega se področja: kako razvito je samodejno prepoznavanje sovražnega govora na spletu, v kakšni formi so korpusi slovenskega jezika in kakšne raziskave je spodbudil virus COVID19 zaradi povečane uporabe spleta.
Dolgo smo živeli v utvari, da bomo lahko ustvarili skupni, malo bolj sproščeni knjižni pogovorni jezik. Vmesno stopnjo med najvišjo obliko govorjenega jezika in narečji, ki bi bila za sproščeno rabo v medijih idealna. Pa se je izkazalo, da bo takšnih pogovornih knjižnih jezikov na Slovenskem vse več. Še tako izobražen Mariborčan bo v javnosti vedno govoril malo drugače kot enako izobražen Koprčan, Tržačan, Celovčan, Novomeščan, Celjan ali Ljubljančan. Sodobni čas zahteva radijski in televizijski govor, ki se zvrstno vsakič znova prilagaja tako vsebini kot tudi namenu oddaje, je na posvetu Mediji in govorjena slovenščina povedal predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozma Ahačič. Kako postavljati ideale pri tem prilagajanju in kakšno vlogo ima pri tem javni zavod RTV Slovenija, smo se po posvetu pogovarjali z dr. Ahačičem.
Na nekaterih osnovnih šolah po Sloveniji govorijo učenci po več kot 14 jezikov. To so materni jeziki priseljencev, ki jih po sodobnejših izobraževalnih metodah vključujejo v učne procese. Za uspešno učenje jezikov je namreč pomembno vsako jezikovno znanje, še posebej pa znanje maternega jezika. Kako in zakaj ga vključiti v izobraževalne procese, smo vprašali Bronko Straus z Urada za razvoj in kakovost izobraževanja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, podpredsednico upravnega odpora Evropskega centra za moderne jezike v Gradcu. Izhodišče pogovora je bila Deklaracija za evropske jezike, ki je izšla ob petindvajsetletnici delovanja Evropskega centra za moderne jezike in med temeljnimi poudarki navaja večjezično in medkulturno izobraževanje. Naša sogovornica je deklaracijo predstavila ob obeleževanju evropskega dneva jezikov (26. 9.) v Sloveniji.
Jezikovno občutljivo poučevanje pomeni, da vsi udeleženci učnega procesa prepoznajo jezikovno in kulturno ozadje učencev pri pouku in drugih šolskih dejavnostih. To pomeni, da jih pri rabi jezikov, kot pomembnih virov za učenje različnih vsebin in pridobivanje metajezikovnih zmožnosti, spodbujajo. Če otrok, ki se je ravno preselil v Slovenijo, besedilo pri uri geografije prebere tudi v svojem prvem jeziku, je lahko to zanj dobra spodbuda. "Ko priseljenemu otroku dovolimo in ga spodbujamo, da ob učenju slovenskega jezika, zadrži in nadaljuje opismenjevanju v svojem jeziku, pridobimo tudi dvojezične govorce," pojasnjuje izredna profesorica za področje angleščine v izobraževanju in Prodekanica za prvostopenjske študijske programe in mednarodno sodelovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Karmen Pižorn. Jezikovno občutljivo poučevanje torej ne preganja jezikov iz razreda, ampak jih obravnava kot zelo pomemben vir za učenje, igro in boljše odnose. foto: Pixabay/steveriot1
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Gostja je dr. Tina Bregant, dr. med., državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje, ki je je pediatrinja z doktoratom iz nevroznanosti, specializantka fizikalne in rehabilitacijske medicine. V oddajo smo jo povabili v nacionalnem mesecu skupnega branja.
Knjižni blogi v popolavi informacij postajajo vse bolj relevanten vir priporočil za dobro literaturo. Ob dnevu bralne pismenosti se sprašujemo, komu so knjižni blogi sploh še namenjeni namenjeni, če vemo, da bere vse manj ljudi? Kakšno vlogo pri promociji branja sploh še imajo tradicionalni mediji? Izkušnje bodo delile Gospodična knjiga - Nina Prešern, Booknjiga - Urška Bračko in blogarka Literarna lekarna Alenka Štrukelj.
»Poznam primer študenta med Slovenci v Italiji, ki odlično uporablja slovenščino na knjižni ravni, na neformalni pogovorni ravni pa je v zadregi, saj se z njo ne znajde najbolje«, je povedala dr. Maja Melinc Mlekuž na uvodni razpravi v 55. študijske dneve Draga. Okrogla miza je bila napovedana z besedami, da imamo pri poslušanju govorne različice slovenskega jezika v Italiji ali tudi pri branju posegov na spletnih omrežjih večkrat občutek, da se slovenski jezik govorcev v Italiji zelo oddaljuje od standardne slovenščine. Razprava pa naj bi ponudila iztočnice za razmišljanje, v kolikšni meri je ta odmik sprejemljiv ali pa že skrb zbujajoč. Po končani razpravi pa se je pokazalo, da je še bolj skrb zbujajoč odmik od rabe pogovorne slovenščine, kot pa od standardne. Ali se med Slovenci v Italiji odvija proces, po katerem so zagotovljene možnosti za rabo slovenščine na knjižni ravni, umanjka pa raba slovenščine v neformalnih situacijah?
Pozoren pregled slovenske medijske krajine razkrije, da geografskim in družbenim govoricam nenehno pripisujemo družbene pomene, ki ne temeljijo na objektivnih presojah. Štajerski govori se denimo pogosto uporabljajo za karakterizacijo komičnih, zabavnih ali celo omejenih likov, primorski se povezujejo z mediteransko ležernostjo, govorica priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik se uporablja za karakterizacijo komičnih likov, ki navadno opravljajo najslabše vrednotena dela. Slovenski govorni mediji sicer tovrstne stereotipne podobe uporabljajo zlasti v zabavnih vsebinah in oglasih, a ne nujno le tam. Na mestu je vprašanje, kje so oziroma bi morale biti meje tega početja. Odgovore nam bo pomagala poiskati doc. dr. Tina Lengar Verovnik, jezikoslovka, ki deluje na Fakulteti za družbene vede UL in Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V članku Stereotipne podobe geografskih in družbenih govoric v medijih, ki je izšel v zborniku Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest, je denimo zapisala: Zgovoren je primer, opisan v Kalin Golob (2015: 36): študent novinarstva z Jesenic, ki je v (mamini) želji, da bi se otresel kakršnekoli sociolektalne zaznamovanosti, razvil geografsko nezaznamovan idiolekt, na komercialnem radiu ni bil izbran, ker govori »preveč pravilno«, oni pa so hoteli nekoga s primorskim govorom. Zakaj ravno s primorskim in ne npr. s štajerskim? Ker je, kot kaže hiter vpogled v korpus Gigafida, štajerščina preveč »komercializirana v zabavljaške in marketinške namene«, ker je v sinhroniziranih animiranih filmih stereotipno »namenjena preprostim likom, ostali pa pridno klobasajo v ljubljanščini« ipd.? Foto: Disney Pixar
Triglav se kot eden izmed največjih slovenskih simbolov kaže tudi v jeziku. Obrisi njegovega poimenovanja segajo skoraj tisoč let v zgodovino. Med starejšimi zapisi so Terglau, Terglou, Terklou. V novejšem času smo po Triglavu poimenovali številne pojave, med njimi naj bi se prvi slovenski avto imenoval Triglav, nekaj poimenovanj pa je še danes tudi v državah nekdanje Jugoslavije: Triglavska ulica je v Šibeniku, Karlovcu, Beogradu in Nišu. O Triglavu kot jezikovnem fenomenu v ponovitvi pogovora z leksikologinjo Ljudmilo Bokal, soavtorico splošnih in terminoloških slovarjev.
Žona šajna – sonce sveti, šender čečele – lepe punce, kok hosaš? – kako ti je ime? – v pete smo ligal – v posteljo smo legli, to je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov s Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markeljnem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, bomo osvetlili ta zanimiv govor z območja zgornjega dela Selške doline. Oddajo je pripravil Aleksander Čobec.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je pojavila prava poplava umetnih jezikov. Med najbolj priljubljenimi je bil esperanto, pri nas pa je pater Stanislav Škrabec oblikoval umetni jezik evlalijo. Pri oblikovanju si je pomagal z latinščino, vendar naj bi bila raba lažja. Vabljeni k poslušanju ponovitve oddaje, v kateri smo osvetlili značilnosti evlalije in to, kakšne možnosti je imela za mednarodni uspeh. Gost je bil dr. Kozma Ahačič.
Neveljaven email naslov