»Pri ohranjanju konceptualne jezikovne homogenosti slovenske narodne skupnosti ne gre le za problem znotrajjezikovne variantnosti, temveč tudi za problem slovenskega miselnega dopuščanja sobivanja drugih jezikovnih skupnosti v Republiki Sloveniji. Je slovenska država zadostna garanci­ja vitalnosti slovenske jezikovne skupnosti, da se Slovencem in Slovenkam ne bi bilo treba bati nominalnega priznavanja in/ali omogočanja širšega nabora skupnostnih jezikovnih pravic nemške, albanske, bosanske, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske jezikovne skupnosti v Republiki Sloveniji, čeprav po tradicionalnih (v glavnem nepisanih) merilih te skupnosti ne veljajo za avtohto­ne«, se sprašuje prof. dr. Marko Stabej, v svojem prispevku za letošnji Seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo. Z njim se bomo pogovarjali o vlogi države pri poenotenju slovenske jezikovne skupnosti.