Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

749 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Gostje oddaje so jezikoslovci, učitelji, prevajalci, informatiki, inženirji, pravniki, zdravniki, psihologi, predstavniki ranljivih skupin idr.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


31.10.2023

Utopičnost protestantskega projekta

Protestantski projekt oblikovanja slovenskega knjižnega jezika je bil pred petimi stoletji utopija. Slovenski protestantski pisci so izdajali knjige za bralce, ki jih še ni bilo, pri tem pa so uporabljali jezik in črkopis, ki ga maloštevilni bralci sprva niso bili vajeni. Tudi finančno projektu ni dobro kazalo, saj je bil v izgubi. Pa vendar so protestantje imeli podporo in njihov projekt je privedel do oblikovanja slovenskega knjižnega jezika. Ob dnevu reformacije bo tovrstne okoliščine protestantskega projekta orisal dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ponovitev).


24.10.2023

Marko Snoj: Človeška in pasja govorica si delita medmete, nekateri so celo skupni

Jezikoslovec, akademik dr. Marko Snoj je še z nekaj drugimi avtorji napisal slovar Imena slovenskih psov. Gre za pionirsko delo v slovenskem prostoru in zunaj naših meja; je spomenik živalim, za katere radi rečemo, da so človekov najljubši prijatelj. Akademik Snoj na podlagi gradiva slovarsko ureja in razlaga lastna pasja imena v Sloveniji in njihov izvor; med drugim piše o pasji govorici in sporazumevanju med psi in ljudmi ter še mnogo čem.


16.10.2023

Delo lektorja v gledališču

Ko se gledališče odloči, da bo uprizorilo dramsko besedilo, je ena prvih oseb, ki to besedilo dobi v roke, gledališki lektor. Njegovo delo pa se v marsičem razlikuje od siceršnje lektorske prakse, saj poleg tega, da pregleda izhodiščno dramsko besedilo, sooblikuje tudi odrski govor. Poklic lektorja v gledališču nam bo osvetlil Martin Vrtačnik, ki je bil med letoma 2010 in 2022 zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, od lani pa deluje kot asistent za področje govora na katedri za govor na AGRFT.


10.10.2023

Strojni prevajalnik ne razume ničesar

Pri Generalnem direktoratu za prevajanje pri Evropski komisiji se je z uvedbo jezikovnih orodij število prevedenih besedil povečalo za tretjino. Čeprav so jezikovna orodja, kot so strojni prevajalnik, na direktoratu že nekaj let vključena v prevajalsko delo, pa prevajalci še vedno opravijo večino dela. Kot poudarja Alenka Unk, prevajalka in koordinatorka jezikovnih tehnologij na slovenskem oddelku direktorata, strojni prevajalnik – čeprav je prevajalcem v veliko pomoč – ne razume ničesar. V drugem delu pogovora z Alenko Unk smo osvetlili delovanje strojnega prevajalnika in primerjali delo prevajalcev z obdobjem, ko jim še ni bil na voljo (foto: Mohamed Hassan / Pixabay).


03.10.2023

Vrnitev retoričnega državljanstva

V zadnjih dvajsetih letih zanimanje za retoriko po celotni Evropi narašča. Ob tem se zdi, da se retorična pedagogika vsaj delno vrača v svoje »klasične« okvire, to je kot vzgoja za aktivno državljanstvo, so zapisali ob Tednu retorike, ki so ga pripravili na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Na njem sodelujejo mednarodni vodilni raziskovalci s področja retoričnega državljanstva. V oddaji nas je med drugim zanimalo, ali se vračajo tudi učinki retorike kot aktivnega državljanstva, ki naj bi izboljšali demokratičnost družbe. Gostja je izr. prof. dr. Janja Žmavc s Pedagoškega inštituta v Ljubljani (Mohamed_hassan / Pixabay).


26.09.2023

Umetna inteligenca na direktoratu za prevajanje EU

Ob evropskem dnevu jezikov, ki ga praznujemo 26. septembra, smo preverili, kako razvoj umetne inteligence vpliva na delo Generalnega direktorata za prevajanje pri Evropski komisiji. Prevajalci pri svojem delu uporabljajo najnaprednejša jezikovna orodja, direktorat pa skrbi tudi za razvoj novih jezikovni tehnologij. Gostja je Alenka Unk, prevajalka in koordinatorka jezikovnih tehnologij na slovenskem oddelku Generalnega direktorata za prevajanje pri Evropski komisiji.


19.09.2023

Zdravniki na testih slovenščine

Ministrstvo za zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije sta več let opozarjala, da so preizkusi znanja slovenščine za zdravnike iz tujine prezahtevni in preširoki. Na zdravniški zbornici so zato uvedli nov sistem, ki naj bi od njih zahteval le tisto znanje slovenščine, ki se nanaša na medicinsko delo. Znanje preverjajo tudi na simulacijah klinične obravnave bolnika. Medicinski člani komisije zaigrajo bolnika ali svojca, uporabijo tudi nerazločen sleng ali narečje, kandidati pa morajo nato bolnika obravnavati. Gosta bosta zdravnik doc. dr. Marko Pokorn in jezikoslovka prof. dr. Andreja Žele, ki sta za delo pri uvajanju izpitov v okviru zbornice prejela priznanje. Marko Pokorn je postal častni član, Andreja Žele pa je prejela najvišje priznanje, ki ga lahko dobi nečlan zbornice (foto: Mohamed_hassan / Pixabay) .


12.09.2023

Zakaj imamo radi zgodbe, nepovezani podatki pa nas odbijajo?

Pomen dobrih zgodb je izjemen. Dobre zgodbe vplivajo, vzgajajo, zabavajo. Dobre zgodbe se tudi dobro prodajajo. Za jezikovni in širši kognitivni razvoj otrok, mladostnikov pa tudi odraslih je bistveno, kako raznovrstne in kompleksne zgodbe berejo, poslušajo in gledajo. Človeški možgani si lažje zapomnijo zgodbe, velike težave pa imajo z nepovezanimi podatki. Ob nacionalnem mesecu skupnega branja, ki poteka pod sloganom Beremo skupaj, se bomo osredotočili na to, kaj se dogaja v možganih ob dobrih zgodbah. Gost je dr. Sašo Dolenc, ki je na to temo sodeloval na posvetu bralnega društva Slovenije in je tudi glavni urednik portala Kvarkadabra (foto: Pixabay).


05.09.2023

Lingvistična olimpijada - tekmovanje v razumevanju sistemov neznanih jezikov

Udeleženci lingvistične olimpijade tekmujejo v razumevanju sistema neznanega jezika. Naloge so sestavljene iz jezikov, kot so jongomščina, juroščina, zahodna taranganščina, jezik noni ... O tem, zakaj je reševanje lingvističnih nalog tako privlačno, smo se pogovarjali z Vito Korošin z gimnazije Bežigrad, mentorico dr. Simono Klemenčič in generalnim direktorjem lingvistične olimpijade Ivanom Derzhanskim (foto: Pixabay).


29.08.2023

Kovč ni kavč, vigilant pa je čisto lep termin

Kovč ni kavč, ampak poslovenjena različica angleškega izraza coach, ki je definiran kot svetovalec in učni pomočnik. Termin kovč so predlagali v Terminološki svetovalnici, ki letos praznuje deset let obstoja. Zanimiv primer je tudi vigilant, ki je slovenski ustreznik za angleški termin vigilante in označuje osebo, ki vzame zakon v svoje roke. O drugih primerih in delovanju te ordinacije za termine, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, se bomo pogovarjali z dr. Mojco Žagar Karer, vodjo Terminološke sekcije (foto: Pixabay).


04.08.2023

Telebajski kot jezikovni vzor

Priljubljena britanska televizijska oddaja za predšolske otroke Teletubbies se je v Sloveniji preimenovala v Telebajske. Na TV Slovenija so prvi na svetu prepričali BBC, da so jim dovolili preimenovanje naslova oddaje in imen osrednjih likov. V nekaterih jezikovnih vidikih pa so oddajo celo izboljšali. Telebajski lahko tako pomenijo vzor prenosa otroških televizijskih vsebin za otroke v slovensko jezikovno okolje. Kako so na TV Slovenija prilagodili Telebajske in v čem je bila naša slovenska posebnost? Gostji sta Martina Peštaj, urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. (Gre za ponovitev oddaje.)


03.08.2023

Janko Moder: O preganjankah in izobčenkah

Do pred nekaj leti so se vsaj trije izrazi - pisen, pisan in pismen - uporabljali v smiselnih in naravnih zvezah, potem pa je mahoma vse pišoče in govoreče, vse lektorje in korektorje obsedla prava verska blaznost in zdaj z gorečo vnemo iztrebljajo izraza pisan in pismen ter ju dosledno nadomeščajo z vsemogočnim, dostikrat popolnoma nemogočim pisnim, je pred štirimi desetletji za oddajo Jezikovni pogovori zapisal profesor Janko Moder. Ob letošnji 60. obletnici programa Ars bomo poslušali njegovo oddajo o preganjanih in izobčenih besedah, ki je zanimiva tudi za današnji čas. Oddaja Jezikovni pogovori sodi sicer med najstarejše radijske oddaje. Časopis Slovenski poročevalec jih je napovedoval že leta 1946. Oddajo, ki jo je pripravil profesor Moder, sta brala Ivi Korošec in Radovan Kozmos, urednik je bil Marjan Kovačevič Beltram.


04.08.2023

Navdihi za učenje slovenščine pri tujcih

Bolgar Georgi Sabev se uči slovenščino, ker se zanima za slovensko politiko razvoja podeželja, Avstrijka Lisa Rieger želi spoznavati kulturo in jezik slovenske manjšine v Avstriji, Argentinka Graciela Norma Zorc bi rada izpopolnila znanje slovenščine, ki so ga nanjo prenesli slovenski starši, Italijan Daniel Balesstin pa bi rad spoznaval slovenščino in slovensko kulturo, ker je del tržaške identitete. Njihovi razlogi za učenje slovenščine so navdihujoči, saj so lahko vzor medkulturnega povezovanja. Naše sogovornike smo posneli na letošnjem seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo.


01.08.2023

Skozi zgodovino slovenskega literarnega prevoda

Josip Stritar je odsvetoval prevajanje. Zapisal je, da je prevod vedno le tuje blago, in pozval k pisanju izvornih besedil. Oton Župančič pa je menil nasprotno, da se naš duh potujčuje zato, ker nimamo prevodov. Monografija Zgodovina slovenskega literarnega prevoda prikazuje zanimive obrate v odnosu do literarnega prevajanja, ki so odslikava časa in osebnosti, ki jih zagovarjajo. V drugem delu pogovora bomo z glavno urednico tega obsežnega dela prof. dr. Nike Kocijančič Pokorn osvetlili nekaj osrednjih primerov iz zgodovine prevajanja.


12.07.2023

Narod prevajalcev

Pesnik Božo Vodušek je leta 1955 zapisal, da smo Slovenci narod prevajalcev. Zgodovina slovenskega prevajanja je izjemna, saj sega od Brižinskih spomenikov dalje. To zgodovino bo mogoče zdaj spoznavati v obsežnem delu, ki ga je izdala Filozofska fakulteta v Ljubljani, na dvodnevni konferenci pa ga je predstavilo 40 strokovnjakov. Gostja oddaje je glavna urednica Zgodovine slovenskega literarnega prevoda prof. dr. Nike Kocijančič (foto: hildeaj / Pixabay).


07.07.2023

Novela Zakona o javni rabi slovenščine - 2.del

Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo poslalo novelo Zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi omogočila ustreznejšo zaščito slovenskega jezika v digitalnem okolju. Ali bodo napovedane spremembe omogočile vzvode, ki bodo prisilili tuja podjetja, ki ponujajo storitve, izdelke in vsebine na območju Republike Slovenije, da bodo potrošniki pri njih imeli možnost izbire slovenskega jezika? Ali pa bo zakon ostal le mrtva črka na papirju, ki bo še naprej omogočal izmikanja? Gosta oddaje sta svetovalec za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, ki je kot vodja medresorske delovne skupine pripravil novelo zakona o javni rabi slovenščine, in prof. dr. Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenščino v javnosti pri SAZU. Zaradi številnih vprašanj namenjamo tej temi dve oddaji (foto: EPA).


04.07.2023

Novela Zakona o javni rabi slovenščine - 1.del

Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo poslalo novelo Zakona o javni rabi slovenščine, ki naj bi omogočila ustreznejšo zaščito slovenskega jezika v digitalnem okolju. Ali bodo napovedane spremembe omogočile vzvode, ki bodo prisilili tuja podjetja, ki ponujajo storitve, izdelke in vsebine na območju Republike Slovenije, da bodo potrošniki pri njih imeli možnost izbire slovenskega jezika? Ali pa bo zakon ostal le mrtva črka na papirju, ki bo še naprej omogočil izmikanja? Gosta oddaje sta svetovalec za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, ki je kot vodja medresorske delovne skupine pripravil novelo zakona, in prof. dr. Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenščino v javnosti pri SAZU.


27.06.2023

Zaradi prepovedi jezika razmišljajo o tožbi zoper državo

Pred dvema letoma so poslanci z 78 glasovi za in brez glasu proti sprejeli ustavni zakon, ki dopolnjuje ustavo s pravico do uporabe in razvoja slovenskega znakovnega jezika. Za gluho skupnost je bil to velik znak upanja, saj so pričakovali spremembe v zakonodaji, zlasti na področju izobraževanja. Pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije pa po dveh letih ugotavljajo, da se v tem času ni veliko spremenilo, zato razmišljajo o tožbi zoper državo zaradi pretekle prepovedi znakovnega jezika. Z njo želijo spodbuditi procese, ki bi pripeljali do večje uveljavitve ustavne pravice do svobodne uporabe in razvoja slovenskega znakovnega jezika. Sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaž Juhart je poudaril, da so gluhi zaradi prepovedi znakovnega jezika v učilnicah ena izmed najslabše izobraženih skupnosti. Samo en odstotek gluhih v Sloveniji ima univerzitetno izobrazbo. V tistih državah, kjer ni prišlo do prepovedi znakovnega jezika, je podoba gluhe skupnosti zelo drugačna.


19.06.2023

Moldavijci nočejo, da je državni jezik moldavščina

V Moldaviji nočejo, da bi se njihov uradni jezik imenoval moldavijski, ampak romunski. Moldavijski parlament je nedavno potrdil osnutek zakona za spremembo imena državnega jezika iz moldavijskega v romunski. Proti moldavščini pa so Moldavijci v preteklosti protestirali tudi na množičnih protestih. Moldavijski jezik je umetno ustvarila oblast v nekdanji Sovjetski zvezi, od romunščine pa se razlikuje predvsem po zapisu v cirilici. O sobivanju moldavščine in romunščine v Moldaviji smo se pogovarjali z Bojanom Brezigarjem, novinarjem, politikom, urednikom, strokovnjakom za manjšinska vprašanja, in moldavijsko književnico Tatiano Ţîbuleac, ki je obiskala Ljubljano v okviru festivala Literature sveta Fabula (foto: EPA).


13.06.2023

Latvija in Estonija ukinjata izobraževanje v ruščini

V Latviji in Estoniji je približno 25 odstotkov prebivalcev ruske narodnosti. Še pred kratkim so imeli pripadniki te ruske skupnosti možnost, da se izobražujejo v maternem jeziku, zdaj pa sta Latvija in Estonija sprejeli zakonodajo, ki bo postopno popolnoma odpravila izobraževanje v ruščini. Koliko lahko državi pričakujeta od svojih državljanov, da uporabljajo prvi državni jezik, koliko pa gre za diskriminacijo ruske manjšine? Gost je Bojan Brezigar, novinar, politik, urednik in strokovnjak za manjšinska vprašanja (foto: Gerd Altmann/Pixabay).


Stran 3 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov