Mediji iz geografskih in družbenih govoric ustvarjamo čudaške stereotipe

Pozoren pregled slovenske medijske krajine razkrije, da geografskim in družbenim govoricam nenehno pripisujemo družbene pomene, ki ne temeljijo na objektivnih presojah. Štajerski govori se denimo pogosto uporabljajo za karakterizacijo komičnih, zabavnih ali celo omejenih likov, primorski se povezujejo z mediteransko ležernostjo, govorica priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik se uporablja za karakterizacijo komičnih likov, ki navadno opravljajo najslabše vrednotena dela. Slovenski govorni mediji sicer tovrstne stereotipne podobe uporabljajo zlasti v zabavnih vsebinah in oglasih, a ne nujno le tam. Na mestu je vprašanje, kje so oziroma bi morale biti meje tega početja.

Odgovore nam bo pomagala poiskati doc. dr. Tina Lengar Verovnik, jezikoslovka, ki deluje na Fakulteti za družbene vede UL in Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V članku Stereotipne podobe geografskih in družbenih govoric v medijih, ki je izšel v zborniku Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest, je denimo zapisala:

Zgovoren je primer, opisan v Kalin Golob (2015: 36): študent novinarstva z Jesenic, ki je v (mamini) želji, da bi se otresel kakršnekoli sociolektalne zaznamovanosti, razvil geografsko nezaznamovan idiolekt, na komercialnem radiu ni bil izbran, ker govori »preveč pravilno«, oni pa so hoteli nekoga s primorskim govorom. Zakaj ravno s primorskim in ne npr. s štajerskim? Ker je, kot kaže hiter vpogled v korpus Gigafida, štajerščina preveč »komercializirana v zabavljaške in marketinške namene«, ker je v sinhroniziranih animiranih filmih stereotipno »namenjena preprostim likom, ostali pa pridno klobasajo v ljubljanščini« ipd.?