Študent Philippa Melanchtona je napisal slovnico, ki je veljala dobrih dvesto let.

Leta 1520 se je rodil Adam Bohorič, ki je soustvarjal temelje slovenskega jezikoslovja. Deloval je v izjemnih političnih in verskih okoliščinah 16. stoletja, vplival na druge mislece in se srečeval z njimi. Kako pomemben je bil v resnici Bohorič za Slovence takratnega časa? Kako se je laiku uspelo vključiti v vrhunske protestantske intelektualne kroge in kaj je storil za Slovence sodobnosti?

"Primer Sigismunda von Herbersteina, ki je potoval k turškemu sultanu Sulejmanu in dvakrat v moskovsko Rusijo, nam kaže, kako je slovenščina s svojo reprezentativno vlogo nekega posebnega orodja v učeni kulturi, v diplomaciji, opravljala funkcijo, ki jo drugi jeziki očitno niso mogli … Takrat so se vernakularni jeziki, kot je bil slovenski, šele uveljavljali. In uveljavljali so se s književnostjo, ki je v pomembnem delu Evrope veljala za nepravoverno. Bohoričeva slovnica, zlasti njen obsežen predgovor, ponuja utemeljitev, zakaj se izreka trditev, da bo ‘vsak jezik slavil Boga’. Se pravi, za pripoznavo v učeni kulturi ni bila pomembna samo teološka funkcija jezika, temveč tudi reprezentativna – torej da slovenščina izpolnjuje formalne pogoje po vzoru drugih uveljavljenih jezikov, ki so že imeli velike književnosti." – dr. Jonatan Vinkler

Prva slovenska slovnica Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae) je v latinščini izšla leta 1584. V njej je Bohorič s pravopisom, oblikoslovjem in skladnjo teoretsko utemeljil obstoj slovenskega jezika. Šele leta 1987 jo je v slovenski jezik prevedel Jože Toporišič. O Adamu Bohoriču premišljuje zgodovinar dr. Jonatan Vinkler.